DUŽINA SUMRAK V IZGNANSTVU V NEMČIJI

# izgnanci

Družina je bila izgnana 8. decembra 1941 iz Radeč, najprej v taborišče za izgon v Rajhenburg in nato dan pozneje s tovornim vlakom v Nemčijo. Izgnani so bili oče Jože (1896), mama Frančiška (1902) in njun sin Jože (1927). Kot je zapisala mati v povojnih spominih, so takoj spoznali, da jih ne čaka nič dobrega. Grad Rajhenburg – spanje v hlevih na slami, nič hrane, stranišče preprosta jama z desko, tovorni vlak, v katerega so bili strpani kot vžigalice v škatlici in dolga pot v neznano. V taborišču Rajhenburg so dobili na svetinjici identifikacijsko številko 10325, ki so jo morali imeti na vrvici obešeno okrog vratu. S tem so bili razčlovečeni, postali so zgolj številke.

Družina je bila najprej izgnana v Sv. Peter pri Freiburgu na Badensko. Tam so izgnane družine nastanili v samostanskih sobah benediktinskega samostana. Njihova družina si je delila sobo z družino Bogovič, ki je štela štiri člane in tako je bilo v sobi sedem ljudi. V sobe so Nemci postavili pograde in njihovi družini je pripadel en pograd. Za Božični večer prvega leta izgnanstva so izgnanke, kuharice v taborišču, naredile praznično večerjo. Spekle so celo potico, saj so moko in orehe prinesle še od doma. Sicer pa je bila hrana v taborišču izredno slaba in skromna. Mama Frančiška je zapisala, da so za zajtrk in s tem za cel dan, dobili tanek košček kruha in črno kavo, za kosilo pa tri mrzle krompirje, ki so bili kuhani že veliko prej in so bili že sluzasti in so se zato kar prijemali prstov. Za večerjo pa so dobili klobase iz krvi in mrzel krompir v solati, ki je bila brez vsakega olja. Sin Jože je bil večno lačen. Ko ga je nekoč videla, kako je travo, ji je bilo zelo težko, a ni imela ničesar, da bi mu dala.

Januarja 1942 je bila huda zima. Snega je bilo več kot tri metre. Taboriščni fantje, med njimi tudi mladi Jože, so se odpravili na ogled mesta St. Peter. V mestu so srečali nemške fante, pripadnike Hitler Jugend. Ti so jih zmerjali za cigane in med njimi se je vnel hud pretep. Preiskave v taborišču niso nikoli odkrile, kdo od izgnancev je v pretepu sodeloval in zato ni bilo posebnih sankcij.

Iz St. Petra je bila družina Sumrak premeščena v mesto Isny v Allgäu. Tam je bilo več družin izgnancev. Hodili so na delo v vojaško tovarno  V-1 Wielchem Heimm, kamor sta hodila tudi oba Sumrakova, oče Jože in sin Jože. Oče Jože je bil dodeljen za vodiča in tolmača za ruske in poljske ujetnike, ki jih je moral zbujat že ob petih zjutraj in voditi ne delo.

Maja 1943 je bil Jože Sumrak mlajši skupaj še s štirimi delavci v tovarni odpeljan v zobno ambulanto. Zvezali so jim roke in noge, usta so jim na silo razklenili in v usta vstavili kovinsko oporo. Brez vsake anestezije so jim začeli puliti zobe. Ob tem so jim poškodovali tudi ustne dele in kosti. Nekateri so od bolečin omedleli, vsi pa so dobili zastrupitev. Jože si je usta izpiral s kamilicami in se verjetno tako rešil najhujšega. Po vojni je bil spoznan kot žrtev medicinskih poizkusov.

Oče Jože Sumrak je dobro obvladal nemški jezik, saj je bil vojak v prvi svetovni vojni. Izgnancem, ki so bili vpoklicani v nemško vojsko je pisal vloge za oprostitev služenja vojske. Večina vlog je bila rešenih pozitivno, za nekatere pa so bile žal prepozne, ali zaradi smrti na bojiščih ali pa so bili izgnani fantje zajeti kot vojni ujetniki.

Jože Sumrak starejši je bil v Isnyu kmalu obdolžen, da ščuva ujetnike k uporu, zato je bil obsojen na smrt z ustrelitvijo. Jože mlajši in mama sta se odšla od njega posloviti in slovo je bilo zelo boleče. A nadaljnja preiskava je pokazala, da so bile obtožbe lažne in očeta so začasno izpustili. Kljub vsemu je bil obsojen na petnajst mesecev zapora v Ballingenu. Iz zapora se je vrnil tik pred koncem vojne. Ob osvoboditvi so ga francoski zavezniki imenovali za delegata Jugoslovanov, da pripravi seznam izgnanih Slovencev za vrnitev v domovino.

Družina Sumrak se je vrnila v domovino 5. septembra 1945. Kot je zapisala mama Frančiška v spominih, jih ljudje, ki niso bili izgnani, niso nič kaj z veseljem sprejeli. Kot piše, so ti mislili, da jih ne bo več nazaj in da bodo oni zasedli njihove domove. Sumrakova hiša je bila ob vrnitvi izropana, v njej ni bilo ničesar, Iz skladišča hotela Jadran v Radečah so dobili nekaj stanovanjske opreme, ki je bila last splošnega ljudskega premoženja, a za vse so kmalu prejeli račun, ki so ga morali plačati.

Tako, kot za večino izgnanih, je bil nov začetek v domovini tudi za njih izredno težak.

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, Muzej novejše zgodovine Slovenije, dislocirana enota Brestanica.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: