BRANKO VODOPIVC st. IN NJEGOVA DRUŽINA V IZGNANSTVU V NEMČIJI

#izgnanci

Zgodbe o izgonu slovenskih družin v Nemčiji, ki jih imamo v razstavi Slovenski izgnanci 1941-1945 na gradu Rajhenburg v Brestanici skupaj 94,  zaključujem z zgodbo o izgonu družine Vodopivc iz Dolenje vasi pri Krškem, s poudarkom na doživljanju izgona njihovega sina Branka.

Izgnani so bili 28. oktobra 1941 preko taborišča za izgon v Rajhenburgu. Na pot izgona so odšli oče Jože, mama Antonija, očetov brat Franc, očetova mama Neža, Nada Novak – sorodnica in otroci: Branimir Franc – Branko (1930), Zofija (1933) in Jože (1935).

Prva postaja njihovega izgona v Nemčiji je bilo taborišče Templin na Brandenburškem, kjer so bili do junija 1942. Takrat so bili premeščeni v taborišče Leutesdorf v Porenju, kjer so bili leto dni. Od tam so bili premeščeni na kmetijo v kraj Wehlen v bližini Bernkastla v Porenju ob reki Mosel.

V času bivanja v taborišču Templin je delal oče v Berlinu kot delavec pri transportu. Vsakih štirinajst dni je prihajal v taborišče in prinašal hrano, ki se jo je v Berlinu odrekal, da jo je lahko dal svojim vedno lačnim otrokom. Mama je delala razna dela v samem taborišču, stric Franc pa je bil srčni bolnik in je začel z delom šele januarja 1942, ko so izbirali delavce za pogozdovanje. Na to delo se je javil tudi Branko, saj je na ta način želel dobiti karte za hrano. Odrasli so v gozdu kopali jame za drevje, Branko pa je nosil sadike, jih vstavljal v zemljo in jih nato zagrebel. To delo je opravljal vse do odhoda v novo taborišče.

Sicer pa je desetletni Branko takoj po prihodu v Templin hodil s prijatelji v gozd, tudi po 8 km daleč, kjer so nabirali suhljad za kurjavo. Bila je huda zima, kurjave ni bilo in fantje so ta drva ponujali drugim izgnancem v taborišču za zamenjavo. Za 70-litrsko posodo narezanih drv so dobili 1,60 kg težak kruh – komis. Kruh je bil pečen že leta 1937, bil je črn, neokusen, a bil je »kruh«. Vsak izgnanec je dobil tedensko en hlebček tega kruha. Vodopivčeva mama ga je skrbno razrezala na koščke in pazila, da so ga imeli člani družine za ves teden. Starejši ljudje in tisti, ki so dobivali pakete od doma, tega kruha niso jedli. In tako so ga zamenjali za drva.

Ko je bila družina Vodopivc v taborišču Leutesdorf, sta oče in mama hodila na delo na kmetije, otroci pa v šolo in vrtec. Oče je delal pri vinogradniku Mohru, ki je bil dober človek in mu je dajal hrano za otroke. Mama in stric Franc sta delala pri kmetih vinogradnikih, saj je bilo na tistem področju veliko vinogradov.

Junija 1943 je bila družina premeščena v kraj Wehlen na kmetijo. Otroci so tam hodili v šolo, odrasli pa so delali na kmetiji.

V kraju Wehlen je Branko poleg šole opravljal različna dela. Z bratom in sestro so raznašali časopis nemškim družinam. Dobili so 300 kom. časopisov, ki so jih raznosili in dobili za to skromno plačilo.

Ker je bil kraj Wehlen ob reki Mosel, so domačini lovili ribe. Področje ob reki so imeli razdeljeno in eden od lastnikov lovišča je Branku zaupal prodajo ribiških kart in skrb, da ne bi krivolovci lovili rib brezplačno. Namesto plačila je lahko Branko lovil ribe. Naredil je vršo in vanjo lovil ribe, zlasti jegulje, ki jih je bilo tam veliko. Družina jih je jedla, a ker jih je ulovil več kot so jih pojedli, jih je dimil. Ribe je najprej nasolil in dodal čebulo in česen, čez noč jih je pustil v marinadi in naslednji dan jih je dimil. Uporabil je 200-litrski kovinski sod brez dna in pokrova, vanj na železne šipke obesil ribe, spodaj je zakuril, na vrhu pa je dal pokrov. Dimljenje je trajalo dva dni. Te ribe je nato prodajal in za kilogram dimljenih rib je dobil kilogram suhe svinjine ali pa denar. S prodajo rib je kar nekaj zaslužil, a ob koncu vojne mu je ta denar propadel.

Ob topovskem napadu na most na reki Mosel pri kraju Wehlen 24. februarja 1945, je bil ubit brat Jože, stara mama Neža pa je za posledicami napada  umrla po nekaj dneh. Jože se je v času napada peljal s kolesom po vasi, zadela ga je granata in od desetletnega dečka ni ostalo nobenih posmrtnih ostankov, ki bi jih lahko pokopali. Stara mama Neža pa je bila v času napada v hiši. Granata je hišo zadela, porušil se je strop in padel nanjo. Iz ruševin so jo uspeli rešiti in jo odpeljati v bolnico v Traben-Trarbach, kjer je umrla. Bolnica je bila na drugi strani bojne linije, zato družina ni mogla na njen pogreb. Grob so obiskali ob koncu vojne, pred vrnitvijo v domovino. Na velik kostanj ob grobu je oče Jože vrezal v deblo veliko črko V in ko so oprišli po dolgih petdesetih letih na obisk krajev izgona, so to drevo našli in s tem tudi grob stare mame Neže.

V času izgnanstva v Nemčiji je bil ranjen tudi Branko. Ob nekem granatnem obstreljevanju Wahlna je bil na dvorišču hiše, kjer so stanovali. Skril se je v barako, v kateri so bile shranjene prazne buteljke za vino. Ob eksploziji se je baraka podrla in Branko je bil ranjen v glavo in v nogo. Bil je ves krvav, a k sreči rane niso bile usodne. Prvo pomoč mu je nudil oče Jože, nato pa ga je oskrbel ameriški sanitetni vojak, ki ga je obvezal in zdravil. Na nosilih so ga čez dan nosili iz hiše, v katero se je družina preselila, v času nevarnosti pa so ga odnesli v klet, v zaklonišče.

V domovino se je vrnila družina septembra 1945. Vojak v repatriacijski bazi v Kamniku je na potrdilu Objava napačno zapisal, da se je Branko rodil 9. septembra 1945. Danes g. Branko v šali pove, da se je takrat rodil drugič.

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, Muzej novejše zgodovine Slovenije, dislocirana enota Brestanica.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: