Javno vodstvo

Ob občasni razstavi

NACE BIZILJ – FOTOREPORTER. Retrospektivna razstava


vas v nedeljo, 1. decembra 2019, ob 16. uri vabimo na javno vodstvo.

Po razstavi bo vodila avtorica razstave Irena Uršič.

Veseli bomo vašega obiska. Vstop prost.

BEGUNSTVO DRUŽINE MRNUH IN DEPORTACIJA FRANČIŠKE JERIN

Leopold Mrnuh je bil trgovec iz Toplic pri Zagorju. Poleti 1941 je srečal na avtobusu proti Domžalam Zofijo Farčnik, ki je z dvema otrokoma bežala pred Gestapom. Za pomoč ji je dal nekaj denarja. To je videl nekdo v avtobusu in ta ga je prijavil nemškim oblastem. Leopolda so nemško orožniki po prijavi aretirali in zaprli v trboveljski zapor.

Njegovo ženo Leopoldino in hčer Marijo-Mojco so Nemci septembra 1941 odpeljali v taborišče za izgon Rajhenburg, kjer sta čakali na moža oz. očeta, da bodo skupaj izgnani. Zaradi nezadostnih dokazov je bil Leopold iz zapora izpuščen, ženo in hčerko pa so Nemci iz taborišča izpustili.

V času, ko je bil v zaporu v Trbovljah, je Leopold spoznal sojetnika s katerim sta se dogovorila, da bosta v primeru, da ju izpustijo, sodelovala s partizani. A ta človek je bil dvojni agent, ki je delal za partizane in Gestapo. Leopold mu je dajal hrano in oblačila za partizane, a on ga je Gestapu izdal. Tako so Leopolda 30. avgusta 1942 aretirali in 2. oktobra 1942 je bil v Mariboru ustreljen kot talec.

Zaradi deportacij sorodnikov partizanov in ubitih talcev v letu 1942, so prišli orožniki po Leopoldovo ženo in hčer, ki pa ju niso našli. Marijo-Mojco je mama ob aretaciji očeta poslala v Gradec v Avstrijo k znancem, sama pa se je skrivala pri sosedih. Ko je videla, da ju iščejo, se je peš odpravila preko Trojan, Celja do Podčetrtka in nato preko Sotle na Hrvaško. Odšla je k bratu Albertu Jerinu, ki je bil že 1941 izgnan kot učitelj in je bil v Zagorskem selu. Marijo-Mojco je sestrična iz Gradca pripeljala nazaj v Slovenijo in jo odpeljala k družini Staroveški v Podčetrtek. Ti so jo pospremili do Bratkovca na Hrvaškem. Od tam se je deklica sama odpravila iskat mamo. S pomočjo dobrih ljudi je prišla do nje v Zagorsko selo. Ves čas vojne sta bili brez dokumentov. Pomagali so jima izgnanci, ki so sami živeli v težkih razmerah. Selili sta se iz kraja v kraj in večkrat za las ušli ustaškim racijam. Kot begunki sta bili v različni krajih na Hrvaškem, v Zagorskem selu, v Stenjevcu, v Vrabčah in v Zagrebu.

Konec vojne sta pričakali v Zagorskih selih, od kjer sta se ponovno peš vrnili nazaj v Zagorje.

Frančiška Jerin, ki je bila rojena 26. februarja 1880 v Zagorju, je bila sestra Leopoldine Mrnuh. Pred vojno je živela v skupnem gospodinjstvu s sestro in njeno družino. Ko je bil Leopold Mrnuh 2. oktobra 1942 v Mariboru ustreljen kot talec, je nemški okupator Frančiško Jerin odpeljal v internacijo. Ko je bila v taborišče Coburg na Spodnjem Bavarskem, so jo pri zavezniškem zavzemanju taborišča zadeli drobci granata in jo na mestu ubili.

Frančiško so najprej pokopali na coburškem pokopališču, po vojni pa so posmrtne ostanke prenesli na pokopališče v Neumarkt, kjer je pokopališče taboriščnikov.

V plašču, ki ga je imela Frančiška oblečenega ob napadu, je imela molitvenih, ki je poškodovan od eksplodirane granate.

Kovček, molitvenik in fotografije Frančiške Jerin so sorodnikom v domovino po končani vojni prinesli Bregarjevi iz Izlak, ki so bili skupaj z njo v taborišču Coburg.

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, Muzej novejše zgodovine Slovenije, enota Brestanica.

BRANKO VODOPIVC st. IN NJEGOVA DRUŽINA V IZGNANSTVU V NEMČIJI

#izgnanci

Zgodbe o izgonu slovenskih družin v Nemčiji, ki jih imamo v razstavi Slovenski izgnanci 1941-1945 na gradu Rajhenburg v Brestanici skupaj 94,  zaključujem z zgodbo o izgonu družine Vodopivc iz Dolenje vasi pri Krškem, s poudarkom na doživljanju izgona njihovega sina Branka.

Izgnani so bili 28. oktobra 1941 preko taborišča za izgon v Rajhenburgu. Na pot izgona so odšli oče Jože, mama Antonija, očetov brat Franc, očetova mama Neža, Nada Novak – sorodnica in otroci: Branimir Franc – Branko (1930), Zofija (1933) in Jože (1935).

Prva postaja njihovega izgona v Nemčiji je bilo taborišče Templin na Brandenburškem, kjer so bili do junija 1942. Takrat so bili premeščeni v taborišče Leutesdorf v Porenju, kjer so bili leto dni. Od tam so bili premeščeni na kmetijo v kraj Wehlen v bližini Bernkastla v Porenju ob reki Mosel.

V času bivanja v taborišču Templin je delal oče v Berlinu kot delavec pri transportu. Vsakih štirinajst dni je prihajal v taborišče in prinašal hrano, ki se jo je v Berlinu odrekal, da jo je lahko dal svojim vedno lačnim otrokom. Mama je delala razna dela v samem taborišču, stric Franc pa je bil srčni bolnik in je začel z delom šele januarja 1942, ko so izbirali delavce za pogozdovanje. Na to delo se je javil tudi Branko, saj je na ta način želel dobiti karte za hrano. Odrasli so v gozdu kopali jame za drevje, Branko pa je nosil sadike, jih vstavljal v zemljo in jih nato zagrebel. To delo je opravljal vse do odhoda v novo taborišče.

Sicer pa je desetletni Branko takoj po prihodu v Templin hodil s prijatelji v gozd, tudi po 8 km daleč, kjer so nabirali suhljad za kurjavo. Bila je huda zima, kurjave ni bilo in fantje so ta drva ponujali drugim izgnancem v taborišču za zamenjavo. Za 70-litrsko posodo narezanih drv so dobili 1,60 kg težak kruh – komis. Kruh je bil pečen že leta 1937, bil je črn, neokusen, a bil je »kruh«. Vsak izgnanec je dobil tedensko en hlebček tega kruha. Vodopivčeva mama ga je skrbno razrezala na koščke in pazila, da so ga imeli člani družine za ves teden. Starejši ljudje in tisti, ki so dobivali pakete od doma, tega kruha niso jedli. In tako so ga zamenjali za drva.

Ko je bila družina Vodopivc v taborišču Leutesdorf, sta oče in mama hodila na delo na kmetije, otroci pa v šolo in vrtec. Oče je delal pri vinogradniku Mohru, ki je bil dober človek in mu je dajal hrano za otroke. Mama in stric Franc sta delala pri kmetih vinogradnikih, saj je bilo na tistem področju veliko vinogradov.

Junija 1943 je bila družina premeščena v kraj Wehlen na kmetijo. Otroci so tam hodili v šolo, odrasli pa so delali na kmetiji.

V kraju Wehlen je Branko poleg šole opravljal različna dela. Z bratom in sestro so raznašali časopis nemškim družinam. Dobili so 300 kom. časopisov, ki so jih raznosili in dobili za to skromno plačilo.

Ker je bil kraj Wehlen ob reki Mosel, so domačini lovili ribe. Področje ob reki so imeli razdeljeno in eden od lastnikov lovišča je Branku zaupal prodajo ribiških kart in skrb, da ne bi krivolovci lovili rib brezplačno. Namesto plačila je lahko Branko lovil ribe. Naredil je vršo in vanjo lovil ribe, zlasti jegulje, ki jih je bilo tam veliko. Družina jih je jedla, a ker jih je ulovil več kot so jih pojedli, jih je dimil. Ribe je najprej nasolil in dodal čebulo in česen, čez noč jih je pustil v marinadi in naslednji dan jih je dimil. Uporabil je 200-litrski kovinski sod brez dna in pokrova, vanj na železne šipke obesil ribe, spodaj je zakuril, na vrhu pa je dal pokrov. Dimljenje je trajalo dva dni. Te ribe je nato prodajal in za kilogram dimljenih rib je dobil kilogram suhe svinjine ali pa denar. S prodajo rib je kar nekaj zaslužil, a ob koncu vojne mu je ta denar propadel.

Ob topovskem napadu na most na reki Mosel pri kraju Wehlen 24. februarja 1945, je bil ubit brat Jože, stara mama Neža pa je za posledicami napada  umrla po nekaj dneh. Jože se je v času napada peljal s kolesom po vasi, zadela ga je granata in od desetletnega dečka ni ostalo nobenih posmrtnih ostankov, ki bi jih lahko pokopali. Stara mama Neža pa je bila v času napada v hiši. Granata je hišo zadela, porušil se je strop in padel nanjo. Iz ruševin so jo uspeli rešiti in jo odpeljati v bolnico v Traben-Trarbach, kjer je umrla. Bolnica je bila na drugi strani bojne linije, zato družina ni mogla na njen pogreb. Grob so obiskali ob koncu vojne, pred vrnitvijo v domovino. Na velik kostanj ob grobu je oče Jože vrezal v deblo veliko črko V in ko so oprišli po dolgih petdesetih letih na obisk krajev izgona, so to drevo našli in s tem tudi grob stare mame Neže.

V času izgnanstva v Nemčiji je bil ranjen tudi Branko. Ob nekem granatnem obstreljevanju Wahlna je bil na dvorišču hiše, kjer so stanovali. Skril se je v barako, v kateri so bile shranjene prazne buteljke za vino. Ob eksploziji se je baraka podrla in Branko je bil ranjen v glavo in v nogo. Bil je ves krvav, a k sreči rane niso bile usodne. Prvo pomoč mu je nudil oče Jože, nato pa ga je oskrbel ameriški sanitetni vojak, ki ga je obvezal in zdravil. Na nosilih so ga čez dan nosili iz hiše, v katero se je družina preselila, v času nevarnosti pa so ga odnesli v klet, v zaklonišče.

V domovino se je vrnila družina septembra 1945. Vojak v repatriacijski bazi v Kamniku je na potrdilu Objava napačno zapisal, da se je Branko rodil 9. septembra 1945. Danes g. Branko v šali pove, da se je takrat rodil drugič.

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, Muzej novejše zgodovine Slovenije, dislocirana enota Brestanica.

DRUŽINA BREGAR V IZGNANSTVU V NEMČIJI

#izgnanci

Družina Bregar je bila izgnana 6. decembra 1941 iz vasi Čimerno pri Radečah. Izgnani so bili oče Janez, mama Marija, stara mama Marija Bregar in otroci: Pavla (1921), Janko (1922), Franc (1924), Marija (1926) in Lojze (1927).

Stara mama Marija Bregar je bila ob izgonu stara 80 let. Njen sin Janez je prosil Nemce, če jo lahko do ceste, kjer je bil nemški tovornjak, peljejo, saj ni mogla hoditi. Dovolili so, da jo je sosed, ki je bil izgnan šele januarja 1942, peljal z vozom do nemškega tovornjaka. Drugi člani družine so šli do tovornjaka peš. Med potjo se je oče ustavil v hramu in natočil v putrih vino. Ko je to videl nemški policist mu ga je vzel in ga vrgel navzdol po bregu, očeta pa udaril s puškinim kopitom, da je bil ves krvav. Tako se je začela njihova pot v izgnanstvo.

Iz Rajhenburga so bili izgnani v taborišče Neusatz na Badensko. Tam je morala hči Marija, ki je povedala zgodbo o izgonu družine Bregar, takoj na delo v tovarno, kjer so pletli košare. Te košare so prepletali s plastičnimi trakovi, kar so izgnanci prvič videli. Bratje so morali na delo v gozdove v Schwarzwald, oče je čistil okolico taborišča, mama in sestra Pavla pa sta delali v taboriščni kuhinji. Tam so bili tri mesece, nato pa je prišel v taborišče preddelavec graščine Hagenbuff  iz Klingenberga, kraja v bližini Heilbronna. Ker so bili vsi člani družine Bregar delovno sposobni, jih je izbral in odpeljal na graščino. Tam so delali na polju, ženske pa v gospodinjstvu.

Marija je delala v kuhinji. Leto dni je pomagala nemški kuharici, potem pa je ostala sama in kuhati je morala za 28 ljudi. Jedilnica za izgnance je bila ločena in njihova hrana je bila nezadostna. Zjutraj so dobili zelo tanek kos kruha, malo žličko marmelade in vrček čaja za vsako mizo. Ob četrtkih so dobili še maslo, a eno maslo je morala razdeliti osemindvajsetim izgnancem. Za kosilo so jedli žabjo juho, tako so jo poimenovali izgnanci, saj je bila podobna žabjem mrestu. Marija je juho skuhala tako, da je v vodo stresla neko sestavino iz vrečke, jo mešala in juha se je zgostila. Ko je bila kuhana, se je juha tresla kot žolca in izgnanci, ki so jo dobili eno zajemalko, so jo s težavo pojedli. Mnogi je kljub lakoti niso mogli použiti. Za kosilo je dobil vsak en krompir v olupkih. Če je bil velik, ga je morala Marija prerezati. Ob ponedeljkih so dobili za kosilo olupljen krompir in tanek kolobarček krvave klobase, ob sredah pa so bile rjave testenine. Za prikuho je bila pogosto koleraba, ki se je mnogim izgnancem tako priskutila in je po vrnitvi v domovino niso mogli več jesti.

Fantje družine Bregar so delali na poljih graščine. Sejali so pšenico, kumare so pridelovali na več hektarih zemlje, prav tako paradižnik, krompir, sladkorno peso in druge kulture. Peso so s stroji izkopali in jo pustili na polju, da je zmrznila. Šele potem so jo spravili domov. Polja so obdelovali s traktorji in drugimi stroji. Večino hrane so pridelovali za nemško vojsko.

Ob nedeljah popoldne naj bi bili izgnanci prosti. Marijin brat Franci se je neke nedelje odpravljal na obisk k dekletu v bližnje taborišče. Preddelavec mu je rekel, da mora peljati v Heilbronn živino in da ne more imeti prostega popoldneva. Franci se je temu uprl in prišlo je do hudega pretepa med njima. Naslednji dan je moral oče na zaslišanje h gospodarju. Rekel mu je, da želijo imeti izgnanci ob nedeljah prosto popoldne, saj ves teden delajo od jutra do večera. Gospodar jim je to odobril, čeprav je bil zelo hudoben človek. Franci za ta pretep ni bil kaznovan.

Člani družine Bregar so bili na graščini vse do osvoboditve. Od tam so jih odpeljali v zbirno taborišče, kjer je 16. maja 1945 nek ameriški vojak odpeljal njihovega bolnega očeta na pregled k zdravniku. Ker se ni vrnil, sta ga šla dva sinova iskat. V bolnici, do katere sta se vozila s kolesom tri dni, sta izvedela, da je oče še istega dne, ko so ga pripeljali, umrl.

Družina se je brez očeta vrnila v domovino 7. septembra 1945. Na njihovem domu v Čimernem niso živeli Kočevarji, a  je bil dom vseeno popolnoma izropan in uničen. Stara mama, ki je bila tako bolna že ob izgonu, je vojno preživela. A leta 1947 je skupaj s snaho oz. mamo Marijo, umrla.

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, Muzej novejše zgodovine Slovenije, dislocirana enota Brestanica.

MARTINOVO

Včasih podoba pove več kot besede. Zato je fotoreporter Marjan Ciglič jeseni 1969 pod fotografijo, objavljeno na zadnji strani Dnevnika, zapisal le: »Dva deci črnega in nič drugega!«

(Objavljeno v časopisu Dnevnik v petek, 8. novembra 2019)

DUŽINA SUMRAK V IZGNANSTVU V NEMČIJI

# izgnanci

Družina je bila izgnana 8. decembra 1941 iz Radeč, najprej v taborišče za izgon v Rajhenburg in nato dan pozneje s tovornim vlakom v Nemčijo. Izgnani so bili oče Jože (1896), mama Frančiška (1902) in njun sin Jože (1927). Kot je zapisala mati v povojnih spominih, so takoj spoznali, da jih ne čaka nič dobrega. Grad Rajhenburg – spanje v hlevih na slami, nič hrane, stranišče preprosta jama z desko, tovorni vlak, v katerega so bili strpani kot vžigalice v škatlici in dolga pot v neznano. V taborišču Rajhenburg so dobili na svetinjici identifikacijsko številko 10325, ki so jo morali imeti na vrvici obešeno okrog vratu. S tem so bili razčlovečeni, postali so zgolj številke.

Družina je bila najprej izgnana v Sv. Peter pri Freiburgu na Badensko. Tam so izgnane družine nastanili v samostanskih sobah benediktinskega samostana. Njihova družina si je delila sobo z družino Bogovič, ki je štela štiri člane in tako je bilo v sobi sedem ljudi. V sobe so Nemci postavili pograde in njihovi družini je pripadel en pograd. Za Božični večer prvega leta izgnanstva so izgnanke, kuharice v taborišču, naredile praznično večerjo. Spekle so celo potico, saj so moko in orehe prinesle še od doma. Sicer pa je bila hrana v taborišču izredno slaba in skromna. Mama Frančiška je zapisala, da so za zajtrk in s tem za cel dan, dobili tanek košček kruha in črno kavo, za kosilo pa tri mrzle krompirje, ki so bili kuhani že veliko prej in so bili že sluzasti in so se zato kar prijemali prstov. Za večerjo pa so dobili klobase iz krvi in mrzel krompir v solati, ki je bila brez vsakega olja. Sin Jože je bil večno lačen. Ko ga je nekoč videla, kako je travo, ji je bilo zelo težko, a ni imela ničesar, da bi mu dala.

Januarja 1942 je bila huda zima. Snega je bilo več kot tri metre. Taboriščni fantje, med njimi tudi mladi Jože, so se odpravili na ogled mesta St. Peter. V mestu so srečali nemške fante, pripadnike Hitler Jugend. Ti so jih zmerjali za cigane in med njimi se je vnel hud pretep. Preiskave v taborišču niso nikoli odkrile, kdo od izgnancev je v pretepu sodeloval in zato ni bilo posebnih sankcij.

Iz St. Petra je bila družina Sumrak premeščena v mesto Isny v Allgäu. Tam je bilo več družin izgnancev. Hodili so na delo v vojaško tovarno  V-1 Wielchem Heimm, kamor sta hodila tudi oba Sumrakova, oče Jože in sin Jože. Oče Jože je bil dodeljen za vodiča in tolmača za ruske in poljske ujetnike, ki jih je moral zbujat že ob petih zjutraj in voditi ne delo.

Maja 1943 je bil Jože Sumrak mlajši skupaj še s štirimi delavci v tovarni odpeljan v zobno ambulanto. Zvezali so jim roke in noge, usta so jim na silo razklenili in v usta vstavili kovinsko oporo. Brez vsake anestezije so jim začeli puliti zobe. Ob tem so jim poškodovali tudi ustne dele in kosti. Nekateri so od bolečin omedleli, vsi pa so dobili zastrupitev. Jože si je usta izpiral s kamilicami in se verjetno tako rešil najhujšega. Po vojni je bil spoznan kot žrtev medicinskih poizkusov.

Oče Jože Sumrak je dobro obvladal nemški jezik, saj je bil vojak v prvi svetovni vojni. Izgnancem, ki so bili vpoklicani v nemško vojsko je pisal vloge za oprostitev služenja vojske. Večina vlog je bila rešenih pozitivno, za nekatere pa so bile žal prepozne, ali zaradi smrti na bojiščih ali pa so bili izgnani fantje zajeti kot vojni ujetniki.

Jože Sumrak starejši je bil v Isnyu kmalu obdolžen, da ščuva ujetnike k uporu, zato je bil obsojen na smrt z ustrelitvijo. Jože mlajši in mama sta se odšla od njega posloviti in slovo je bilo zelo boleče. A nadaljnja preiskava je pokazala, da so bile obtožbe lažne in očeta so začasno izpustili. Kljub vsemu je bil obsojen na petnajst mesecev zapora v Ballingenu. Iz zapora se je vrnil tik pred koncem vojne. Ob osvoboditvi so ga francoski zavezniki imenovali za delegata Jugoslovanov, da pripravi seznam izgnanih Slovencev za vrnitev v domovino.

Družina Sumrak se je vrnila v domovino 5. septembra 1945. Kot je zapisala mama Frančiška v spominih, jih ljudje, ki niso bili izgnani, niso nič kaj z veseljem sprejeli. Kot piše, so ti mislili, da jih ne bo več nazaj in da bodo oni zasedli njihove domove. Sumrakova hiša je bila ob vrnitvi izropana, v njej ni bilo ničesar, Iz skladišča hotela Jadran v Radečah so dobili nekaj stanovanjske opreme, ki je bila last splošnega ljudskega premoženja, a za vse so kmalu prejeli račun, ki so ga morali plačati.

Tako, kot za večino izgnanih, je bil nov začetek v domovini tudi za njih izredno težak.

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, Muzej novejše zgodovine Slovenije, dislocirana enota Brestanica.

Deklaracijske razglednice

#33 dni

29. oktobra 2018, ob stoti obletnici ustanovitve Države Slovencev, Hrvatov in Srbov,  je bila v prostorih Narodnega muzeja Slovenije, na Metelkovi ulici v Ljubljani, odprta razstava z naslovom 33 dni.

Pripravili smo jo sodelavci Narodnega muzeja Slovenije, Muzeja novejše zgodovine Slovenije in Arhiva republike Slovenije, v sodelovanju s številnimi zasebnimi zbiralci. Pozneje je razstava gostovala še v Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru in do 17. novembra 2019 v Muzeju novejše zgodovine Celje.

Med številnimi zbranimi predmeti obravnavanega obdobja so bile na razstavi razstavljene tudi slovenske deklaracijske razglednice iz leta 1918. Čeprav so v ospredju razstavnega koncepta zgodovinski dogodki ob razpadu Avstro-ogrske med 29. oktobrom in 1. decembrom 1918, je bila pripoved razširjena na širši kontekst dogajanj pred tem in pozneje, ko je Narodna vlada SHS v Ljubljani, že izgubila svoja državna poooblastila. Tako je predstavljena tudi Majniška deklaracija in z njo povezano deklaracijsko gibanje, ki je bilo s svojimi prek 200.000 zbranimi podpisi eno navečjih mirovnih, narodnih in političnih manifestacij.

Naj spomnimo: Majniško deklaracijo z zahtevami po reformah in samostojnem državnem telesu je 30. maja 1917, v imenu južnoslovanskih poslancev dunajskega parlamenta, prebral dr. Anton Korošec. Deklaracijsko gibanje v podporo poslanskih zahtev pa so začele ženske v zaledju, spodbujene z mirovnimi pričakovanji in naraščajočim nezadovoljstvom. Pri tem so jim bile v pomoč dolgoletne izkušnje zbiranja dobrodelne pomoči za ujetnike, vdove, begunce, vojake in otroke. Simbol deklaracijskega gibanja je postal bršljanov list in razglednice pomemben razširjevalec majniških, »zimzelenih«, pomladnih idej. Ideje deklaracijskega gibanja so razširjale tudi deklaracijske razglednice. Bile so nadaljevanje že dobro uveljavljenih slovenskih vojnih razglednic, ki so jih risali slikarji Maksim Gaspari, Anton Koželj, Henrik Smrekar, Ivan Vavpotič in Helena Vurnik.

Pod imenom Vojska v slikah jih je tiskala Katoliška tiskarna in poleg časopisa Bogoljub, je bil njihov založnik in izdajatelj časopis Ilustrirani Glasnik. Zadnje v tej skupini pod imenom Vojska v slikah so izšle marca 1918,  poleti istega leta  pa so se nadaljevale kot deklaracijske razglednice. Risal jih je slikar Maksim Gaspari (1883-1980) avtor najštevilnejših razglednic iz skupine Vojska v slikah. V Muzeju novejše zgodovine Slovenije hranimo sedem od devetih izdanih deklaracijskih razglednic.

Deklaracijski razglednici št. 144 oziroma št. 146 sta natisnjeni v barvni in črnobeli različici. Vseh sedem deklaracijskih razglednic, ki jih hranimo v zbirki muzeja, ni bilo še nikoli razstavljenih. Tudi na razstavi 33 dni in v katalogu, smo objavili le izbor, zato jih tokrat objavljamo na spletnih straneh. V isti kontekst narodnega in političnega gibanja ob koncu prve svetovne vojne lahko umestimo tudi razglednice s portreti dr. Janeza Evangelista Kreka in dr. Antona Korošca z značilnimi prebuditeljskimi napisi.

Razglednico Janeza Evangelista Kreka je založilo društvo Dobrodelnost v Ljubljani. Drugo pa je založila uprava Ilustriranega Glasnika po njegovi smrti in je bila namenjena zbiranju sredstev za  pokojnikov spomenik.

Ob desetletnici majniške deklaracije je založba Jug v Ljubljani izdala spominsko razglednico, ki jo objavljamo kot zaključek te kratke spletne predstavitve,  kateri dodajamo tudi seznam izbrane literature o deklaracijskih razglednicah.

Besedilo in fotografije pripravil: dr. Marko Štepec

__________________________________________________________________

Literatura:

Janez Bogataj, Maksim Gaspari – bogastvo razglednic, Mladinska knjiga: Ljubljana 2000.

Srečko Krese, Naprej zastave slave, Celje: Mohorjeva družba 1990, str. 225-231.

Marjan Marinšek, Slovenska pravljica Maksima Gasparija, Knj. 2, Gasparijeve razglednice, ilustracije in jaslice, Koper: Ognjišče 2007.

Miloš Mikolič, Razglednice zbirke Vojska v slikah 1914-1918, Vojnozgodovinski zbornik, št. 25, 2006, str. 23 -30.

Milan Škrabec, Slovenstvo na razglednicah, Modrijan: Ljubljana 2009, str. 272-273.

Janez J. Švajncer, Slovenske vojne razglednice v prvi svetovni vojni. Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, št. 1-2, 1985, str. 41-49.

Janez J. Švajncer, Deklaracijske razglednice: ob 70-letnici Majniške deklaracije. Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, št. 1-2, 1987, str. 59-65.

DRUŽINA PEČNIK V IZGNANSTVU V NEMČIJI

#izgnanci

Člani družine Pečnik so bili izgnani 4. decembra 1941 iz vasi Zastopje, Sv. Jurij pod Kumom. Izgnani bo bili: oče Jože, mama Marija in otroci. Justi (1926), Francka (1931), Joško (1937), Jožica (1940) in očetova sestra Angela Pečnik. Najstarejša hči Micka (1923) je služila pri učiteljski družini Kmecl v Radečah, Štefka (1928) pa je živela pri stricu Martinu Pečniku v Sv. Juriju pod Kumom, danes Podkum.

Prva postaja izgona družine Pečnik v Nemčiji je bilo taborišče Langenzell na Badenskem. Taborišče je bilo v gradu, v katerem so bili pred njihovim prihodom vojni ujetniki. V sobah so bili pogradi, na katerih je bila živa slama, polna uši in stenic.

Oče je moral takoj na prisilno delo na bližnjo vrtnarijo, teta Angela na kmetijo v Bamberg, Justi v tovarno v Meckesheim, mama je delala v taborišču, otroci pa so hodili v taborišču v šolo. Tu je Marica Komočar iz Krškega učila otroke nemščine in nemških pesmi. Poleg šolanja so morali otroci opravljati tudi razna dela. Pobirali so grah na njivah, pa krompir, peso, klasje in nabirali so tudi zdravilna zelišča za vojsko.

Jožica, najmlajša hči družine Pečnik, je v taborišču kmalu zbolela. Najprej je imela znake prehlada, a bolezen se je slabšala. Po šestih mesecih so jo prepeljali v bolnico v Heidelberg. Tam so ji operirali srednje uho. Po več mesecih so jo odpeljali v družini najprej neznano okrevališče, od kjer se je vrnila domov šele maja 1948.

V letu 1943 je bila družina Pečnik premeščena v taborišče Gerlachsheim, ki je bilo prav tako v pokrajini Baden in je bilo urejeno v stavbi zavoda za gluhoneme. Vodja taborišča je bil zelo krut, vedno je izgnance strahoval in jih tudi kaznoval. K cerkvenim obredom izgnanci niso smeli hoditi, čeprav je bila cerkev v stavbi. Vsi starejši člani družine so morali na delo. Francka je bila najprej poslana za služkinjo k zdravniku Forsbachu v Wertheim, pozneje pa je bila varuška otrok v vrtcu v Gerlachsheimu.

Ob koncu vojne je bila družina Pečnik poslana v taborišče Karlsruhe, od kjer so se 17. avgusta 1945 vrnili domov. Vrnili so se brez najmlajše hčere Jožice. Hiša je bila prazna, vse so neznanci odnesli. V njej je bila le miza in na njej jabolka, za vsakega člana družine ena. Ta jabolka sta na mizo postavila hčeri Štefka in Micika, ki sta se vrnili domov že pred družino. Eno jabolko je ostalo nedotaknjeno, saj najmlajše Jožice ni bilo.

Razmere po vrnitvi iz izgnanstva so bile zelo slabe. Družina ni imela ničesar, niti za jesti. Zato je oče hodil k kmetom, ki niso bili izgnani, prosit hrane. Vsaka pest fižola je za preživetje družine veliko pomenila. Tudi jeseni se je odpravil prosit žito, da bi ga lahko posejali. Pri enem od kmetov je dobil 20 kg pšenice, a v zameno je morala hči Justi k njemu za deklo. Ko je le ta menila, da je odslužila podarjeno pšenico, se je vrnila domov k družini.

Ko je bila družina Pečnik še v izgnanstvu, so dvakrat dobili pošto iz okrevališča v Schwarzwaldu, iz Kinderheilstätte Schloss Friedenweiler pri Neustadtu. Pisala jim je častna sestra Konsalve in jim v parih besedah sporočila, kako je s hčerko Jožico. V domovino se Jožica ni vrnila z družino, zato so jo začeli iskati preko Rdečega križa. Dve leti ni bilo nobenega glasu, v prvi polovici leta 1948 pa so dobili sporočilo, da je Jožica še vedno v okrevališču, da je še vedno v mavčnem koritu in še zelo potrebna zdravstvene oskrbe.

Maja 1948 je dobila družina telegram, da je Jožica v začasnem zbirališču Rdečega križa na Jesenicah. Mama Marija in hči Francka sta odšli na Jesenice. Iskali sta jo v barakah, a je najprej nista našli. Ko sta šli skozi prostor še enkrat, sta jo le zagledali, ležečo v mavčnem koritu. Predstavili sta se ji, seveda v nemščini, saj Jožica ni znala niti besede slovensko.

Jožici so v zbirališču namestili kovinski steznik, mavčno korito pa sta mama in Francka vzeli s sabo. Z vlakom so se odpeljale do Zagorja, kjer jih je na postaji čakal oče. Sicer ni vedel, kdaj bodo sploh prišle, a bil je tam in čakal. Jožico so odpeljali domov, kjer je ob skrbni negi in ljubezni družine počasi okrevala, se naučila slovenskega jezika in naredila ponovno prve korake. Bila je pridna in vedoželjna deklica, uspela je zaključiti osnovno šolanje v Podkumu, nadaljevala šolanje na nižji gimnaziji v Trbovljah in zaključila srednjo medicinsko šolo v Ljubljani. Ob delu je uspešno zaključila tudi študij defektologije in tako je svoje življenje posvetila otrokom, potrebnim pomoči logopeda.

Zgodbo o izgonu družine Pečnik je povedala gospa Francka Pečnik.

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, Muzej novejše zgodovine Slovenije, dislocirana enota Brestanica.

DRUŽINA KREVELJ V IZGNANSTVU V NEMČIJI

#izgnanci

Družino Krevelj so izgnali Nemci 1. novembra 1941 z Dunaja št. 6 nad Krškim. Izgnani so bili oče Alojz (1900), mama Marija, roj. Prevejšek (1905) in otroci: Jožefa (1928), Marija (1930), Ladislav (1932) in Albin (1936).

Najprej so bili izgnani v taborišče Haynau v Šleziji. V taborišču so bili nastanjeni v sobi, kjer je bilo več družin, ki so bile ločene le z zasilnimi pregradami iz rjuh.

Oče Alojz je bil zelo upornega značaja. Ker ni hotel pozdravljati z zaukazanim nacističnim pozdravom Heil Hitler, temveč je pozdravljal z navadnim Guten Tag, je za kazen opravljal najtežja fizična dela ob vzdrževanju železniških prog. Poveljniki v taborišču so se menjavali. Eni so bili kruti, drugi so bili bolj človeški, kolikor jim je to omogočal sistem. Ko Alojz enkrat spet ni pozdravil poveljnika z nacističnim pozdravom, ga je le-ta okaral. Alojz je skesano poslušal pridigo do konca, nato pa ponižno in potihoma vprašal – Haben Sie ein Zigarett? (Imate cigareto?). Poveljnik se je namuznil in mu celo cigareto dal.

Mama Marija je delala v tovarni usnja v bližini taborišča. Ker je bila hrana v taborišču zelo skromna, je začela hujšati in ko so to videli nemški sodelavci v tovarni, so ji pogosto odstopili svojo malico.

Najstarejšo hčerko Jožefo je kmalu po prihodu v Haynau vzela k sebi zdravniška družina Grundmann za guvernanto svojim otrokom. Jožefa je hodila v taborišče k pouku, stikov s starši ni imela veliko, več se je videvala s sestro Marijo in bratom Albinom, ki je celo večkrat prišel v hišo Grundmanovih, da se je igral z njihovim najmlajšim sinom. Grundmannovi so imeli v pritličju hiše ordinacijo, kjer so opravljali tudi kirurške posege. Ker je bilo vedno več ranjencev s fronte, je gospodinja opravljala dela v ambulanti, gospodinjstvo pa je vodila služkinja, kateri je mlada deklica Jožefa pomagala. Večkrat je Jožefa pomagala zdravnikoma tudi v ordinaciji. Grundmannovi so posredno pomagali tudi družini Krevelj v taborišču. Ker so metali smetano z mleka v smeti, jih je Jožefa prosila, če jo lahko nese svoji družini v taborišče in to so ji dovolili. To so bili majhni, a pomembni dodatki pri njihovi prehrani.

Sin Ladislav ni prenesel hude lakote v taborišču, pravijo, da je po cele dneve lizal žlico v pričakovanju hrane, a te ni bilo. Kot osemletni fant je sam odšel za hlapca na kmetijo v bližini Haynaua.

S starši sta v taborišču ostala le mlajša hči Marija in najmlajši Albin. Albin je bil izjemno nadarjen otrok in je pomagal starejšim učencem pri učenju nemščine. Učitelji so ga zaradi hitrega obvladovanja učne snovi dajali za zgled drugim učencem. Nemščino je poučeval tudi odrasle izgnance v taborišču. Ker je bil zelo majhen in ni dosegel table, so mu pristavili stol, da je lahko pisal na tablo.

Iz Haynaua je bila družina jeseni 1943 premeščena v taborišče Gieboldehausen na Hannoversko. Tam je oče Alojz zopet opravljal dela na železnici. Dela je bilo veliko, saj so zavezniki bombardirali proge in so bila potrebna popravila in vzdrževanje vsak dan. Mama Marija je delala v tovarni streliva, hči Marija v mlekarni, Jožefa pa je delala v tovarni cigar, od kjer je za svojega očeta, strastnega kadilca, tihotapila cigare v taborišče. Še dobro, da je nikoli niso ujeli pri tem dejanju.

Taborišče Gieboldehausen je osvobodila anglo-ameriška vojska. Otroci so se kmalu naučili stavka  like you  in vojaki so jim s tankov metali žvečilne gumije, čokolade in druge dobrote. Ob repatriaciji so dali izgnancem in tudi družini Krevelj oblačila, obutev in razne hišne potrebščine, da so jih lahko odnesli na pot proti domu.

Družina se je vrnila na dom avgusta 1945. Zabojev z opremo, ki so jim jo dali zavezniki ob odhodu, niso nikoli dobili. Domov so prišli le z ročno prtljago. V njihovi hiši so imeli nemški naseljenci med vojno hlev in kar nekaj časa je trajalo, da so hišo očistili in uredili za bivanje družine. Življenje družine Krevelj je bilo prva leta po vojni celo težje, kot pred odhodom v izgnanstvo.

Gradivo in zgodbo o izgonu družine je prispeval sin Jožefe Krevelj por. Mikulič, Zlatko Mikulič.

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, Muzej novejše zgodovine Slovenije, dislocirana enota Brestanica.

NACE BIZILJ – FOTOREPORTER


Vljudno vabljeni na odprtje retrospektivne razstave 
NACE BIZILJ – FOTOREPORTER,
ki bo v četrtek, 17. oktobra 2019, ob 19. uri v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

Nace Bizilj je eden od najbolj prepoznavnih slovenskih fotoreporterjev 20. stoletja. Izučen za fotografa je pri osemnajstih letih fotografiral Leonida Brežnjeva pri Cekinovem gradu v Ljubljani, pri štiriindvajsetih Josipa Broza – Tita na Dolenjskem.

Svojo poklicno pot je leta 1962 začel v uglednem podjetju Foto Slovenija in jo leta 1968 nadaljeval v časopisni hiši Dnevnik. Kot fotoreporter in dolgoletni urednik fotografije je štirideset let vizualiziral osebe, prostor in čas, od elit do malega človeka, od politike do športa in kulture, od zgodovinsko ključnih dejanj do dogodkov z obrobja zgodovine.

Leta 2003 se je z upokojitvijo poslovil od neizprosnega tempa dnevnega kreiranja novinarske fotografije in si nekaj let pozneje omislil novega.

Leta 2010 je namreč Muzeju novejše zgodovine Slovenije podaril celotni opus s 300.000 črno-belimi in barvnimi negativi fotografij in se posvetil urejanju dokumentacije nacionalno pomembne fotografske dediščine.

Razstava bo na ogled do 16. februarja 2020.

MORDA POZNATE VI? (33)

VD_826

VD_826

VD_824

VD_824

VD_823

VD_823

VD_821

VD_821

VD_820

VD_820

VD_819

VD_819

VD_818

VD_818

VD_817

VD_817

VD_816

VD_816

VD_815

VD_815

VD_814

VD_814

VD_813

VD_813

VD_812

VD_812

VD_811

VD_811

Zanima nas, kdo so osebe na fotografijah in tudi kje so fotografije nastale. Če imate tudi kakšne informacije o ozadju nastanka fotografije, so tovrstne informacije tudi dobrodošle. V imenu celotnega kolektiva pa se vam zahvaljujemo že za vse do sedaj posredovane informacije, hvala!

Vsi ki bi le-te z nami radi delili oz. bi nam o priloženih fotografijah radi pomagali razjasniti kakšen podatek, vljudno prosimo, da nam svoja sporočila pustite v spodnjem prostoru za komentarje. Seveda pa nam lahko pišete tudi na elektronski naslov: Domen Kaučič

DRUŽINA CENER V IZGNANSTVU V NEMČIJI

#izgnanci

Družina Cener je bila izgnana 1. novembra 1941 s Trške gore nad Krškim. Izgnani so bili oče Ernest (1900), mama Ana (1901) in otroci: Marica (1921), Erna (1925), Anči (1927), Franica (1928), Franci (1930), Cvetka (1931), Joško (1937), Naci (1939) in Jožica (1940). V izgnanstvu se je 22. junija 1942 v taborišču Templin rodila še hči Irena.

Preko taborišča za izgon v Rajhenburgu so bili izgnani v taborišče Templin na Brandenburško, ki je bilo v poštarskem počitniškem domu. Mama Ana je v taborišču skrbela za mlajše otroke, oče Ernest pa je moral takoj na prisilno delo v tovarno Opel v Brandenburg. Zaradi napornega dela in pomanjkanja hrane je zelo oslabel, zato je bil premeščen na delo nazaj v Templin, na žago Pflögel. Otroci, stari do štirinajst let, so hodili v taborišču v nemško šolo. Tam so se učili nemškega jezika, nekaj računanja in peli nemške pesmi. V šoli so pisali na tablice, spričeval pa niso dobili. Pod vodstvom Elze Sluga, izgnanke iz Krškega, so izgnani otroci igrali v taborišču več iger, v katerih je igrala tudi Franica Cener. Ko je le ta dopolnila 14 let, pa so jo Nemci poslali na delo. Bila je gospodinjska pomočnica pri več SS-ovskih družinah, kjer je tudi pazila njihove otroke.

Spomladi leta 1944 so Nemci v delu taborišča Templin uredili pisarne za SS uslužbence. Del taborišča so izpraznili in del družine Cener je bil tedaj premeščen v vas Weize pri Schwerinu, le hčerki Erna in Anči sta ostali v Templinu. Erna je morala delati kot strežnica pri SS-ovcih, Anči pa je bila gospodinjska pomočnica pri neki nemški družini. Najstarejša hči Marica pa je bila že prej premeščena v Berlin, kjer je tudi delala pri neki nemški družini.

V novem taborišču so očeta zaposlili na kmetiji, na katero sta morala hoditi na delo tudi Franci in Cvetka. Franica pa je bila poslana na bolj oddaljeno kmetijo, na kateri je tudi živela. Bila je pastirica krav. Nekoč jo je obiskala sestra Anči. Videla je, da je Franica vsa premočena, saj je močno deževalo. To je povedala vodji taborišča in Franica se je na njegovo zahtevo vrnila v taborišče. A kmalu je bila poslana na novo delo, na grad k grofu Von Beeningssenu, kjer je bila gospodinjska pomočnica vse do odhoda družine iz taborišča.

Januarja 1945 je iz smeri Poljske prodirala ruska vojska. Izgnance iz Weiza so poslali v Schwerin, od tam pa v Potsdam. Tam so jih najprej nastanili v veliki koncertni dvorani, po nekaj dnevih pa premestili v vas Eyche v predmestju Potsdama. Franico so zaposlili kot pomočnico pri starejših ljudeh, oče pa je z ostalimi izgnanci kopal strelske jarke. V vasi Eyche so dočakali konec vojne.

Družina Cener se je vračala v domovino najprej peš. Preko porušenega Berlina so prišli v Bisdorf. Tam so jih pustili kar na njivah. Oče Ernest je od nekje prinesel veliko mizo in pod njo so otroci ponoči legli. Po nekaj dnevih so jim ruski vojaki rekli, da morajo pešačiti še 20 km naprej v Bernau, da bodo prišli na vlak. Cvetka, Franci, Franica in Joško so šli na pot z očetom, Jožica, Naci, Irena in mama pa so ostali tam, saj so ruski vojaki rekli, da jih bodo do vlaka pripeljali. Kmalu po odhodu je začela Cvetka jokati in hotela je nazaj k mami. Oče ji je dovolil, da se je vrnila. A ko je oče z otroci prišel v kraj Bernau, mame in ostalih otrok ni bilo, saj jih ni nihče pripeljal.

Tako se je družina Cener vračala iz izgnanstva ločeno. Prvi sta se vrnili Erna in Anči iz Templina, štirinajst dni za njimi je prišel oče Ernest s Francem, Franico in Joškom. Potovali so 42 dni in domov so prišli 12. julija 1945. 26. julija pa se je vrnila tudi mama Ana s Cvetko, Jožico, Nacijem in Ireno. Zadnja se je vrnila iz izgnanstva Marica, ki je 6. aprila 1945 v Berlinu rodila hčerko Marico. Za dojenčico je v vzglavniku naredila posteljico in jo tako nosila na poti vrnitve domov. Vrnili sta se na začetku oktobra 1945.

O izgnanstva družine je pripovedovala ga. Frančiška Anžiček roj. Cener.

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, Muzej novejše zgodovine Slovenije, dislocirana enota Brestanica.

DRUŽINA BRATE V IZGNANSTVU V NEMČIJI

#izgnanci

Družina Brate iz Birne vasi pri Št. Janžu, danes Šentjanž, je bila izgnana 21. marca 1942. Izgnani so bili oče Janez, mama Jožefa in otroci: Janko (1930), Pepca (1932), Jože (1934), Štefka (1936) in Franci (1939).

Prva postaja njihovega izgona je bilo taborišče Wettenhausen na Švabskem, a kmalu so bili premeščeni v drugo taborišče – v Feilnbach na Zgornjo Bavarsko. Tam se je 26. novembra 1942 rodila Anica, saj je bila mama ob izgonu noseča. Tri mesece po porodu je mama Jožefa zbolela, dobila je šen po glavi in skupaj z dojenčico so jo poslali v bolnišnico. Imela je zelo visoko vročino, preko 40 ºC. Večina zdravnikov je bila takrat na bojiščih in tako jo je sprejel zdravnik, ki je bil zelo slaboviden in je nosil dvojna očala. Postavil ji je diagnozo vnetje slepiča in hotel jo je operirati. Jožefa tega ni dovolila, saj ni imela težav, ki bi govorile o tem vnetju. Zdravstvene težave so bile razlog, da je ostala v bolnišnici več mesecev, nakar se je vrnila k družini v taborišče.

Anico so medicinske sestre v bolnišnici hranile po steklenički, saj je mati zaradi visoke vročine ni smela dojiti. Jožefo so prestavili v izoliran prostor in prepovedali obiske. V tem času so želele medicinske sestre malo Anico celo posvojiti, a mati tega ni dovolila. Oče Janez je hči odpeljal iz bolnišnice v taborišče k družini, kjer je zanjo skrbela najstarejša sestra Pepca. Hranila jo je s popečenim kruhom, ki so ga prinesli od doma. Pepca je kruh poparila in dodala malo masla, ki so ga dobivali v taborišču in so se ga vsi člani družine odpovedali v korist male sestrice.

Družina Brate je dočakala osvoboditev v kraju Kornberg na Württemberškem. Tam so živeli v hiši in oče je hodil na delo v rudnik kamene rude, kjer je zbolel za silikozo. Delo je bilo težaško, zato je dobival karte za hrano najvišje kategorije. A še vedno je bilo premalo hrane za tako veliko družino. Še dobro, da so od doma prinesli v izgnanstvo kavni mlinček, v katerem so mleli žitna zrna, ki so jih pobirali na poljih, jih sušili, zmleli in skuhali pržganko, močnik in mogoče kdaj tudi žgance.

Otroci so hodili v Kornbergu v nemško šolo. Spomini ga. Štefke na to šolo so zelo neprijetni, saj so jo nemški sošolci poniževali in zasmehovali. Za vse, kar se je slabega zgodilo v šoli, so krivili njo.

Domov se je družina vrnila avgusta 1945. Potovali so v odprtih živinskih vagonih. Kadar se je vlak ustavil, so si ob progi zakurili in skuhali ječmenovo kavo. Pogosto je niso mogli skuhati do konca, ker se je vlak nenadoma začel premikati in so morali pohiteti nanj.

Ko so se vrnili v domačo vas, so našli porušeno hišo. Začasno so jih nastanili v blockhaus v Šentjanžu, doma pa so začeli z gradnjo novega doma.

Še ne mesec dni po vrnitvi, se je družini zgodila huda tragedija. V izgnanstvu rojena Anica je šla s sestrama Pepco in Štefko in bratom Francem nabirat na travnik  pod Šentjanžem travo za zajčka, ki naj bi ga dobila brata Janko in Joško od tete Micke. Šli so mimo sejalnega stroja, na katerem je bila rdeča žogica. Otroci niso vedeli, da je to bomba. Pepca jo je vzela v roke, jo sprožila in prišlo je do eksplozije, v kateri so bili hudo ranjeni trije otroci, le Štefki se je uspelo rešiti. Vaščani so slišali pok, prihiteli so in nudili prvo pomoč hudo ranjenim otrokom. Naložili so jih na voz, da jih odpeljejo v bolnišnico v Novo mesto. Anica, ki je dobila hude poškodbe na vratu, je umrla že na poti, v bližini Krmelja. Pepca je imela veliko ran po telesu in umrla je med operacijo, Franci pa par dni po operaciji.

V času nesreče staršev ni bilo doma. Mama je šla na svoj dom v Cirnik pri Šentjanžu po žito, da bi ga posejali in si tako pridelali hrano za številno družino. A usoda je hotela drugače. Pepco in Anico so pokopali na domačem pokopališču, Franci pa je bil pokopan na pokopališču v Novem mestu, saj so starši izvedeli za njegovo smrt šele naknadno.

Zgodbo o izgonu družine in tragičnem dogodku  je povedala moja informatorka gospa Štefka Colarič, rojena Brate.

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, Muzej novejše zgodovine Slovenije, dislocirana enota Brestanica.

DRUŽINA BAVDEK V IZGNANSTVU V NEMČIJI

#izgnanci

Ludvik Bavdek (1905-1983) iz Sv Petra pod Sv. Gorami, danes Bistrica ob Sotli, se je poročil z Jožefo roj. Robek (1917-1992) leta 1940. Kmalu je prišla vojna in v sklopu izgona ljudi iz obsavsko-obsoteljskega področja  sta bila izgnana. Iz domačega kraja sta bila izgnana 21. novembra 1941. Najprej sta bila z drugimi vaščani odpeljana v taborišče za izgon v Rajhenburg, od tam pa tri dni pozneje v Nemčijo. Njuna identifikacijska številka je bila 9560.

Izgnana sta bila v taborišče Untermarchtal na Württemberško, kjer sta bila ves čas vojne.

Ludvik Bavdek je bil izobražen človek. Bil je trgovec. Govoril je nemško, zato je izgnancem v taborišču veliko pomagal. Bil je osebno prizadet, ker so bili izgnanci v izgnanstvu obravnavani kot drugorazredni državljani.

Zaradi zavzemanja za otroke, na katerih so delali medicinske poskuse, so ga v drugi polovici leta 1942 zaprli v ječo. Tam je zbolel, zato so ga poslali v bolnišnico v Riedlingen. Tam so delali na njem medicinske poskuse. Dajali so mu neke injekcije, ki so mu pustile pečat za vse življenje. Žena Jožefa ga je v bolnišnici večkrat obiskala in nazadnje rešila nadaljnjih poskusov tako, da je dala zdravnikom kilogram kave, ki jo je dobila od doma. Po zdravljenju, ki je trajalo nekaj mesecev, je bil poslan nazaj v taborišče Untermarchtal. Posledica poskusov je bila, da je imel psihične težave. Te so se odražale tako, da je ob določenih trenutkih lajal kot pes. Da ga ne bi slišali otroci, so ga nastanili v kletne prostore stavbe taborišča. A kljub temu so ga slišali tako odrasli izgnanci v taborišču kot tudi otroci. Ena od izgnank, ki je bila tedaj deklica mi je povedala, da so otroci slišali lajanje, pa niso vedeli, kaj se pravzaprav dogaja.

Po vrnitvi v taborišče je bil, kljub zdravstvenim težavam, učitelj otrokom v šoli, pripravljal jih je na svete zakramente, imel poslovilne govore za umrle izgnance in počel še marsikaj. Sicer je moral opravljati v taborišču tudi fizična dela, obiral je sadje in podobno. Z delom se je njegovo zdravstveno stanje malo izboljšalo, a ozdravel ni nikoli.

V letih 1944 in 1945 je Ludvik Bavdek pisal vloge izgnancem, ki so bili vpoklicani v nemško vojsko. Najprej so bili vpoklicani le tisti, ki so bili spoznani za sposobne za ponemčenje, v letu 1944 in 1945 pa tudi tisti, ki niso bili sposobni za ponemčenje in niso sprejeli nemškega državljanstva do preklica. Mnogim je pomagal, da jim ni bilo potrebno na razna bojišča kot nemški vojaki.

Žena Jožefa je delala v taborišču različna dela v kuhinji in v pralnici. Pogosto je morala delati v strežbi, kjer je stregla hrano Lagerführerju taborišča in njegovim gostom.

V domovino sta se Ludvik in Jožefa Bavdek vrnila neorganizirano, sama, na začetku junija 1945. Tudi po vrnitvi v domovino se njegovo zdravstveno stanje ni izboljšalo. Zaradi zdravstvenih težav ni mogel dobiti službe in po vojni je bil v domovini celo večkrat zaprt. Mamin brat ga je prijavil kot hlapca za delo na njihovi kmetiji, a je bil pogosto kontroliran, če res dela. Izgon v Nemčijo je bil za Ludvika Bavdka res usoden in posledice je nosil vse do smrti.

V domovini sta si Ludvik in Jožefa Bavdek ustvarila družino. Leta 1946 se jima je rodila hči Jožefa, leto dni pozneje pa še hči Marija, ki je bila moja informatorka in mi je povedala zgodbo o izgnanstvu njenih staršev in dala na razpolago fotografsko in drugo gradivo.

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, Muzej novejše zgodovine Slovenije, dislocirana enota Brestanica.

MIRKO KAMBIČ: TAM POD TRIGLAVOM

Vabljeni na odprtje razstave Mirko Kambič: Tam pod Triglavom, danes 1. oktobra 2019 ob 18.00 v  Muzeju novejše zgodovine Slovenije (Celovška cesta 23, Ljubljana).

Ob 100. obletnici njegovega rojstva smo v sodelovanju z njegovo družino pripravili manjši izbor njegovih najljubših fotografij.

Bohinjsko jezero – Ukanc, 1960.

Ime razstave Tam pod Triglavom sem si sposodil iz naslova ene od številnih očetovih zgodb v njegovi knjigi. V njih pripoveduje prigode različnih ljudi izpod Triglava. Take so tudi fotografije na razstavi. Vedno je za njimi kakšna zgodba; po navadi je najprej malo poklepetal, potem pa fotografiral in ob vsaki fotografiji lahko povedal celo zgodbo.” …. (Miran Kambič, 2019)

Triglav, okoli leta 1957 .

… “Fotografija zanj ni bila poklic, bila je način življenja. Z zgodbami, ki jih je ujel v svoj objektiv, je sestavil približno petindvajset tematskih diaprojekcij in z njimi pripravil okoli dva tisoč predavanj.” …. (Miran Kambič, 2019)

Razstava bo na ogled od 2. oktobra 2019 do 3. novembra 2019.

Ljubljana, 10. februar 1998.
Novo mesto, julij 1957.

Mirko Kambič: Tam pod Triglavom

Spominska fotografska razstava ob 100. obletnici rojstva

Vabljeni na odprtje razstave Mirko Kambič: Tam pod Triglavom, ki bo 1. oktobra 2019 ob 18.00 v  Muzeju novejše zgodovine Slovenije (Celovška cesta 23, Ljubljana).

Priznani umetnostni zgodovinar in fotograf mag. Mirko Kambič (1919–2017), ki je več kot pol stoletja s fotoaparatom beležil svoja popotovanja in dogodke v Sloveniji in širom sveta, je  ustvaril obširno in bogato zbirko fotografij.

Ob 100. obletnici njegovega rojstva smo v sodelovanju z njegovo družino pripravili manjši izbor njegovih najljubših fotografij.

Razstava bo na ogled od 2. oktobra 2019 do 3. novembra 2019.

SLOVENSKI IZGNANCI V IZGNANSTVU V NEMČIJI

#izgnanci

Slovenski izgnanci so bili izgnani v okrog 400 taborišč Volksdeutsche Mittelstelle. Ta taborišča so bila v vseh nemških pokrajinah, večinoma v samostanih, gradovih, mladinskih in počitniških domovih, zdraviliških stavbah, šolah ali v zasilnih barakah. Družine so pogosto premeščali iz taborišča v taborišče, iz ene pokrajine v drugo in nekatere družine so bile tudi v deset ali celo več taboriščih.

Vse sposobne za delo so po prihodu v taborišča takoj poslali na prisilno delo. Delali so v tovarnah, raznih industrijskih in obrtnih delavnicah, na železnici, v rudnikih, v gozdovih, na vrtnarijah, pri gradnji objektov, mnogi pa so bili poslani tudi k veleposestnikom, kjer so delali na poljih, v vinogradih in opravljali druga kmečka dela. Veliko žensk je moralo opravljati različna dela v samih taboriščih, številna mlada dekleta so bila poslana ali na delo v tovarne ali pa k nemškim družinam kot gospodinjske pomočnice. Delali pa so tudi otroci. V nekaterih taboriščih so bile organizirane nemške šole, kjer so se otroci učili predvsem nemškega jezika in nemških pesmi. V marsikaterem taborišču so otroke učili slovenski izgnanci sami, tisti, ki so bili bolj izobraženi in so obvladali nemški jezik. Ta generacija otrok je izgubila štiri ali celo pet let šolanja in to se jim je v nadaljnjem življenju zelo poznalo. Mlajši otroci so bili v nemških vrtcih in ker so bili zelo malo s starši, so mnogi znali nemški jezik bolje od slovenskega.

Razmere v taboriščih so bile v večini nevzdržne. Imeli so slabe osnovne higienske razmere, prehrana pa je bila slaba in nezadostna. Mnogi starši so se odrekali svojemu kosu kruha, da so ga dali vedno lačnim otrokom. Nekaterim so sorodniki od doma pošiljali pakete s hrano in živilske nakaznice, a kaj, ko teh ni bilo veliko.

V taboriščih in krajih, kjer so bile cerkve, so hodili izgnanci, če jim je vodstvo taborišča dovolilo,  k verskim obredom, otroci pa so tudi opravljali svete zakramente.

Mnogi izgnanci so v izgnanstvu umrli in so pokopani na pokopališčih v krajih izgona. V izgnanstvu so se rodili tudi številni otroci, nekateri odrasli pa so se v času izgona tudi poročili.

Na nekaterih izgnancih so v taboriščih opravljali medicinske poizkuse, podobno kot v koncentracijskih taboriščih. Nekateri so iz taborišč bežali in lagerführerji so jih za taka dejanja, pa tudi za neposlušnost, prigovarjanje, zavzemanje za druge izgnance in podobno, strogo kaznovali. Nekatere so poslali za kazen tudi v koncentracijska taborišča.

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, Muzej novejše zgodovine Slovenije, dislocirana enota Brestanica.

Morda poznate vi? (31)

VD_777
VD_777
VD_778
VD_778
VD_779
VD_779
VD_783
VD_783
VD_784
VD_784
VD_785
VD_785
VD_787
VD_787
VD_788
VD_788
VD_789
VD_789
VD_790
VD_790
VD_791
VD_791
VD_792
VD_792
VD_793
VD_793
VD_794
VD_794

Zanima nas, kdo so osebe na fotografijah in tudi kje so fotografije nastale. Če imate tudi kakšne informacije o ozadju nastanka fotografije, so tovrstne informacije tudi dobrodošle. V imenu celotnega kolektiva pa se vam zahvaljujemo že za vse do sedaj posredovane informacije, hvala!

Vsi ki bi le-te z nami radi delili oz. bi nam o priloženih fotografijah radi pomagali razjasniti kakšen podatek, vljudno prosimo, da nam svoja sporočila pustite v spodnjem prostoru za komentarje. Seveda pa nam lahko pišete tudi na elektronski naslov: Domen Kaučič

TABORIŠČE ZA IZGON RAJHENBURG – IZGON OBSAVSKO-OBSOTELJSKEGA OBMOČJA

#izgnanci

V tretjem valu izgona je imel nemški okupator v načrtu izgnati vse obmejno prebivalstvo ob novi nemško-italijanski meji, od reke Sotle do Žirov na Gorenjskem. Zaradi upora in potrebe po delovni sili na Gorenjskem, je bil pas skrčen in nova meja izgona so postale Trojane in reka Sotla. Pas je bil širok 15–20 km.

Izgon prebivalstva s tega področja je želel nemški okupator realizirati tudi zaradi Hitlerjeve obljube, da bodo Kočevske Nemce, ki so živeli na Kočevskem od 14. st., še leta 1941 naselili v nemški rajh. Zato so sprejeli začasno odločitev, da prebivalstvo tega področja izženejo v Nemčijo, v taborišča Volksdeutsche Mittelstelle. Odločitev o tem je 18. oktobra 1941 podpisal Heinrich Himmler in 20. oktobra je bil izdan Razglas o državnopolitičnih ukrepih na obmejnem področju.

Nemški okupator je začel z izgonom 23. oktobra 1941 v vaseh ob reki Sotli. Zjutraj so prišli v vas, jo obkolili, se razkropili po hišah in v kratkem času pripeljali družine na določen prostor v vasi. Od tam so jih odpeljali z različnimi prevoznimi sredstvi v taborišče Rajhenburg. Dnevno so pripeljali v taborišče več sto ljudi. Nastanili so jih v nekdanjih trapistovskih hlevih in v lesenih barakah, ki so jih v ta namen zgradili. Dnevno je bilo v taborišču 2-3000 izgnancev.

Izgnance so v taborišču popisali in jim izdali dokumente. Vsaka družina je dobila tudi ovalno kovinsko razpoznavno ploščico, na kateri je bila napisana njihova številka. Od tedaj jih niso več klicali po imenih in priimkih, temveč po številkah. Te ploščice so izgnanci imenovali pasje svetinjice. V taborišču so jim popisali tudi premoženje, ki so ga pustili doma.

Izgnancem tretjega vala izgona je bilo dovoljeno, da vzamejo s seboj več prtljage, kot izgnanim v Srbijo in na Hrvaško.

V  začetku so izgnali na dan dva transporta. Tri tedne je izgon potekal brez večjih problemov in zastojev. Potem pa je začelo prihajati do težav in prekinitev, zato je izgon v nemška taborišča potekal v štirih fazah:

  • Prva faza je potekala od 24. oktobra do 17. novembra 1941. Izgnali so 34 transportov z 22.797 izgnanci. Izgnali so jih v Spodnjo Šlezijo, na Brandenburško, v Hannoversko, na Turinško in v Saško.
  • Druga faza je bila v času od 23. novembra do 9. decembra 1941.  V tej fazi so izgnali 19 transportov z 9.448 izgnanci. Izganjali so jih na področje Württemberške pokrajine in na Badensko.
  • Tretja faza je bila med 24. januarjem in 5. februarjem 1942. V 5. transportih so odpeljali na Badensko 2.071 izgnancev.

Tako so v času od 24. oktobra 1941 do 5. februarja 1942 izgnali 58 transportov z 34.316 izgnanci, mnogi pa so pred nasilnim izgonom pobegnili.

  • Četrta faza pa je potekala po 5. februarju 1942. Tu gre za dodaten izgon, ki je potekal počasi. Izganjali so ljudi, ki so jih v prejšnjih fazah začasno pustili doma, ker so jih potrebovali za razna nujna dela in so potem zanje našli nadomestilo. Ta izgon je potekal od 26. marca do 30. julija 1942, ko so bili  izgnani 4. transporti z okrog 2.000 izgnanci. Aprila 1942 je bilo taborišče v gospodarskih poslopjih pri gradu ukinjeno in nemški okupator je uredil manjšega pri železniški postaji v Rajhenburgu.

Zaključek izgona je bil objavljen z Razglasom 12. avgusta 1942, ki ga je podpisal šef varnostne policije in varnostne službe na Spodnjem Štajerskem dr. Sigfried Uiberreither. Zapisano je bilo, da se je izgon ustavil zaradi nacionalno-političnih razlogov.

V skupaj 62. transportih je bilo v Nemčijo izgnanih okrog 37.000 Slovencev ali približno 83% prebivalstva Posavja in Obsotelja. Nekatere vasi so bile popolnoma izpraznjene. Imetje izgnanih Slovencev so Nemci zaplenili v korist utrjevanja nemštva, zaradi gospodarske krepitve Nemcev, ki so že pred vojno živeli na Slovenskem, zaradi naselitve več tisoč nemških priseljencev in zaradi hitrega in popolnega ponemčenja Slovencev.   

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, Muzej novejše zgodovine Slovenije, dislocirana enota Brestanica.

MORDA POZNATE VI? (30)

VD_753

VD_753

VD_756

VD_756

VD_758

VD_758

VD_760

VD_760

VD_761

VD_761

VD_762

VD_762

VD_765

VD_765

VD_766

VD_766

VD_767

VD_767

VD_768

VD_768

VD_769

VD_769

VD_770

VD_770

VD_772

VD_772

VD_776

VD_776

Zanima nas, kdo so osebe na fotografijah in tudi kje so fotografije nastale. Če imate tudi kakšne informacije o ozadju nastanka fotografije, so tovrstne informacije tudi dobrodošle. V imenu celotnega kolektiva pa se vam zahvaljujemo že za vse do sedaj posredovane informacije, hvala!

Vsi ki bi le-te z nami radi delili oz. bi nam o priloženih fotografijah radi pomagali razjasniti kakšen podatek, vljudno prosimo, da nam svoja sporočila pustite v spodnjem prostoru za komentarje. Seveda pa nam lahko pišete tudi na elektronski naslov: Domen Kaučič

STALNA RAZSTAVA SLOVENSKI IZGNANCI 1941-1945 – grad Rajhenburg v Brestanici

TABORIŠČE ZA IZGON RAJHENBURG

#izgnanci

Taborišče za izgon Slovencev v Rajhenburgu je nemški Preselitveni štab za Spodnjo Štajersko v Mariboru začel urejati sredi maja 1941. To je bilo le eno od zbirnih taborišč za izgon, saj sta bila podobna taborišča še v Mariboru v Meljski vojašnici in v Šentvidu pri Ljubljani. Poleg zbirnih taborišč so bili urejeni tudi zbirni centri, kjer so ljudi le zbrali in nato odpeljali v eno od zbirnih taborišč. Zbirni centri so bili v Kapucinskem samostanu v Celju, Starem piskru v Celju, na gradu Borl pri Ptuju, v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, v Goričanah pri Medvodah in v Begunjah na Gorenjskem.

14. maja je na grad Rajhenburg prispel dr. Franz Straub, esesovski podporočnik, doma iz Bukovine, ki je bil prvi upravitelj taborišča. Nad grajska vrata je dal napisati napis Der Burg Hauptmann – Grajski glavar.

Izgnancem je ostal v spominu kot zelo ošaben človek. Naredil je popis, kaj vse je potrebno kupiti, da se bo lahko uredilo taborišče – napeljati vodovod, urediti prostore, kupiti okrog 20.000 m bodeče žice. Prve zapornike so pripeljali na grad 25. Maja 1941 iz Celja in z gradu Borl, da so opravili pripravljalna dela pri ureditvi taborišča z zmogljivostjo od 2 do 3000 ljudi. Ko so izgnance pripeljali v taborišče so jim Nemci odvzeli osebne predmete, iskali so zlatnino in srebrnino, nakit, vzeli so jim celo poročne prstane, ročne in žepne ure, denar in hranilne knjižice.

V prvem valu izgona v Srbijo, ko so izganjali slovenske izobražence, je bil iz taborišča Rajhenburg izgnan le en transport od sedemnajstih. 5. julija 1941 je odpeljal transport iz Rajhenburga do Zagreba, Vrnjačke Banje in Trstenika in na njem je bilo 454 izgnancev. Duhovniki in redovnice, ki so bili v transportu, so ostali v Zagrebu, v Srbijo je pot nadaljevalo le manjše število izgnancev. V Srbijo je bilo skupaj izgnanih nekaj več kot 7000 Slovencev.

11. julija 1941 je nemški okupator začel z izgonom večinoma priseljencev na Štajersko in Gorenjsko po letu 1914, to je primorskih Slovencev, nadaljevali pa so še vedno tudi z izgonom izobražencev. Te so izganjali na področje Neodvisne države Hrvaške. V času od 6. avgusta do 27. septembra, ko je bil ta izgon zaključen, je iz Rajhenburga odpeljalo na Hrvaško 7 transportov z okrog 3730 izgnanci. Med njimi je bilo tudi 35 menihov trapistov samostana Marije Rešiteljice Rajhenburg, ki so ga Nemci razpustili. Skupaj je bilo na Hrvaško in v Bosno izgnanih okrog 10.000 izgnancev.

Preko taborišča Rajhenburg pa so bili izgnani vsi izgnanci izselitvenega področja ob Savi in Sotli, ki so bili izgnani v Nemčijo, v taborišča Volksdeutsche Mittelstelle. Izgon tega področja se je pričel 23. oktobra 1941 in se je zaključil 30. julija 1942. Iz taborišča Rajhenburga je bilo izgnanih 62 transportov  z okrog 37.000 izgnanci.

Na gradu je danes na ogled stalna muzejska razstava Slovenski izgnanci 1941-1945, v kateri je poleg same zgodovinske predstavitve izgona Slovencev v času druge svetovne vojne predstavljeno še veliko drugih vsebin in gradiva. Razstavljenih je 1723 fotografij, ki so večinoma na ekranih in računalnikih v zbirki, razstavljenih je 192 predmetov, zapisanih je 93 zgodb družin in posameznih izgnancev, na ogled so maturitetne naloge dijakov Gimnazije Brežice iz leta 2014 na temo izgona, literatura o izgnanstvu in seznam umrlih, na ogled je 22 video pričevanj izgnancev in predstavitveni film o tej obliki nacističnega terorja nad slovenskim narodom, katerega namen je bil uničiti slovenski narod kot etnično enoto. In za dosego tega cilja so hoteli izgnati od 220 do 260.000 Slovencev, kar je pomenilo izgon skoraj vsakega tretjega Slovenca, ki je tedaj živel na nemškem zasedbenem ozemlju Gorenjske, Spodnje Štajerske s severnim delom Dolenjske, Mežiške doline in severozahodnega dela Prekmurja. Svoje namere glede števila izgnanih nemški okupator ni uspel realizirati, a vseeno je bilo izgnanih okrog 63.000 Slovencev, okrog 18.000, predvsem iz obsavsko-obsoteljskega pasu, pa se je izgonu uspelo izogniti s pobegom na ozemlja, ki niso bila v okviru izselitvenega območja.

Pred omenjeno razstavo je bila v prostorih gradu Rajhenburg že leta 1968 odprta razstava o slovenskih izgnancih, ki jo je uredil dr. Tone Ferenc, likovno oblikoval pa nekdanji izgnanec ing. arh. Franc Filipčič. Ob celoviti obnovi gradu leta 2011 smo morali omenjeno razstavo, tako kot vse ostale, odstraniti.

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, Muzej novejše zgodovine Slovenije, dislocirana enota Brestanica

FOTOREPORTER EDI ŠELHAUS, 100-LETNICA ROJSTVA

Edi Šelhaus (15. avgust  1919, Podkraj nad Vipavo – 6. marec 2011, Medvode)

Leta 2019 v Muzeju novejše zgodovine Slovenije praznujemo 100-letnico rojstva Edija Šelhausa, enega najbolj znanih slovenskih vojnih in povojnih fotoreporterjev, ki je bil rojen  prav na današnji dan pred 100 leti, to je 15. avgusta 1919, v Podkraju nad Vipavo. Ob tej priložnosti smo o njegovem življenju in delu pripravili pregledno razstavo in katalog z naslovom Edi Šelhaus. Retrospektiva, ki je v Muzeju na ogled med 19. majem in 29. septembrom 2019. V Muzeju namreč hranimo večino Šelhausovega fotografskega fonda, okrog 160.000 posnetkov, iz njegovega več kot šestdesetletnega ustvarjalnega obdobja, vse od druge svetovne vojne do začetka 21. stoletja. Večina posnetkov je iz obdobja po 2. svetovni vojni, ki jih je Šelhaus Muzeju podaril leta 2000.

Kot uvod v praznovanje 100-letnice Šelhausovega rojstva smo pripravili še eno tematsko razstavo z naslovom Edi Šelhaus: Fotografski utrinki – izbor Šelhausovih fotografij na temo filma, gledališča ter radia in televizije, ki je bila v začetku leta 2019 na ogled v Galeriji S na Ljubljanskem gradu, od 20. avgusta 2019 pa si jo bo mogoče ogledati še v preddverju Muzeja.

Pregledna razstava Edi Šelhaus. Retrospektiva prikazuje izbor okrog 200 Šelhausovih posnetkov iz štirih obdobij njegovega delovanja: iz obdobja druge svetovne vojne, tržaškega obdobja, obdobja med letoma 1958 in 1972 in obdobja po letu 1972, tako rekoč do njegove smrti. Za dodatno osvetlitev življenja in dela Edija Šelhausa je na razstavi tudi nekaj drugega gradiva – Šelhausovi osebni dokumenti in predmeti, dokumentarni film Edi Šelhaus: Bil sem zraven (režiser Jurij Gruden, produkcija Arsmedia, 2007) in odlomki avdio posnetkov pripovedovanj Edija Šelhausa. Razstavo dopolnjuje obširni katalog z izborom okrog 300 fotografij, ki daje pregled na življenjem in delom Edija Šelhausa in je na voljo v muzejski trgovini po ceni 20 €.


Pripravila: Jožica Šparovec

banner_MNZS_e-mail_1

REŠEVANJE IZ STENE

Dramatičnemu reševanju iz stene v Zeleniški skali je bil junija 1969 priča tudi fotoreporter Dnevnika. Gorski reševalci so z vitlom in reševalnimi nosili rešili alpinista, ki je zaradi kamenja, ki mu je padlo na glavo, v steni obvisel brez zavesti. Reševalci so bili uspešni, ponesrečenec je sam odkorakal domov. Kako tudi ne, saj je šlo le za vajo, je ob koncu dramatičnega poročila sporočil novinar in dodal, da je bilo to prvič, da so pri nas reševali na tak način z vitlom, kar so ga do tedaj prakticirali le Švicarji za reševanje iz sten Matterhorna. Gorski reševalci so ob tem dejali, da imajo v tujini za taka reševanja že na voljo helikopterje.

(V časopisu Dnevnik objavljeno v soboto, 20. junija 2019; foto: Marjan Ciglič)

LJUBLJANSKI KAMIKAZI

Leta 1969 so po ljubljanskih ulicah krožili kamikazi, kot so imenovali dostavljalce telegramov na motorjih. Nosili so značilne rumene čelade in sloveli po “divjih vožnjah”, kot jih je opisal Dnevnikov fotoreporter. Divji pa so morali biti zato, ker “ljudje, ki dobivajo telegrame, zahtevajo najkrajši čas oddaje”. 

(V časopisu Dnevnik objavljeno v petek, 12. julija 2019; foto: Marjan Ciglič)

ZA KONEC …

#Erasmus


Andrej se v svojem zadnjem prispevku osredotoča na preteklih pet mesecev, ki jih je preživel v Ljubljani. Hvala, Andrej za vsa Tvoja mnenja in srečno tudi naprej!


The time has come for me to write my last blog post.

Soon my trainee-ship is ending and I will be returning to Croatia at the end of June. My five months in Ljubljana were mostly very calm and peaceful at first, but very exciting in the last months. It was my first time sharing long time roommates and my first time renting a flat. I had two roommates from Croatia in my flat and they were not very social people so I adapted to their rhythm and was spending a lot of time alone in my room and with my hobbies, but I also made some friends outside of the museum through Erasmus trips. So February and March have passed and in April I knew my roommates will be leaving for home so I needed to find new ones. I was pretty lucky because the new roommates are pretty much the total opposite so we hanged out a lot more and we had a few house parties. With the new roommates, I started to go out a little bit more and hang out with new friends I have made. I have traveled around Slovenia a lot, from the mountains to the coast, and as a Croatian who used to make jokes about Slovenia and its size, it really does not matter if you manage it correctly. Ljubljana as a city to me is perfect size, since it’s not big, but has everything you need. With the bicycle, you can be anywhere very quick.

My time in the museum was busy. I did not work a lot at the museum itself, but I always had to take some of my work to work on it at home. In the museum itself, most of the time I was archiving photos, and basically there is no end to them. I could have done this job for another year and I would not be done, not even close. But with archiving I improved my Microsoft Excel, I learned how to use a good scanner and how to use the scanner wizard. Also, not to mention that I know a lot more about Slovenia now since I was scanning photos exclusively related to Slovenia, not only history, but geography too. Blog posts were my favourite part of the whole trainee-ship. I have been to so many museums in the last few months and to some of them multiple times. It was a cultural overload. The museums were varied with content, that’s true, but in each museum you can spend at least an hour of concentrated reading and watching. From my mentor at the museum I was getting a lot of feedback regarding my posts and she did not hold back. My photography skills have also improved because all the photos you can see in my blog posts were made with my DSLR and edited in Adobe Lightroom or Photoshop. In late May and at the beginning of June I had an opportunity to manage the Instagram business account for the Museum and that I found very helpful in general. I could see how things function when you have a lot of followers and what you need to do to keep your followers or gain more of them.

Everything that I learned in my time spend in Slovenia was helpful. We live in times where no job is safe, since technology is advancing rapidly, and you never know what kind of skill you will need in your life. That’s why it is always good to have a side hustle to have a little bit more security in your life. For example, mine is photography, but I also like to travel. Blogging gave me the needed push for opening my own blog (my mentor was joking that I should start a food blog since they are really popular, but I have other plans). Because I was managing the Instagram business account, I am keen on opening an Instagram acc with my photography portfolio. I have certainly did not expect that this trainee-ship will push me into that direction, which just proves that the museum is not typical old school museum you might have in mind. I will look with great fond to my time spend in the museum of National Contemporary history of Slovenia with my colleagues who were always helpful about questions I had, disregarding my lack of Slovenian language knowledge. There is always an opportunity for me to return to Ljubljana one day, but that’s up to life.

Finito -1


Napočil je čas, da napišem svoj zadnji prispevek na blogu.

Kmalu se bo moje pripravništvo končalo in konec junija se vračam na Hrvaško. Moji prvi meseci v Ljubljani so bili mirni, čas je mineval počasi, a zadnjih nekaj mesecev je bilo že bolj živahnih. Prvič sem živel kot podnajemnik skupaj s sostanovalci. Moji prvi dve sostanovalki iz Hrvaške nista bili zelo družabni, toda  prilagodil sem se njunemu ritmu in tako sem preživel veliko časa sam, v svoji sobi in mojimi hobiji. Nekaj prijateljstev sem sklenil izven muzeja prek izletov, ki jih organizira Erasmus. Ko sta februar in marec minila, sem v aprilu vedel, da moji sostanovalki odhajata in začel sem iskati nove. Imel sem precejšnjo srečo, saj sta bila nova sostanovalca pravzaprav čisto nasprotje prejšnjih in tako smo več časa preživljali skupaj in imeli tudi nekaj skupnih zabav.

Veliko sem tudi potoval po Sloveniji, od gora do obale. Hrvati večkrat izrečejo kakšno pikro besedo na račun velikosti Slovenije, a če se razdalj lotiš premišljeno, potem nima velikost nikakršnega vpliva več. Tako je Ljubljana po mojem mnenju ravno pravšnja, ni velika in ima vse, kar človek potrebuje. S kolesom lahko kamorkoli prispeš hitro.

Čeravno časovno na svojem delovnem mestu nisem preživel veliko časa, sem bil v muzeju precej zaposlen, tako da sem še doma dokončeval zadane naloge. V samem muzeju sem opravljal delo dokumentiranja in arhiviranja fotografij, ki jim praktično ni bilo konca. Lahko bi enako delo opravljal še eno leto, pa bi bil konec ravno tako oddaljen. Prek arhiviranja sem izpopolnil znanje v programu Microsoft Excel in se naučil tudi upravljanja s profesionalnem skenerjem. Med delom sem se naučil tudi veliko o Sloveniji sami – ne le iz zgodovinskega, temveč tudi iz geografskega stališča.

Prispevki, ki sem jih pripravljal za blog, so predstavljali moj najljubši del pripravništva. Zaradi njih sem obiskal številne muzeje, nekatere izmed njih tudi večkrat, tako da sem izkusil veliko kulture. Muzeji so se med seboj seveda vsebinsko razlikovali in v vsakem od njih sem preživel vsaj uro intenzivnega doživljanja videnega. Z mentorico sva se o mojih prispevkih večkrat pogovarjala in razpravljala. Tudi moje izkušnje pri fotografiranju so se izboljševale, saj so bile fotografije, ki ste jih lahko opazili v prispevkih narejene z mojim DSLR fotoaparatom, popravljal pa sem jih s programoma Adobe Lightroom ali Photoshop. Konec maja in v začetku junija sem izkusil možnost upravljanja muzejskega Instagram računa. Zanimiva izkušnja je bila tudi zaradi večjega števila sledilcev samega računa, ki jih je potrebno obdržati ali pridobivati.

Znanja, pridobljena v času, ko sem živel v Sloveniji, so bila zelo dobrodošla. Živimo namreč v času, ko varne službe skoraj ne obstajajo več, nove tehnologije pa se skokovito razvijajo, tako da nikoli ne veš kdaj bo kakšno znanje koristno. Zato je vedno dobro imeti kakšen dodaten načrt, za vsak primer. Moja “rezerva” je fotografija, pa tudi potujem zelo rad. Prav pisanje prispevkov za muzejski blog mi je dalo tisto vzpodbudo, ki sem jo potreboval, da začnem s pisanjem svojega lastnega (moja mentorica se je šalila naj rajši začnem pisati o kulinariki, saj je to v zadnjem času izjemno popularno, toda sam imam drugačne načrte). Ker sem nekaj časa upravljal muzejski Instagram račun razmišljam tudi sam v smeri ustvarjanja profesionalnega računa na tem socialnem omrežju. Vsekakor nisem pričakoval, da me bo pripravništvo usmerilo v to smer. Muzej le ni nekakšna stara ustanova, kar bi si sicer lahko stereotipno mislili. Verjamem, da se bom z veseljem spominjal časa, ki sem ga preživel v Muzeju novejše zgodovine Slovenije tudi zaradi mojih sodelavcev, ki so bili vedno pripravljeni priskočiti na pomoč in so radi odgovarjali na moja vprašanja, četudi je bila moja slovenščina neznatna.

Vedno obstaja možnost, da se nekoč vrnem v Ljubljano, a o tem bo odločilo življenje.

SLOVENCI V XX. STOLETJU

#Erasmus


Andrej se bo v zadnjih dveh prispevkih posvetil domačemu muzeju, saj se njegovo bivanje pri nas počasi končuje. Tokrat teče beseda o stalni razstavi Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Slovenci v XX. stoletju.


I think it is finally time to write about the permanent exhibition of the museum I’m doing my internship at. My episode at the museum will be done at the end of this month so I think it is fair to say a word or two about the permanent exhibition of the museum itself. The Museum of National History of Slovenia covers the history of the 20th century, which means the last years of the Austro-Hungarian Empire, The Great War, The Kingdom of Yugoslavia, Second World War, Tito’s Yugoslavia and Slovenian Contemporary history from the Independence to joining EU.

You start at the beginning of the 20th century and you end with yesterday’s history. At the beginning it explains Slovenia in the Austro-Hungarian Empire and jumps strait into the trenches of the Galicia and Isonzo front where many Slovenian soldiers did their job as soldiers of the Empire. I mean it literary because you need to walk through an underground trench with solider quarters and bunkers.

After that you will learn about the First Yugoslavia and the divide of Slovenian lands since a part of Slovenia ended up in the Kingdom of Italy. It is represented in a form of a big map that clearly shows all the territorial changes in the first half of the 20th century.  The Kingdom of Yugoslavia is shown mostly through the ruling Karađorđević family and the economic stagnation that the state had. The narrative is not only on Slovenian history, but the influence and the role of Slovenian people that they had in the many countries they were a part of in the 20th century, but it does not try to generalize a lot.

MNZS-7

The best example of that is the part about the Second World War since you can find individual stories of Slovenes on the Axis side and partisans who in the end prevailed. For military enthusiasts many weapons, uniforms and little stories about the Italians, Germans, Slovenian Home Guards and Partisans can be found and read.

The Second World War ends the first part of the exhibition. The Second part is all about Tito’s Yugoslavia, Yugoslavia after his death and the Independence, but it mentions both the good parts of it and the bad parts and I think it has a really nice approach to Slovenian history and acknowledges both the bad parts and the good parts. For example, you can find information about the Italian death camps, foibe and Goli Otok where unwanted Slovenians ended up, but it also mentions how the first “free” elections in communist Yugoslavia worked like: There were to options for voting during the first elections; a box where you voted for the Communist party and the “other” box where, in the case you voted for the “other” parties, the commissar would write your name in his book.

As for the good part, you are going to learn how Tito’s Yugoslavia was very prosperous, compared to other states before at least, until his death, and how life looked like in Yugoslavia. It mentions the urbanization, the general rise of life quality in form of entertainment, house and kitchen accessories and the general feel of freedom Yugoslavia had compared to other communist states in Europe. The famous red and black Iskra telephone I have in my apartment here (as decoration only) in Slovenia is exhibited in the museum, also one of the very first food processor. I still have at my home in Croatia which was a wedding present for my parents.

MNZS-15

The last 10 years of Yugoslavia are also very nice represented since the real symbol of the Communist Yugoslavia Tito died in 1980 (In Ljubljana). With no clear political symbol uniting the state, popular culture that was very similar to the western one took his role. Compared to the other communist states, Yugoslavia had a much more liberal approach to popular culture, from rock and punk music (music bands like Laibach, Azra or Električni orgazam were something that was unthinkable to exist in SSSR, Poland Hungary etc.) to western style clothing that were not available for purchase in Yugoslavia, but the population was allowed to go to the nearby city of Trieste, which was a shopping city with records, Amiga and Commodore game systems, Lewis jeans and Italian shoes. The exhibition mentions computer factories and different food brands that still exist today, like the Croatian Cedevita or Eurocrem chocolates. But it was not all fine and dandy, massive inflation, economic stagnation and the rise of nationalism in the last years of the 80tees is also covered thoroughly.

MNZS-17

And finally the last part of the exhibition is about free Slovenia. It’s just a lot of information about the 10 day war and Slovenia joining the European Union and Nato in 2004. It is the most boring part of the museum. I have to say that the museum does a pretty good job covering everything important in its multistate history and locals and foreigners can learn a lot about the history of the Balkans and also about Slovenian history by carefully strolling through the texts and through the exhibits. Maybe my only complain about the museum is that when it was opened, it was clearly not made for foreigners. The text and information about the exhibition and the exhibits is written on Slovenian and in a very big font, and the English information is usually near in a corner and in a much smaller one. It is clear that the English translation was added later.

MNZS-18


Menim, da je napočil čas, da napišem nekaj o stalni razstavi muzeja, v katerem opravljam pripravništvo. Moje pripravništvo v muzeju se zaključi s koncem tega meseca in tako mislim, da je prav, da tokrat namenim besedo ali dve stalni razstavi »mojega« muzeja. Muzej novejše zgodovine Slovenije obravnava zgodovino 20. stoletja, od zadnjih let Avstro-ogrske monarhije, Veliko vojno, kraljevino Jugoslavijo, drugo svetovno vojno, Titovo Jugoslavijo in slovensko novejšo zgodovino od samostojnosti pa vse do njenega članstva v EU.

Z ogledom boste začeli na začetku 20. stoletja, končali pa z včerajšnjimi dogodki. Na začetku dobite razlago Slovenije v Avstro-ogrski monarhiji, nato pa si ogledate približek kaverne iz Galicije ali soške fronte, kjer se je veliko slovenskih vojakov bojevalo v službi monarhije. Vidite lahko življenje vojakov v rovu in njihove življenjske razmere.

Nato se seznanite s prvo Jugoslavijo in z razdelitvijo slovenskih ozemelj, saj je del Slovenije končal pod kraljevino Italijo. Ta del je predstravljen prek velikega zemljevida, ki jasno prikazuje ozemeljske spremembe v prvi polovici 20. stoletja. Kraljevina Jugoslavija je predstavljena prek vladavine družine Karađorđević ter prek gospodarske stagnacije, s katero se je država soočala.

Zgodba razstave ne govori le o slovenski zgodovini, razlaga tudi vplive in vlogo Slovencev, ki so jo imeli v državah, katerih del so bili v 20. stoletju in tudi na splošno ne želi posploševati. Morda je najboljši primer tega prav del, kjer je predstavljena druga svetovna vojna, kjer lahko najdete zgodbe slovenskih posameznikov, ki so se pridružili silam Osi in partizanom, ki so na koncu prevladali. Vojaškim navdušencem bo v oči padlo večje število orožja, uniforme, pa tudi kratke zgodbe o Italijanih, Nemcih, slovenskih domobrancih in partizanih, ki jih lahko najdete med muzealijami in jih preberete. Z drugo svetovno vojno se zaključi prvi del razstave.

V drugem delu razstave je predstavljena Titova Jugoslavija in slovenska pot v samostojnost, omenjene pa so tako dobre kot slabe plati kar smatram za dober način predstavitve tega obdobja. Na primer, najti je mogoče podatke o italijanskih koncentracijskih taboriščih, fojbah in Golem Otoku, kjer so svojo pot končali nezaželeni Slovenci, toda predstavljen je tudi potek prvih »svobodnih« volitev v komunistični Jugoslaviji: obstajali sta namreč dve možnosti; skrinjica, kjer si volil za komunistično stranko in »druga« skrinjica, kjer pa si je lahko komisar, če si volil za »druge« zapisal tvoje ime v svojo knjižico.

Med dobrimi platmi je predstavljeno življenje v Titovi Jugoslaviji, ki je bila uspešna, če jo primerjamo z ostalimi državami, katerih del je bila Slovenija prej, vsaj do Titove smrti in tudi kakšno je bilo to življenje v Jugoslaviji. Omenjena je urbanizacija, dvig splošne kvalitete življenja v obliki zabavne kulture, gradnja hiš in kuhinjski pripomočki ter splošen občutek svobode v Jugoslaviji. Razstavljen pa je tudi slaven rdeče črn Iskrin telefon, ki ga imam tudi v stanovanju v Sloveniji, pa tudi enega prvih multipraktikov najdete med predmeti. Še vedno ga uporabljamo doma, na Hrvaškem, bil pa je podarjen mojim staršem kot poročno darilo.

Zadnje desetletje Jugoslavije je prav tako dobro predstavljeno, v tem času je simbol komunistične Jugoslavije, Tito, umrl v letu 1980 (prav v Ljubljani). Ker pravega političnega simbola, ki bi povezoval državo ni bilo več, je to vlogo prevzela popularna kultura, ki je svoj navdih črpala iz zahodnega bloka. Če primerjamo Jugoslavijo z drugimi komunističnimi državami, je ta imela veliko liberalnejši pristop k popularni kulturi, od rocka do punk glasbe (glasbene skupine kot Laibach, Azra ali Električni orgazam, če omenimo najbolj izstopajoče v političnem sistemu ZSSR, Poljske ali Madžarske ne bi mogle obstajati) do zahodnega stila oblačenja, ki sicer ni bil dostopen v jugoslovanskih trgovinah, a je bilo mogoče skočiti v italijanski Trst, nakupovalno središče s kasetami, igralniškim sistemom Amiga in Commodore, kavbojkami Lewis in italijanskimi čevlji. Razstava omenja tudi računalniška podjetja in različne prehrambene linije, ki obstajajo še danes, kot je hrvaška Cedevita in čokolade Eurocrem. Vse pa le ni bilo lepo in odlično: neverjetna inflacija, gospodarska stagnacija in vzpon nacionalizmov v zadnjih letih 1980 let so tudi omenjeni v razstavnem prostoru.

V delu, ki je posvečen že samostojni Sloveniji, najdete veliko podatkov o desetdnevni vojni v Sloveniji, ki je vstopila v Evropsko unijo in Nato v letu 2004. Ta del se mi je zdel med vsemi najbolj dolgočasen. A muzej je svoje delo opravil zelo dobro, saj je pokril vse pomembnejše dogodke, ki so se zgodili Sloveniji in Slovencem, ko so živeli v različnih državah 20. stoletja.

Domačini in tujci se lahko veliko naučijo o zgodovini Balkana kot tudi slovenski zgodovini, ko se previdno premikajo med besedili in razstavljenimi muzalijami. Morda lahko omenim eno slabost, saj se mi zdi, da – ko je bila razstava odprta – je jasno, da v prvi vrsti ni namenjena tujcem. Besedilo in različni podatki o razstavi in o muzealijah so napisani v slovenščini in v precej velikih črkah, medtem ko je angleški prevod ponavadi blizu ali nekje v kotu, črke pa postanejo premajhne. Jasno je, da je bil angleški prevod dodan kasneje.

O RUDARJIH IN ALANU FORDU

#Erasmus


Današnji prispevek prinaša novice iz Idrije, kjer je Andrej obiskal mesta, ki so pod zaščito UNESCO. Svoj pogled je delil tudi pri obisku razstave Alan Ford teče častni krog, ki je na ogled v Narodni galeriji.


In this week’s blog post, I will cover the city of Idrija, which I recently visited, and Alan Ford Runs the Honorary Circuit, a new temporary exhibition in the National Gallery. Idrija is a small city in a west of Ljubljana and it is sounded by small hills that are big enough to limit the expansion of the city. It has around 7000 inhabitants and it is famous because during its history it was a mercury mining town. The people of Idrija have been mining the mercury for centuries, so in the city center you can find Anthony’s Shaft, a Idrija municipal museum and the world’s second largest mercury mine. My visit to the mine was very pleasant and informative, since I really don’t know a lot about mining. The museum tour consists of a mini documentary and of the visit of the mine itself. I think the main point of the museum was to show us how the life of the miners was hard since I really felt grateful that I do not have to work my whole life in horrible conditions that are slowly killing me just to afford money for food.

Idrija -1

After the mining tour, I’ve had time to visit is the City museum. It’s located in the Idrija’s castle and I was genuinely surprised of the size of the museum and its quality. It has everything inside, from minerals to bicycles. Of course, they covered the history of Idrija, and with it Slovenian history also, but they did it in such a unique way that I was super happy to see a museum that deals with Slovenian history, but does it in a new and unique way. A good example would be in the section of the museum when Idrija was part of Italy in the interwar years. In general, I am very happy with my visit to Idrija not only for the great museums I’ve visited, but also because the city itself is cute. Idrija is known for 2 more things; bobbin lace, which is conveniently called Idrijan, and “žlikrofi”, tortellini filled with potatoes that are unique to Idrija. I tried the “žlikrofi” and I recommend.

In the National gallery, a new exhibition opened which I was really excited for. It’s about Alan Ford, an Italian comic book series that was very popular in Yugoslavia, and to some extend is still popular today. Alan Ford is a satire of the detective and action genre first published in 1969 and this exhibition celebrates 60 years of its inception. My history with Alan Ford is probably similar to many younger readers who were not alive when the comic was super popular; I simply read my father’s old comics, which he had a ton.

The exhibition is about the history of the comic and its impact in the world of Italian comics. The main focus is mostly on its publishing in Yugoslavia, which is very specific because Alan Ford’s foreign success was only in the former state. If you are interested about how the comic started and its critical acclaim in Italy, you will be satisfied. Comic panels, catchphrases from the comic, Number One’s rocking chair and some of the old comics are all the things you are going to find in the exhibition. If you are a fan of Alan Ford, it is a must see.


V tokratnem prispevku bom razmišljal o mestu Idrija, ki sem ga nedavno tega obiskal ter razstavo v Narodni galeriji, Alan Ford teče častni krog.

Idrija je majhno mesto zahodno od Ljubljane in je obkrožena z nižjimi griči, katerih višina pa je takšna, da so omejili možno razširitev mesta. V mestu živi približno sedem tisoč prebivalcev, mesto pa je znano zaradi rudnika živega srebra, ki se nahaja pod njim. Živo srebro so rudarji v Idriji izkopavali stoletja, tako da v mestu najdete Antonijev rov, del drugega največjega rudnika živega srebra, Mestni muzej Idrija, …

Obisk rudnika je bil zelo prijeten in informativen, saj o rudarjenju nisem veliko vedel. Ogled rudnika je bil sestavljen iz kratkega dokumentarnega filma in obiska samega rudnika. Namen muzejskega prikaza je bil predstaviti težko življenje rudarja in vesel, da mi ni potrebno celo življenje opravljati delo v težkih okoliščinah, ki bi me počasi ubijale – vse to pa le zato, da bi prislužil nekaj denarja za hrano.

Po ogledu rudnika, sem imel čas, da obiščem še Mestni muzej. Nahaja se v idrijskem gradu in bil sem presenečen nad velikostjo muzeja in njegovo kvaliteto. V njem se nahaja vse: od mineralov do koles. Pričakovano muzej pokriva zgodovino Idrije, ki jo vpne v slovensko zgodbo, toda to naredi na tako poseben način, tako da sem bil resnično navdušen, da sem si ogledal muzej, ki se ukvarja s slovensko zgodovina na nov in drugačen način. Dober primer tega je del razstave, kjer je predstavljeno medvojno obdobje, ko je Idrija spadala pod Italijo.

Vesel sem, da sem Idrijo lahko obiskal, pa ne le zaradi odličnih muzejev, ki sem jih obiskal, temveč tudi samo mestece se mi je zdelo prisrčno. Idrija je znana še po dveh stvareh: klekljani čipki, ki jo imenujejo »idrijska« ter po žlikrofih, nekakšnih tortelinih, polnjenih s krompirjem, značilno jedjo, ki prihaja iz Idrije. Žlikrofe sem tudi poizkusil in jih tudi priporočam.

V Narodni galeriji se je odprla nova razstava, ki sem jo navdušeno pričakoval. Prikazuje Alana Forda, italijansko knjižno stripovsko serijo, ki je bila izjemno popularna v Jugoslaviji, nekateri njeni deli pa so znani še danes. Alan Ford je satirična akcijska detektivka v stripu, ki je izšla v letu 1969, tako da se z razstavo Narodna galerija poklanja njeni 60. letnici. Jaz sem z Alanom Fordom povezan prek očetovih starih stripov, ki jih je imel na tone – tako da je ta moja izkušnja podobna številnim mladim, ki še niso živeli v času, ko je bil strip izjemno popularen.

Razstava prikazuje zgodovino stripa Alana Forda in svetovni vpliv italijanskega stripa. Osredotoča se na dela, ki so nastala v Jugoslaviji, kar je precej specifično, saj je bil uspeh Alana Forda povezan s prejšnjo državo. Če vas zanima kako je strip nastal in kakšen je bil njegov kritiški vpliv v Italiji, potem boste na razstavi dobili svoje zadoščenje. Panoje s stripi, znane besedne zveze, ter stol Številka Ena kot tudi stare stripe – vse to boste našli na razstavi. Če vam je Alan Ford všeč, potem je to zagotovo razstava, ki si jo morate ogledati.

DVE RAZSTAVI

#Erasmus


Andrej je tudi tokrat izkoristil vikend za muzejska potepanja. Obiskal je Blejski grad ter ponovno obiskal Moderno galerijo, kjer je na ogled razstava o umetnosti iz obdobja Kraljevine Jugoslavije.


Regarding visiting museums and content for the museum blog, I had a pretty fruitful weekend. I visited two different exhibitions on different locations in Slovenia; The Bled castle that is located next to the super popular tourist lake and an temporary exhibition about art in Kingdom of Yugoslavia from 1930 to 1941 in Moderna Galerija. The exhibitions left me impressed for different reasons which I will discuss further bellow.

Bled Lake was not what I was expecting. What I thought was a simple small lake with a church outside the country turned out to be a huge tourist place with 5 star hotels, many different activities, breathtaking views and European prices. I would not call it a tourist trap, because I really liked the place and did not regretting going there at all, but it is more expensive than Ljubljana in all regards. The Castle is conveniently located on the top of a hill under the lake and it offers different activities for visitors to enjoy; a restaurant, coffee bar with cakes, printing house, blacksmith and museum shop. The whole castle gave me a very touristy vibe since there were a lot of tourists from the entire world from Germany to India. What I did not like was the museum because it was basic and simple. Except for the geological minerals, everything else in the museum is inspired by the museums in Ljubljana, and some of the stuff is the same; I think im going to judge museums in Slovenia only on the fact if they have Emona citizen statue, since im pretty sure this is my 4th time I saw him. I think the view is the biggest selling point of the castle since it’s breathtaking. The vast hills and mountains and the clean lake that changes its color on the sun rays sells the ticket alone and everything else is just extra. A friend of mine mentioned me that she was at a wedding there and to be honest, I was jealous after I was done with the castle.

In the Modern gallery a new temporary exhibition opened in April. It is about the art in the Kingdom of Yugoslavia (1929 – 1941). Kingdom of Yugoslavia was a state composed of different Slavic populations (Slovenes, Croats, Serbs, Macedonians etc.) that have never lived under a single state before and that was one of the main reasons why the state did not function. In general it was very poor with little industrialization and most of the population lived outside the cities and engaged in agriculture, and the exhibition reflects that very well. But there are also a few nice paintings of the middle class which I really liked because they were very expressive. The last decade of the interwar period was a time of uncertainty of a peaceful future and I got a feeling of uncertainty from the exhibits because the focus is on portraits and common everyday life. There was no prestigious art you feel if you compare it to, for example, art of social modernism. Sculptures are also represented very well, from the King Alexander himself to common people. The best part of the exhibition is the story of Louis (Alojz) Adamič. He was a Slovenian born American who immigrated to the States before The Great War and visited Yugoslavia in the early 1930tees. He was not very happy with the Kingdom and he highly criticized it in his book The Native’s return, which was published in America in 1934, and of course banned in Yugoslavia. I just find this life stories offer a different view of a certain topic and by itself promotes critical thinking. Overall, the exhibition is great and rich and if you have an interest for this time you should give it a try and visit it.


Če želim najti novo vsebino za muzejski blog, potem spremljam dogajanje in obiskujem muzeje in posledica tega je bil res živahen in poln pretekli vikend. Obiskal sem dve različni razstavi: razstavo na Blejskem gradu, ki ga najdemo nad izjemno popularnim in turistično obleganim Blejskim jezerom in občasno razstavo o umetnosti v Kraljevini Jugoslaviji (1930 – 1941) v Moderni Galeriji. Razstavi sta me prevzeli iz različnih razlogov, o katerih bo sedaj tekla beseda.

Blejsko jezero ni bilo takšno kot sem pričakoval. Mislil sem, da bom ugledal preprosto majhno jezero s cerkvico, a izkazalo se je, da sem obiskal veliko turistično središče s hoteli s 5 zvezdicami, z več različnimi aktivnostmi, pogledi, ki vzamejo dih in evropskimi cenami. Ne bi rekel, da gre za turistično past, saj je Bled resnično lep in niti malo nisem razočaran nad obiskom. A je Bled mnogo dražji od Ljubljane v vseh ozirih.

Blejski grad je umeščen nad samo jezero, na robu vzpetine in ponuja različne aktivnosti, ki jih obiskovalec lahko izkoristi: restavracijo, slaščičarno, tiskarno, kovaško in muzejsko trgovino. Celoten grajski kompleks je v meni pustil precejšen “turistični” občutek, saj sem srečeval obiskovalce iz celotnega sveta: od Nemčije do Indije. Kar pa mi ni bilo ravno všeč, je bil muzej sam, saj ponuja osnovno in preprosto doživetje. Če izvzamem geološko zbirko, so ostali predmeti dobili navdih v muzejih po Ljubljani, nekaj razstavljenih pa je bilo celo enakih. Mislim, da bom odslej sodil muzeje v Sloveniji le po dejstvu ali imajo razstavljen kip Emonca, saj lahko skoraj zagotovo trdim, da sem ga sedaj videl že četrtič. Menim, da je največja prodajna uspešnica gradu pravzaprav razgled, ki je res neverjeten. Veriga hribov in gora nad čistino jezera, ki spreminja svojo barvo čim se sonce skrije za oblake – to je tisto, za kar pravzaprav plačate, vse ostalo je dodatek. Moja prijateljica je omenila, da je bila udeležena na poroki, ki se je odvijala prav na tem prostoru in če sem pošten, sem ogled gradu zaključil kar malo ljubosumen.

V Moderni galeriji je na ogled nova občasna razstava, ki se je odprla že v aprilu in se posveča umetnosti v Kraljevini Jugoslaviji (1929-1941). Kraljevina Jugoslavija je bila država, sestavljena iz različnih slovanskih narodov (Slovencev, Hrvatov, Srbov, Makedoncev…), ki se do takrat še niso znašli v skupni državi, kar je bil eden izmed glavnih razlogov zakaj država ni obstala. V splošnem pogledu je bila revna država, z nizko stopnjo industrializacije, večina prebivalstva je živela izven velikih mest in se je ukvarjala s kmetijstvom, kar razstava zelo dobro odslikuje. Toda na ogled je tudi nekaj lepih slikarij, ki predstavljajo življenje srednjega razreda, ki so mi bile všeč, ker so bile izjemno povedne. Zadnje desetletje obstoja države v medvojnem obdobju je zaznamoval čas vprašanj o miru v prihodnosti in ta občutek sem dobil tudi iz razstave, saj se fokusira le na portrete in vsakdanje življenje. Ni pa mogoče najti prestižne umetnosti, če jo na primer primerjamo s socialnim modernizmom. Kipi so sicer predstavljeni zelo dobro, od samega kralja Aleksandra do povsem običajnih ljudi. Najboljši del razstave je zgodba Louisa (Alojza) Adamiča. Slovenec je emigriral v Ameriko že pred začetkom 1. svetovne vojne in je Jugoslavijo obiskal v njenih zgodnjih 1930. letih. Nad obiskom ni bil navdušen in je na Kraljevino gledal precej kritično, kar lahko preberemo v njegovem delu The Native’s return, ki je v Ameriki izšel leta 1934 in seveda je vest o njem odjeknila tudi v Jugoslaviji. Ugotovil sem, da ta življenjska zgodba ponuja drugačen pogled na določeno tematiko in je pravzaprav promocija kritičnega mišljenja. Če povzamem, je razstava dobra in bogata in če izkazujete zanimanje, jo le obiščite.

ŠELHAUSOV FOTOAPRAT

Fotoaparat Leica 1, izdelan v letih od 1926 do 1930; ima običajen objektiv Elmar f 3,5/ 50. Uporabljal ga je Edi Šelhaus v času, ko je bil aktiven kot fotoreporter in je zasebna last. Ena od možnosti je, da je to fotoaparat, ki ga je sredi 30-tih let 20. stol. kupila Šelhausova mama Julijana, ki je bila podjetna in je želela posnemati ljubljanske fotografe, ki so z modernimi fotoaparati leica fotografirali naključne sprehajalce v Tivoliju in s tem služili denar. Tudi Julijana je podobno nalogo naložila sinu Ediju. Tako je Edi na Starem trgu v Škofji Loki fotografiral mimoidoče in jim nato izročal listke z napisom: »Pravkar ste bili fotografirani. Fotografijo lahko dvignete v trgovini … «

Po izjavi fotografa Sandija Jesenovca z dne 21. 11. 2011, ki je bil nekaj časa zaposlen v foto ateljeju Šelhaus v Škofji Loki, je Edi Šelhaus na poti v Belo krajino septembra 1944, ko ga je v Lokvah na Primorskem fotografiral Jesenovec, čez ramo nosil mamin fotoaparat Leica.

SJ31_16_OB

Foto: Aleksander (Sandi) Jesenovec

Avtorica: Jožica Šparovec

retrospektiva

ŠELHAUS

#Erasmus


Andrej je tokrat ostal v domači hiši. Ogledal si je otvoritev nove razstave Edi Šelhaus. Retrospektiva, ki jo je v Muzeju novejše zgodovine Slovenije pripravila kustosinja Jožica Šparovec.


As a historian, I have always think how fortunate we are that we live in these times when we have so many different sources where we can learn about how our ancestors lived and about history in general. Although books exist for thousands of years and archeology has allowed us to reconstruct ancient cities or  the ancient man’s way of life, we could not really know how people in the past looked like. Of course, there are exceptions. The rich and the noble could afford to pay a master of arts to make a painting of them, or how the Roman Emperors are immortalized today because of the many statues that have been made in their honor and survived into present. However, as every good historian knows, we cannot focus only on the most important people of their times, but also focus on the community and the ordinary man. With the invention of photography in the 19th century now we can capture moments in time with much ease, and that what makes the contemporary history special, since we can document everything and everyone with ease. With the invention of camera, photography as a profession emerged and they became documenters of our times.

On the 18th of May a new exhibition was opened in the Museum of Contemporary history of Slovenia dedicated to Eduard Edi Šelhaus, Slovenian photographer. Šelhaus as a photographer was active for quite a long time, from the beginning of the Second World War to his passing away in 2011. With that in mind, you can imagine that his portfolio is to us historians very useful, documenting Slovenian partisans, since he was one, Tito’s Yugoslavia and early Independent Slovenian history. The exhibition in the museum is not my first encounter with Šelhaus, since I was at the opening of a smaller exhibition in Ljubljana Castle dedicated to his work back in early March. The photographs displayed on that exhibition differed from the new one, so I am quite happy that I went on both of them.

The exhibition itself covers his life and a number of his shoots. If you are interested where he was born, who his father was, what has he done before the Second World War, how his military career in Kingdom of Yugoslavia is tied to his work as a photographer, photos of partisans during the war, Trieste in the aftermath of the war, Early Tito’s Yugoslavia, the 1964 Innsbruck Winter Olympic games and the first years of Independent Slovenia, then you should go and visit the exhibition as soon as possible. But if you don’t have time to check out the exhibition soon, you don’t have to worry; the exhibition is in the museum lasts until the end of September. The photos I’ve posted don’t cover the exhibition that well; it’s more like a preview. As I said earlier, his portfolio covers almost 60 years of Slovenian history and it surely reflects that. I was lucky and got a nice and big catalogue of the exhibition so I could have a preview before the opening. I can say that shoots that are not present in the exhibition itself, but are contained in it make the catalogue worth the buy. The quality of the print is also excellent and how it should be for an exhibition as good as this one.


Če razmišljam kot zgodovinar, moram priznati da živimo v srečnih časih, saj lahko iz različnih virov poizvemo o življenju v preteklosti in življenju naših prednikov. Četudi knjige obstajajo že več kot tisoč let in je tudi arheologija omogočila rekonstrukcijo starih mest kot življenja ljudi v njem, še vedno natančno ne vemo kako so bili ljudje videti. Seveda obstajajo izjeme. Bogatašem in plemstvu, ki si je to lahko privoščilo, so slikarji naslikali njihov portret. Tudi Rimski imperij je poskrbel za svojo nesmrtnost prek ostalin in kipov, ki so jih naredili v svojo slavo in so se ohranili do današnjih dni. Toda tako kot ve vsak dober zgodovinar, se ne moremo osredotočiti le na pomembne ljudi določenega časa, saj moramo upoštevati tudi družbo in življenje običajnih ljudi. Z izumom fotografije v 19. stoletju lahko ujamemo trenutke v času z veliko manj napora in prav to dejstvo napravi sodobno zgodovino tako posebno. Sedaj imamo dokumente vsega in vsakega. Izum fotoaparata, fotografije, poklica se je pojavil na novo in fotografi so postali dokumentatorji našega časa.

18. maja 2019 se je v Muzeju novejše zgodovine Slovenije odprla nova razstava posvečena Eduardu Ediju Šelhausu, slovenskemu fotografu. Šelhaus je kot fotograf deloval izjemno dolgo: od začetka druge svetovne vojne do svoje smrti v letu 2011. Njegova zapuščina je tako obsežna, za zgodovinarje pa izjemnega pomena. Dokumentiral je slovenske partizane, ker je bil eden izmed njih, Titovo Jugoslavijo in prva leta Slovenije v samostojni državi. Razstava v muzeju ni bila prva, ki je povezana z Šelhausom in sem si jo ogledal. V začetku marca sem se udeležil tudi otvoritve razstave na Ljubljanskem gradu. Fotografije, ki so bile razstavljene tam, so se razlikovale od nove razstave, tako da sem vesel, da sem si lahko ogledal obe.

Razstava v muzeju se osredotoča na fotografovo celotno življenje in številne fotografije so tudi na ogled. Če vas zanima kje se je rodil, kdo je bil njegov oče, kje se je zadrževal pred drugo svetovno vojno, kako je njegova vojaška kariera v času Kraljevine Jugoslavije povezana z njegovim delom fotografa, fotografije partizanov med vojno, Trst po koncu vojne, zgodnja leta Titove Jugslavije, zimske olimpijske igre v Innsbrucku 1964 ter prva leta samostojne Slovenije, potem se čim prej odločite za ogled razstave. Če pa nimate časa, da bi si razstavo ogledali kmalu, ni razloga za skrb, saj je razstava na ogled vse do konca septembra. Fotografije, ki jih objavljam v tem prispevku seveda ne pokrivajo razstavo tako dobro: so bolj kot predogled. Kot sem pisal že v začetku, je bila njegova fotografska pot dolga in izjemna ter pokriva skoraj  60 let slovenske zgodovine, tako da fotografije odslikujejo tudi spremembe v času. Vesel sem, da sem že pred otvoritvijo dobil v dar lep in obsežen katalog razstave, tako da sem si ga lahko ogledal pred otvoritvijo. Zaradi posnetkov, ki jih na razstavi ne boste opazili, je katalog vreden nakupa. Tudi kvaliteta tiska to potrjuje in se spodobi za tako dobro razstavo.

EDI ŠELHAUS. PORTRET.


V tokratnem prispevku prikazujemo fotoreporterja Edija Šelhausa prek fotografij, na katerih je fotograf sam.


Spomeniki

#Erasums


Andrej tokrat razišče sledi polpretekle zgodovine po naši prestolnici. Spomeniki narodno-osvobodilnega boja so sicer res izhodišče njegovega raziskovanja, a spregledan ne ostane tudi spomenik posvečen Ilirskim provincam.


I think most of us who use the Internet or our smartphones also use digital maps like Google maps or Apple maps. I am using Google maps extensively to get around Ljubljana. One thing that I really found interesting is that every time I search for something, Google maps always displays is monuments from the liberation struggle of Yugoslavian antifascists from the Second world war. Modern Croatian history downplays the importance of this struggle and the general public discourse is mostly negative, although that are my personal opinion about it and I’m just basing it from reading Croatian news portals. This may be totally a wrong assumption but I have a feeling that Slovenians today honor the time spent in Yugoslavia more than other former states who are distancing themselves from their past. I’ve taken a tour around Ljubljana’s monuments and I can give some of my general opinion.

 

Social modernism is a wide term, but it is mostly associated with architecture. It is very brutalist and crude, with the goal of providing housing for its citizens instead of focusing on the aesthetics of the building itself, focusing on size and building made with bare concrete, which makes them look naked and without many decorations. For me they are peculiar because back in the 50tees and 60tees Yugoslavia was mostly a rural country with its struggles and one of the goals of the country was urbanization and industrialization. So apartment housings were built in this style all around the country. However, some important buildings for the state and arty were also built in this style, and with it more liberty was given in the design of the buildings. Ljubljana’s TR 2 and TR3 buildings on the Repubic square are the best example of the brutalism with style I can think off (In my opinion, because of the huge digital clock and the temperature measurer it looks more like something from Blade Runner or Ghost in the Shell). Today, compared to modern apartment blocks and other modern buildings, they look out of place and outdated. Some people like to ridicule them even, but back then they provided much needed housing and they served as a symbol of modernization and the states care for its people. If you are more interested in the said topic, you should check online some examples of brutalism from the Soviet Union and states that were part of the Eastern bloc. I’m providing a link to an excellent instagram account that has many examples of brutalist architecture.

 

The memorials and statues are made in the social modernism style and they serve to commemorate the fallen partisans during the war, but some of them are placed to inspire the proletariat of its constant struggle against the Bourgeoisie. Back then they presented clear messages to the people but today they serve as a memory of some other times and ideals. Some may say that it would be sensible to remove them since Slovenia lives in different times and the ideology changed, but I’m quite happy that they kept them in the end. It is part of their history after all. I think that the number of monuments compared to Zagreb is around the same, but Zagreb is double the size of Ljubljana, and a lot of them were removed after the fall of Yugoslavia. I personally liked them all but I need to address some of them. One monument today is displayed in front of the Hare Krishna center, which I find amusing and ironic. The one I found on Celovška Street is dedicated to the struggles of women working class, which is always nice to see. In socialist and communist countries women were always presented as equals to men. That was mostly true especially during the Second war where they fought side by side with men as soldiers. Of course, we need to have a monument of the globe, with its message: Workers of the world unite. In the center of Ljubljana, there is a monument to Napoleon and to the Illyrical provinces, a small part of history when most of today’s Slovenia and Croatian coast was a part of Empire of France (1809 – 1813). I remember from school how we were taught that the Illyrical provinces were very important for Croatia because the French allowed Croats to start publishing newspapers on Croatian and the Lingua Franca was no longer Italian or German, but Croatian., so it helped to develop Croatian national Identity in parts of today’s Croatia that were in the Illyical provinces. I don’t know if the same impact was in Slovenia, but I know that Ljubljana was the capital. I just found it very interesting that this statue is still here today.


Večina uporabnikov interneta oziroma pametnih telefonov uporablja tudi digitalne zemljevide ponudnikov Google in Apple. Sam precej izkoriščam Google zemljevide, saj z njimi lažje najdem kraje po Ljubljani. Zanimivo se mi zdelo, da vsakič, ko sem po zemljevidu iskal določeno točko, mi je aplikacija v bližini našla/ponujala tudi spomenike iz časov osvobodilnega boja jugoslovanskih antifašistov, iz časa druge svetovne vojne. Novejša hrvaška zgodovina podcenjuje pomembnost osvobodilnega boja in splošen javni diskurz o njem je večinoma negativen – kar je moje osebno mnenje, ki je del povzemanja pregledovanja hrvaških novičarskih portalov. Morda sem dobil popolnoma napačen vtis, a zdi se mi, da Slovenci danes sprejemajo in slavijo čas preživet v Jugoslaviji veliko bolj kot države bivše skupne države, ki se od polpretekle zgodovine distancirajo. Tokrat sem se torej odpravil na ogled po ljublj