Po ljubljanskih ulicah ponovno na ogled

vabilo

Advertisements

Lovske trofeje na strehi do Milana

Na vrhuncu lovske sezone in lovskega turizma je Dnevnikov fotoreporter ob Plečnikovih arkadah v objektiv ujel avtomobila z milansko registracijo, otovorjena z ustreljeno divjadjo.

 

MC6710: Sezona lova. Ljubljana, oktober 1967. Foto: Marjan Ciglič.

 

Italijani so naredili postanek v Ljubljani na poti domov iz Prekmurja, Štajerske ali Dolenjske, kamor so bogata lovišča v 60. letih privabljala vsako leto več tujih lovcev, je poročal novinar Ljubljanskega dnevnika v torek, 10. oktobra 1967.

(Objavljeno v časopis Dnevnik, petek, 13. oktober 2017)

GORENJE, prvi pralni stroji tovarne Gorenje

 

V družinski skupnosti so si že od nekdaj delili delo, v preteklosti predvsem na vlogo, ki sta jo v družini imela ženska in moški. Ena od izrazito ženskih nalog je bilo pranje perila.

Izključno ženski je bil tudi poklic perice,[1] ki se je ohranil vse do razširjene uporabe pralnih strojev. Poklic je začel delno izginjati že v 19., v celoti pa v 20. stoletju, ko so se pojavili avtomatski pralni stroji. Sprva so delovali po principu ročnega pranja, bili so težki, veliki in so pogosto poškodovali perilo.

Gorenje pralni stroj. Foto: Arhiv MNZS.

Gorenje pralni stroj. Foto: Arhiv MNZS.

 

Prvi patentirani pralni stroj so uporabljali že pred več kot sto petdesetimi leti; leta 1851 ga je izumil in patentiral Američan James King. Samo sedem let pozneje so patentirali prvi rotacijski pralni stroj Hamiltona Smitha, leta 1874 pa je William Blackstone ženi za rojstni dan sam izdelal prvi pralni stroj. Prvi elktrični pralni stroj je američan Alva J. Fisher predstavil na trgu leta 1901. V Evropi je podjetje nemško  izdelalo prvi pralni stroj z zgornjim nihalom leta 1903. Po letu 1920 so pralne stroje nenehno izboljševali, serijsko pa so jih deset let pozneje začeli izdelovati v Ameriki.

 

NB 1575/59: Delavka v tovarni Gorenje, Velenje, maj 1985. Foto: Nace Bizilj

NB 1575/59: Delavka v tovarni Gorenje, Velenje, maj 1985. Foto: Nace Bizilj.

 

V petdesetih letih je bilo ustanovljeno podjetje Gorenje: pogumno in vizionarsko je zastavilo svoje cilje ter smelo sledilo svetovnim trendom. Prvi licenčni avtomatski pralni stroj so izdelali leta 1965, leto pozneje prvi lastni proizvod, leta 1967 pa so postavili novo tovarno pralnih strojev. »Pralni stroj je prinesel zadovoljstvo v naš dom,« je tovarna Gorenje v sedemdesetih letih 20. stoletja oglašala prve lastne pralne stroje. Reklamni letaki so nagovarjali kupce s podobami manekenk ob aparatih in z napisi: »Vprašajte tisto, ki ga že ima!« ali »Brezhibno pranje in potovanja v Velenje, na Azurno obalo, v Španijo in na Havaje.«

 

NB 1585/68: Pogled na proizvodni tekoči trak pralnih strojev v tovarni Gorenje, Velenje, maj 1984. Foto: Nace Bizilj

NB 1585/68: Pogled na proizvodni tekoči trak pralnih strojev v tovarni Gorenje, Velenje, maj 1984. Foto: Nace Bizilj

 

Gorenje je že od začetka zaposlovalo relativno velik odstotek žensk. V Velenju, pa tudi drugje, se je z izboljšanjem življenjske kakovosti (centralno ogrevanje, električni štedilniki, pralni stroji, …) zaposlovalo vse več žensk, predvsem žena rudarjev.[2] Leta 1962 je bilo v Gorenju med 439 zaposlenimi 52,2 odstotka žensk, ta odstotek se je v dvajsetih letih povečal na 57,9 odstotka, pozneje pa se je začel počasi zmanjševati in je bil do devetdesetih spet zelo podoben izhodiščnemu v šestdesetih letih. Gorenje je bilo v tem času med desetimi najpomembnejšimi izdelovalci pralnih strojev v Evropi. Slogan »Zdaj imam čas za družino in za sebe«[3] je ozaveščal, da so se s prihodom pralnega stroja korenito spremenile tako družina kot vloga ženske in seveda tudi vloge preostalih družinskih članov. Upoštevati je bilo treba nove karierne možnosti žensk ter spremembe in prerazporejanje izobrazbene strukture. Med proizvodnimi delavkami v Gorenju jih je zaradi izkazanih sposobnosti in pridobitve višje izobrazbe veliko napredovalo na nova delovna mesta. Zaradi povečanega zaposlovanja žensk so se pojavila nova gospodinjska opravila. V takih primerih so del družinskih obveznosti prevzele druge ženske – pojavili so se novi poklici, opravljali pa so jih posameznice kot poklicne gospodinje ali profesionalni servisi,[4] ki so združevali različne poklicne profile. Seveda je bilo to mogoče le v primerih žensk, zaposlenih na dobro plačanih delovnih mestih na visokih položajih, ki so si lahko privoščile gospodinjsko pomoč. Druga oblika pa je pomoč družinskih članov. Odgovornost za družino se je enakovredno razdelila med obema partnerjema. Vloga ženske in moškega je postala enakovredna  v modi, kozmetiki, politiki in gospodarstvu, tudi pri snovanju novih produktov za dom, med katerimi je pralni stroj eden najbolj nepogrešljivih.

Gorenje pralni stroj. Foto: Arhiv MNZS.

Gorenje pralni stroj. Foto: Arhiv MNZS.

Besedilo in fotografije pripravila: Milena Koren Božiček, Galerija Velenje

____________________________________________________________________________________

Viri in literatura:    

[1] Martina Repinc, Perice v Boljuncu, http://www.etno-muzej.si/files/etnolog/pdf/0354-0316_11_repinc_perice.pdf (5.2.2016)

[2] Milena Koren Božiček: Gorenje z vizijo, v: Aleksandra Berberih-Slana idr.: Uf, industrija!: Mrežni razstavni projekt prestolnice kulture., str. 24-39, Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 2012: 24–39.

[3] Oglas za pralni stroj 1, v: Naša žena: Prva slovenska ženska in družinska revija 12/22, 1970b

[4] Zala Kraker, Ženska kot gospodinja: primerjava preteklih in sodobnih reprezentacij,  http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/kaker-zala.pdf  (5.2.2016)

 

IVO DANEU DANES SLAVI 80 LET

Lahko me zadene kap in potem o tem ne bi imelo smisla razpravljati, kajne,” je nekdanji slovenski košarkaš Ivo Daneu vztrajno zavračal vse pogovore z novinarji povezane z njegovo okroglo obletnico. Tako lahko danes preberemo med novicami portala Siol1NET.

 

MC6007_2: Drugi z leve Ivo Daneu. Ljubljana, julij 1960. Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

MC6007_2: Drugi z leve Ivo Daneu. Ljubljana, julij 1960. Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

 

Čestitki se ob zavidljivem jubileju pridružujemo tudi v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

 

 

 

V njegovi družbi smo namreč tudi mi preživeli kar nekaj zanimivih trenutkov. V prav posebno pomoč  pa nam je bil s svojimi spomini in dosežki  leta 2013, ob pripravi občasne fotografske razstave “Luna vaša, zlata naša “.

 

 

Obisk zlate generacije košarkarjev leta 1970. Muzej novejše zgodovine Slovenije, 19.8.2013. Foto: Sašo Kovačič.

Obisk zlate generacije košarkarjev leta 1970. Muzej novejše zgodovine Slovenije, 19.8.2013. Foto: Sašo Kovačič.

 

 

 

 

Domače pijače so bile vrhunske

V Ljubljani je oktobra 1967 na Gospodarskem razstavišču potekal 13. mednarodni sejem vina, žganih pijač in sadnih sokov.

 

MC6709: Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

 

Kot je poročal Ljubljanski dnevnik, so na sejmu ugotovili, da so domače pijače vrhunske in se z lahkoto kosajo s tujimi. “Strokovne komisije so ugotovile, da je prav ljubljanski sejem mnogo pripomogel k izboljšavi tehnologije pridelovanja. Res pa je, da bi lahko komercialni plati sejma posvetili organizatorji večjo pozornost,” je ocenil Ljubljanski dnevnik. A na sejmu se je kljub temu trlo obiskovalcev.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek 6. oktober 2017)

Edina in zadnja svojega rodu

Danes objavljamo neverjetne fotografske posnetke fotoreporterja časopisne hiše Delo, Dušana Gostinčarja, nastale v letu 1957.

V oktobrski izdaji časopisa Tovariš (št. 42, 27. oktober 1957) namreč zasledimo članek o Mislinjski železnici – “Edina in zadnji svojega rodu” – kot so zapisali v časopisu. ” To pot je kamera ovekovečila “relikvijo”. Saj gre za edino in to celo elektrificirano gozdno železnico v Sloveniji” so zapisali ob članek.

 

DE1403a_13: Gozdna železnica v Mislinji. Leto 1957. Foto: Dušan Gostinčar.

DE1403a_13: Gozdna železnica v Mislinji. Leto 1957. Foto: Dušan Gostinčar.

 

S fotoaparatom, za vedno zabeleženi električni lokomotivi, so namreč bile zadnje ure. Celih 52 let sta namreč kar dve električni lokomotivi vlekli skozi Mislinjski jarek navzgor prazne vagončke, s pomočjo katerih so gozdna podjetja izvozila les iz bogatih pohorskih gozdov do žage in državne ceste v Mislinji.

Obe električni lokomotivi sta pravzaprav bolj podobni tramvajskim vlečnim vozom.

 

Marsikaj burnega je doživel mislinjski tramvaj v svoji petstoletni življenjski dobi. Sto tisoče kubikov lesa je prepeljala, menjala nič koliko gospodarjev, preživela dve svetovni vojni, doživela partizanske napade, danes pa gleda, kako vzporedno z njeno traso nastaja nova kamionska cesta, ki jo bo spodrinila.  Cesta in furmani bodo izpodrinili železno cesto – zadnjo in edino gozdno železnico, ki odhaja v zaslužen pokoj.”

 

DE1403a_24: Gozdni delavci "žlajfarji" pri spuščanju po gozdni železnici v Mislinji. Leto 1957. Foto: Dušan Gostinčar.

DE1403a_24: Gozdni delavci “žlajfarji” pri spuščanju po gozdni železnici v Mislinji. Leto 1957. Foto: Dušan Gostinčar.

 

Novinar pa je ob fotografijo, objavljeno v časopisu Tovariš še zapisal: “Komaj boste verjeli, da ima mislinjska “električna železnica” svojo vlogo celo v kulturnem in zabavnem življenju tega kraja. Kričeč barvni plakat vsakokrat sporoča ljudem ob 8 kilometrov dolgi progi, predvsem gozdnim delavcem, kaj predvaja kino v Mislinjah.”

 

DE1403a_12: Gozdna železnica v Mislinji in kričeč oglasni plakat. Leto 1957. Foto: Dušan Gostinčar.

DE1403a_12: Gozdna železnica v Mislinji in kričeč oglasni plakat. Leto 1957. Foto: Dušan Gostinčar.

Olimpijski bazen v Šentvidu

V Ljubljanskem dnevniku je bila septembra 1967 skupaj s fotografijo objavljena kratka vest o tem, da se v Šentvidu za novo šolo gradi telovadnica. Pri tej novički je bil zanimiv predvsem pripis, da se v sklopu nove telovadnice gradi tudi – olimpijski bazen.

Z nekoliko brskanja smo ugotovili, da je v prizidku, kjer sta takrat domovali šentviška gimnazija in osnovna šola Alojza Kebeta, resnično zaživel plavalni bazen. Njegova usoda pa se je klavrno končala.

Bazen naj bi pozneje zaprli zaradi slabih higienskih razmer, ki so jih v sklopu raziskovalne naloge odkrili ravno tamkajšnji dijaki.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 29. september 2017) 

 

MC6709: Ljubljana, 1967. Foto: Marjan Ciglič.

MC6709: Ljubljana, 1967. Foto: Marjan Ciglič.