DRUŽINA BREGAR V IZGNANSTVU V NEMČIJI

#izgnanci

Družina Bregar je bila izgnana 6. decembra 1941 iz vasi Čimerno pri Radečah. Izgnani so bili oče Janez, mama Marija, stara mama Marija Bregar in otroci: Pavla (1921), Janko (1922), Franc (1924), Marija (1926) in Lojze (1927).

Stara mama Marija Bregar je bila ob izgonu stara 80 let. Njen sin Janez je prosil Nemce, če jo lahko do ceste, kjer je bil nemški tovornjak, peljejo, saj ni mogla hoditi. Dovolili so, da jo je sosed, ki je bil izgnan šele januarja 1942, peljal z vozom do nemškega tovornjaka. Drugi člani družine so šli do tovornjaka peš. Med potjo se je oče ustavil v hramu in natočil v putrih vino. Ko je to videl nemški policist mu ga je vzel in ga vrgel navzdol po bregu, očeta pa udaril s puškinim kopitom, da je bil ves krvav. Tako se je začela njihova pot v izgnanstvo.

Iz Rajhenburga so bili izgnani v taborišče Neusatz na Badensko. Tam je morala hči Marija, ki je povedala zgodbo o izgonu družine Bregar, takoj na delo v tovarno, kjer so pletli košare. Te košare so prepletali s plastičnimi trakovi, kar so izgnanci prvič videli. Bratje so morali na delo v gozdove v Schwarzwald, oče je čistil okolico taborišča, mama in sestra Pavla pa sta delali v taboriščni kuhinji. Tam so bili tri mesece, nato pa je prišel v taborišče preddelavec graščine Hagenbuff  iz Klingenberga, kraja v bližini Heilbronna. Ker so bili vsi člani družine Bregar delovno sposobni, jih je izbral in odpeljal na graščino. Tam so delali na polju, ženske pa v gospodinjstvu.

Marija je delala v kuhinji. Leto dni je pomagala nemški kuharici, potem pa je ostala sama in kuhati je morala za 28 ljudi. Jedilnica za izgnance je bila ločena in njihova hrana je bila nezadostna. Zjutraj so dobili zelo tanek kos kruha, malo žličko marmelade in vrček čaja za vsako mizo. Ob četrtkih so dobili še maslo, a eno maslo je morala razdeliti osemindvajsetim izgnancem. Za kosilo so jedli žabjo juho, tako so jo poimenovali izgnanci, saj je bila podobna žabjem mrestu. Marija je juho skuhala tako, da je v vodo stresla neko sestavino iz vrečke, jo mešala in juha se je zgostila. Ko je bila kuhana, se je juha tresla kot žolca in izgnanci, ki so jo dobili eno zajemalko, so jo s težavo pojedli. Mnogi je kljub lakoti niso mogli použiti. Za kosilo je dobil vsak en krompir v olupkih. Če je bil velik, ga je morala Marija prerezati. Ob ponedeljkih so dobili za kosilo olupljen krompir in tanek kolobarček krvave klobase, ob sredah pa so bile rjave testenine. Za prikuho je bila pogosto koleraba, ki se je mnogim izgnancem tako priskutila in je po vrnitvi v domovino niso mogli več jesti.

Fantje družine Bregar so delali na poljih graščine. Sejali so pšenico, kumare so pridelovali na več hektarih zemlje, prav tako paradižnik, krompir, sladkorno peso in druge kulture. Peso so s stroji izkopali in jo pustili na polju, da je zmrznila. Šele potem so jo spravili domov. Polja so obdelovali s traktorji in drugimi stroji. Večino hrane so pridelovali za nemško vojsko.

Ob nedeljah popoldne naj bi bili izgnanci prosti. Marijin brat Franci se je neke nedelje odpravljal na obisk k dekletu v bližnje taborišče. Preddelavec mu je rekel, da mora peljati v Heilbronn živino in da ne more imeti prostega popoldneva. Franci se je temu uprl in prišlo je do hudega pretepa med njima. Naslednji dan je moral oče na zaslišanje h gospodarju. Rekel mu je, da želijo imeti izgnanci ob nedeljah prosto popoldne, saj ves teden delajo od jutra do večera. Gospodar jim je to odobril, čeprav je bil zelo hudoben človek. Franci za ta pretep ni bil kaznovan.

Člani družine Bregar so bili na graščini vse do osvoboditve. Od tam so jih odpeljali v zbirno taborišče, kjer je 16. maja 1945 nek ameriški vojak odpeljal njihovega bolnega očeta na pregled k zdravniku. Ker se ni vrnil, sta ga šla dva sinova iskat. V bolnici, do katere sta se vozila s kolesom tri dni, sta izvedela, da je oče še istega dne, ko so ga pripeljali, umrl.

Družina se je brez očeta vrnila v domovino 7. septembra 1945. Na njihovem domu v Čimernem niso živeli Kočevarji, a  je bil dom vseeno popolnoma izropan in uničen. Stara mama, ki je bila tako bolna že ob izgonu, je vojno preživela. A leta 1947 je skupaj s snaho oz. mamo Marijo, umrla.

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, Muzej novejše zgodovine Slovenije, dislocirana enota Brestanica.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: