DRUŽINA PEČNIK V IZGNANSTVU V NEMČIJI

#izgnanci

Člani družine Pečnik so bili izgnani 4. decembra 1941 iz vasi Zastopje, Sv. Jurij pod Kumom. Izgnani bo bili: oče Jože, mama Marija in otroci. Justi (1926), Francka (1931), Joško (1937), Jožica (1940) in očetova sestra Angela Pečnik. Najstarejša hči Micka (1923) je služila pri učiteljski družini Kmecl v Radečah, Štefka (1928) pa je živela pri stricu Martinu Pečniku v Sv. Juriju pod Kumom, danes Podkum.

Prva postaja izgona družine Pečnik v Nemčiji je bilo taborišče Langenzell na Badenskem. Taborišče je bilo v gradu, v katerem so bili pred njihovim prihodom vojni ujetniki. V sobah so bili pogradi, na katerih je bila živa slama, polna uši in stenic.

Oče je moral takoj na prisilno delo na bližnjo vrtnarijo, teta Angela na kmetijo v Bamberg, Justi v tovarno v Meckesheim, mama je delala v taborišču, otroci pa so hodili v taborišču v šolo. Tu je Marica Komočar iz Krškega učila otroke nemščine in nemških pesmi. Poleg šolanja so morali otroci opravljati tudi razna dela. Pobirali so grah na njivah, pa krompir, peso, klasje in nabirali so tudi zdravilna zelišča za vojsko.

Jožica, najmlajša hči družine Pečnik, je v taborišču kmalu zbolela. Najprej je imela znake prehlada, a bolezen se je slabšala. Po šestih mesecih so jo prepeljali v bolnico v Heidelberg. Tam so ji operirali srednje uho. Po več mesecih so jo odpeljali v družini najprej neznano okrevališče, od kjer se je vrnila domov šele maja 1948.

V letu 1943 je bila družina Pečnik premeščena v taborišče Gerlachsheim, ki je bilo prav tako v pokrajini Baden in je bilo urejeno v stavbi zavoda za gluhoneme. Vodja taborišča je bil zelo krut, vedno je izgnance strahoval in jih tudi kaznoval. K cerkvenim obredom izgnanci niso smeli hoditi, čeprav je bila cerkev v stavbi. Vsi starejši člani družine so morali na delo. Francka je bila najprej poslana za služkinjo k zdravniku Forsbachu v Wertheim, pozneje pa je bila varuška otrok v vrtcu v Gerlachsheimu.

Ob koncu vojne je bila družina Pečnik poslana v taborišče Karlsruhe, od kjer so se 17. avgusta 1945 vrnili domov. Vrnili so se brez najmlajše hčere Jožice. Hiša je bila prazna, vse so neznanci odnesli. V njej je bila le miza in na njej jabolka, za vsakega člana družine ena. Ta jabolka sta na mizo postavila hčeri Štefka in Micika, ki sta se vrnili domov že pred družino. Eno jabolko je ostalo nedotaknjeno, saj najmlajše Jožice ni bilo.

Razmere po vrnitvi iz izgnanstva so bile zelo slabe. Družina ni imela ničesar, niti za jesti. Zato je oče hodil k kmetom, ki niso bili izgnani, prosit hrane. Vsaka pest fižola je za preživetje družine veliko pomenila. Tudi jeseni se je odpravil prosit žito, da bi ga lahko posejali. Pri enem od kmetov je dobil 20 kg pšenice, a v zameno je morala hči Justi k njemu za deklo. Ko je le ta menila, da je odslužila podarjeno pšenico, se je vrnila domov k družini.

Ko je bila družina Pečnik še v izgnanstvu, so dvakrat dobili pošto iz okrevališča v Schwarzwaldu, iz Kinderheilstätte Schloss Friedenweiler pri Neustadtu. Pisala jim je častna sestra Konsalve in jim v parih besedah sporočila, kako je s hčerko Jožico. V domovino se Jožica ni vrnila z družino, zato so jo začeli iskati preko Rdečega križa. Dve leti ni bilo nobenega glasu, v prvi polovici leta 1948 pa so dobili sporočilo, da je Jožica še vedno v okrevališču, da je še vedno v mavčnem koritu in še zelo potrebna zdravstvene oskrbe.

Maja 1948 je dobila družina telegram, da je Jožica v začasnem zbirališču Rdečega križa na Jesenicah. Mama Marija in hči Francka sta odšli na Jesenice. Iskali sta jo v barakah, a je najprej nista našli. Ko sta šli skozi prostor še enkrat, sta jo le zagledali, ležečo v mavčnem koritu. Predstavili sta se ji, seveda v nemščini, saj Jožica ni znala niti besede slovensko.

Jožici so v zbirališču namestili kovinski steznik, mavčno korito pa sta mama in Francka vzeli s sabo. Z vlakom so se odpeljale do Zagorja, kjer jih je na postaji čakal oče. Sicer ni vedel, kdaj bodo sploh prišle, a bil je tam in čakal. Jožico so odpeljali domov, kjer je ob skrbni negi in ljubezni družine počasi okrevala, se naučila slovenskega jezika in naredila ponovno prve korake. Bila je pridna in vedoželjna deklica, uspela je zaključiti osnovno šolanje v Podkumu, nadaljevala šolanje na nižji gimnaziji v Trbovljah in zaključila srednjo medicinsko šolo v Ljubljani. Ob delu je uspešno zaključila tudi študij defektologije in tako je svoje življenje posvetila otrokom, potrebnim pomoči logopeda.

Zgodbo o izgonu družine Pečnik je povedala gospa Francka Pečnik.

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, Muzej novejše zgodovine Slovenije, dislocirana enota Brestanica.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: