ZAKLADI PARTIZANSKE FOTOREPORTERSKE DEJAVNOSTI

7. februarja 1948 je minilo sedemdeset let od ustanovitve Muzeja narodne osvoboditve, ki od novembra 1951 domuje v prostorih Cekinovega gradu. Leta 1952 je bila osnovana fototeka Muzeja, ki je prevzela skrb za fotografsko gradivo. Ob slavnostnem jubileju je Muzej novejše zgodovine Slovenije 16. junija 2018 odprl novo občasno razstavo z naslovom (R)EVOLUCIJA MUZEJA 1948 – 2018.

 

 

»Slika je močno in učinkovito propagandno sredstvo, vpliva močneje od kakršnegakoli letaka, saj vpliva na gledalca neposredno in čim boljša je, tem močnejši je njen vpliv.« (Franjo Veselko, Črnomelj, 13. junij 1944, prvi sestanek fotoreporterjev črnomaljskega okrožja)

/24: Borci I. bataljona X. brigade si ogledujejo slike potujoče razstave, Suha krajina, 25. 3. 1945. Foto Milan Štok, hrani: MNZS.

904/24: Borci I. bataljona X. brigade si ogledujejo slike potujoče razstave, Suha krajina, 25. 3. 1945. Foto Milan Štok, hrani: MNZS.

 

Zbirka negativov, fotografij in steklenih plošč, ki jih danes v Muzeju novejše zgodovine Slovenije hranimo v zbirki Tekoče gradivo, je rezultat fotoreporterske dejavnosti v času druge svetovne vojne na Slovenskem. Glavnina do danes ohranjenega gradiva se tematsko navezuje na partizansko odporniško gibanje; protipartizanskih (večina od teh domobranskih) in okupatorskih (italijanskih in nemških) fotografij je manj. Fotografije opazujemo skozi prizmo njihove propagandno-dokumentarne vloge. Prav ta je bila namreč odločilna, saj so postale spremljevalke medvojnega dogajanja že v začetku, ko sploh še ne moremo govoriti o organizirani fotoreporterski dejavnosti.

 

889/12: Zdravko Kržišnik pri razvijanju povečav iz negativa, Črnomelj, 28. 3. 1945. Foto: France Cerar, hrani: MNZS.

889/12: Zdravko Kržišnik pri razvijanju povečav iz negativa, Črnomelj, 28. 3. 1945. Foto: France Cerar, hrani: MNZS.

 

Fotografije partizanskega odporniškega gibanja so v letu 1941 nastajale le kot posamezne ilegalne pobude tako znotraj partizanskih enot kot na terenu samem. Začetki so namreč povezani z nasprotnostjo samega načela konspirativnosti.

Prvi zametki organiziranja fotoreporterske službe segajo v sredino leta  1943 – pričakovanemu zlomu Italije se je priključila vedno večja potreba po učinkoviti propagandi. Zaradi prihoda več fotografov v vrste partizanskega odporniškega gibanja ter ugodnejših materialnih možnosti za delo (aparati, filmi, kemikalije), se je zlagoma povečevala količina zbranega fotografskega materiala.

526_1, Fotografska razstava v Črnomlju, 25.-31.12.1944. Foto Jože Bitenc

526_1: Fotografska razstava v Črnomlju, 25.-31.12.1944. Foto: Jože Bitenc, hrani: MNZS.

 

Na seji 28. junija 1943 so tehnični odsek, ki je poleg fotografije vključeval še splošne organizacijske posle, dopisovanje in reklamo, vključili v reorganizirani Agitprop Izvršnega odbora Osvobodilne fronte. Organiziranje fotoreporterske službe je odražalo nove potrebe, ki so jih spodbudile tudi spremembe same vojaške strukture z nastankom Glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije (GŠ NOV POS) kot tudi v organih oblasti z razvojem oddelkov in odsekov Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS). Nastali sta dve sekciji: Odsek za fotografijo oziroma Fotosekcija Glavnega štaba NOV in POS znotraj propagandnega oddelka ter Oddelek za fotografijo ali Fotosekcija pri Odseku za informacije in propagando SNOS. Poglavitni namen posegov v področje fotoreporterske službe je bila centralizacija in tudi povezava dela fotoreporterjev v brigadah in odredih. Tiste iz rajonov in okrožij so povezale novoustanovljene fotosekcije korpusov.  Delo obeh fotosekcij je na teoretsko osnovo postavil 16. februarja 1944 sprejeti Pravilnik o organizaciji fotoreporterske službe, ki jo je sicer pripravila Fotosekcija Glavnega štaba, prevzela pa tudi Fotosekcija SNOS. Med pomembnimi določili je predvsem tisto, ki je vse fotoreporterje zavezalo k oddaji vsega posnetega negativnega materiala neposredno Fotosekciji, ki ga morajo oddati v razvijanje in ga opremiti z ustrezno dokumentacijo. 27. aprila 1945 so se člani obeh fotosekcij premaknili proti Trstu, kjer so se povezali v Fotosekcijo Komande mesta Trst. Po prihodu v Ljubljano je bila vsa dokumentacija sekcij zbrana v okviru Tiskovnega urada pri Predsedstvu slovenske vlade. Od tod je medvojni fotografski fond prevzel takratni Muzej narodne osvoboditve, nastajajoči povojni arhiv pa podjetje Foto Slovenija. Tako se je poskušalo ustvariti osrednji fotografski arhiv in takšen je historiat prve zbirke negativov, fotografij in steklenih plošč zbirke Tekoče gradivo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Leta 1952 je fototeka takratnega Muzeja narodne osvoboditve Ljudske republike Slovenije z njo pravzaprav nastala, kot prvo so jo začeli sistematično zbirati in urejati. Gradivo obsega približno 150.000 negativov in 15.000 steklenih plošč. Naštejmo nekaj pomembnejših avtorjev gradiva: Vinko Bavec, Ciril Bervar, Mirko Bračič, Miloš Brelih, Jože Bitenc, France Cerar, Anton Ingolič, Božidar Jakac, Dore Klemenčič, Dare Kopinič, Alfred Kos, Jože Kotnik, Zdravko Kržišnik, Miroslav Lilik, Ivo Lipar, Stane Lenardič, Marjan Masterl, Janez Milčinski, Marjan Mlekuž, Miro Pavlin, Jože Petek, Gojko Pipenbacher, Ivan Pirnat, Peter Romanič, Slavko Smolej, Jule Sočan, Edi Šelhaus, Čoro Škodlar, Božidar Štajer, Milan Štok, Ivan Trobec, Rudi Vavpotič, Franjo Veselko, Drago Vidmar, Nande Vidmar, Stane Viršek. Zbirka je glavni slikovni vir za proučevanje obdobja druge svetovne vojne.

919/25: Fotografiranje razstave delavnic 7. korpusa, Črnomelj, 4. 3. 1945. Foto: Kos Alfred, hrani: MNZS.

919/25: Fotografiranje razstave delavnic 7. korpusa, Črnomelj, 4. 3. 1945. Foto: Kos Alfred, hrani: MNZS.

___________________________________________________________________________________________

Besedilo in fotografije pripravila Katarina Jurjavčič, kustosinja v Muzeju novejše zgodovine Slovenije

Članek je bil objavljen v rubriki Kabinet čudes, ki jo vodi in ureja časopisna hiša Delo.

 

Advertisements

(R)evolucija muzeja 1948 -2018

Na Poletno muzejsko noč vas vljudno vabimo na odprtje dveh razstav:

 

 (R)evolucija muzeja 1948 -2018

Razstava obeležuje 70-letnico Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Predstavili bomo zgodovino muzeja, predmete, fotografije in osebna pričevanja, ki so del naše bogate kulturne dediščine.

in mednarodne razstave »V iskanju svobode: 1968–2018«.

vabilo 70

Dogodek bo v soboto, 16. junija 2018, ob 19.30 uri

v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, Celovška 23, Ljubljana.

 

Nagovori:

Dr. Kaja Širok, direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije in avtorica razstave

Dr. Monika Kokalj Kočevar, urednica monografije »70 zgodb o XX. Stoletju. 1948 -2018«

Irena Ribič in Urška Purg, avtorici razstave »V iskanju svobode 1968 – 2018«

Mitja Čander, predstavnik Beletrine, vodja mednarodnega projekta »V iskanju svobode: 1968–2018«

Razstavo bo odprla gospa Damjana Pečnik, državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo.

 

Vsebina razstav:

(R)evolucija muzeja 1948 -2018

16. junij 2018 – 6. januar 2019

Muzej novejše zgodovine Slovenije je nastal leta 1948 kot Muzej narodne osvoboditve LRS. Izhajal je iz želje, da se v povojnem času javnosti na ogled ponudi gradivo, nastalo v obdobju narodnoosvobodilnega boja, ter oblikuje za široke množice primerno razstavo o dogodkih in idealih narodnoosvobodilne borbe. Leta 1962 je prevzel ime Muzej ljudske revolucije in začel zbirati gradivo o komunističnem gibanju, delovanju Komunistične partije in ljudske revolucije na slovenskem ozemlju ter socialistični gradnji države. Po svoji funkciji in družbeni vlogi je bil del aparata socialistične indoktrinacije ter prostor komemoracije izbranih zgodovinskih dogodkov. Že v osemdesetih letih je začel zbirati gradivo, ki ni bilo več ozko usmerjeno, in sčasoma zbirke dopolnil z gradivom za celotno 20. stoletje. Leta 1994, tri leta po osamosvojitvi Slovenije, se je preimenoval v Muzej novejše zgodovine in svojo zbiralno politiko razširil na obdobje od začetka 20. stoletja do danes. Leta 2001 je postal Muzej novejše zgodovine Slovenije, nacionalni muzej, ki ohranja kulturno dediščino 20. stoletja.

 

V iskanju svobode 1968 – 2018

16. junij – 16. avgust 2018

Je iskanje svobode danes drugačno kot pred 50 leti?

Mednarodni projekt V iskanju svobode: 1968-2018, katerega izhodišče je postavljeno v razumevanje leta 1968 nekoč in danes, ponuja odgovore na to vprašanje. Danes se v času številnih naraščajočih socialnih krivic zdi, da se nas težave in vprašanja, ki so si jih zastavljali že leta 1968, še vedno tičejo in postajajo ponovno aktualne. Razstava je del mednarodnega projekta V iskanju svobode: 1968-2018.

Ljubljano s Splitom povezal avtovlak

Jugoslovanske železnice so “popustile” Nemcem, ki so imeli do tedaj povezave z avtovlaki speljale le do Benetk in Celovca, želeli pa so si jih do Dalmacije, in v svojo ponudbo na veselje tako nemških kot tudi domačih potnikov tudi same uvedle avtovlake.

 

Od Zahodne Nemčije so najele dvanajst posebnih vagonov za avtomobile. Ti so od 15. junija do 5. septembra Ljubljano povezali s Splitom, Pločami, Beogradom in Skopjem. Na prvi nočni avtovlak s spalnimi vagoni se je v Ljubljani vkrcalo 36 avtomobilov. Zjutraj so se “spočiti, naspani, vedri in pripravljeni na vožnjo do končnega cilja” zbudili v Splitu.

“Turisti na tak način najugodnejše izkoristi dan,” je prednosti ugotavljal novinar Ljubljanskega dnevnika, ki je tudi sam preizkusil udobje avtovlaka. Večina turistov je iz Splita pol – zdaj v avtomobilu – nadaljevala proti južni Dalmaciji.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 15. junij 2018)

Kako ne biti viden?

Naj nas naslov ne zavede, ne bomo govorili o znanem skeču iz serije Leteči cirkus Montyja Pythona, le naš tokrat predstavljeni predmet je nastal s podobno željo kako biti vsem na očeh in vendarle neopazen.

Radio kovček, hrani: MNZS

 

Dandanes si mnogi le stežka predstavljajo življenje brez mobitela ali podobne prenosljive komunikacijske naprave. Že sama misel na nezmožnost takojšnjega pogovora ali povezave na katero od družbenih omrežij pa dovolj velik razlog za slabo voljo. Seveda vedno ni bilo tako. Verjetno bi morali biti stari vsaj 30 let, da bi se še spomnili telekomunikacijske naprave, ki je bila sicer prenosna, vendar ste jo le stežka spravili v žep.

Menda je vohunjenje in zbiranje različnih informacij ena najstarejših človekovih dejavnosti. Prav toliko je verjetno staro tudi vprašanje, kako zaupne informacije posredovati do drugega. Tudi pravilno zakodirano sporočilo je bilo skozi zgodovino potrebno dostaviti, pogosto v obliki pisem, skritih v različnih predmetih. Do druge svetovne vojne je razvoj sprejemno-oddajnih radijskih postaj manjših dimenzij vsaj deloma rešil težavo prenosa informacij, hkrati pa sedaj ni bilo več tako pomembno fizično skriti samega sporočila, temveč zakriti samo napravo, ki je prenos sporočila omogočala. Večina se danes ob ogledu katerega od starejših filmov o Jamesu Bondu le muza ob pogledu na množico na videz vsakdanjih predmetov, ki v sebi skrivajo kakšen nepogrešljiv del opreme. In vendar so podobni predmeti obstajali.

 

Radio kovček, hrani: MNZS

 

Predstavljeni predmet je za večino ljudi predstavljal običajen kovček. Do njegovega prihoda v naš muzej so namreč le redki spoznali njegov pravi namen. Naš kovček je pravzaprav britanska sprejemno-oddajna postaja »Type A. Mk II«, le ena od nekaj tipov, ki so jih med 2. svetovno vojno uporabljali vohuni in odporniške skupine, delujoče na okupiranem ozemlju po vsej Evropi. Kot navaden kovček na ulici ni vzbujala pretirane pozornosti in tako omogočala potrebno mobilnost, ki bi bila z večjimi postajami težja ali celo nemogoča. Odkritje postaje bi takrat namreč za osebo, pri kateri bi jo našli, v najboljšem primeru pomenilo zapor ali taborišče, pogosto pa tudi smrt.

Predstavljeno postajo so od zahodnih zaveznikov prejeli slovenski partizani in z njo junija 1944 poskušali vzpostaviti zvezo s štabom IV. operativne cone na Štajerskem in Glavnim štabom Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije v Beli krajini. Ker pa je bila prešibka jim to ni uspelo in so morali za ta namen v Ljubljano poslati zmogljivejšo. Naš »kovček« je bil tako zaupan telegrafistki, ki ga je v Ljubljani uspešno skrivala vse do konca vojne, po njej pa predala muzeju.

____________________________________________________________________________________

Besedilo in fotografije pripravil: Marko Ličina, kustos in vodja depojev, Muzej novejše zgodovine Slovenije

Članek je bil objavljen v rubriki Kabinet čudes, ki jo vodi in ureja časopisna hiša Delo.

 

V Ljubljani napoved gradnje 5 bencinskih servisov

Motorizacije je bila v Jugoslaviji v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v polnem razmahu, o čemer so pričale pogoste novice o gradnji cest, predorov, novih modelih avtomobilov ali cenah goriva. Zato ne čudi, da je veliko pozornost junija leta 1968 zbudila informacija, da bo Petrol samo v enem letu zgradil 25 bencinskih servisov po Sloveniji, od tega v kar pet novih v Ljubljani. Ti naj bi bili na Tržaški, Šmartinski, Prešernovi, Masarykovi in Celovški cesti. Nekateri od teh bencinskih servisov – sicer v nekoliko osveženi podobi – stojijo še danes.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 1. junij 2018)

Argumentirano in civilizirano/1988: Ob 30–letnici JBTZ

Ob fotografski razstavi

ARGUMENTIRANO IN CIVILIZIRANO/1988 
Ob 30–letnici demonstracij v podporo JBTZ 

ki je v Muzeju novejše zgodovine Slovenije na ogled od 9. maja do 10. junij 2018 si lahko ogledate televizijski prispevek v oddaji Odmevi

vabilo JBTZ

Še nekaj besed o razstavi: 
Fotografska razstava se javnosti predstavlja ob 30-letnici dogodkov, ki so bili pred kuliso vsesplošne jugoslovanske krize osemdesetih let povod za takojšen in množičen odziv nazorsko in starostno različnih oseb in skupin slovenske civilne družbe.
Aretacije civilistov in podoficirja zaradi suma izdaje vojaške skrivnosti, po začetnicah njihovih priimkov znanih kot JBTZ (Janša Janez, Borštner Ivan, Tasić David in Franci Zavrl) so spodbudile številne protestne akcije, ki jih je večinoma organiziral sočasno ustanovljen Odbor za varstvo človekovih pravic.

Foto: Tone Stojko, hrani: MNZS.

Dvodelna fotografska razstava obiskovalca vodi na mesta zbiranja, med množice, ki so enotne v podpori obtoženi četverici, argumentirano in civilizirano nasprotovale kršenju osnovnih človekovih pravic.

Na panojih pred muzejem se predstavlja fotografski kronist, ki je skoraj dnevno beležil stampedo dogodkov druge polovice osemdesetih in avtor prvega vidnega dokumenta politične aretacije pri nas, fotograf tednika Mladina Tone Stojko. Muzejsko preddverje ponudi do sedaj redko ali nikoli razstavljene dokumentarne fotografije tiste pozne pomladi, vročega poletja in jeseni leta 1988, ki so jih nezanesljivemu človeškemu spominu iztrgali Nace Bizilj, Marjan Ciglič (fotografa časopisa Dnevnik) in takrat že upokojena fotografska legenda Edi Šelhaus.

Pozorno si jih oglejte. Se v množici obrazov prepoznate tudi vi?

Argumentirano in civilizirano/1988 Ob 30–letnici JBTZ

Ob fotografski razstavi

vabilo JBTZ

vas vabimo na pogovor z avtorjema razstavljenih fotografij Tonetom Stojkom in Nacetom Biziljem, ki bo v torek, 22. maja 2018, ob 18.15 v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

Pogovor bo vodil takratni odgovorni urednik Radia Študent in član kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic, danes urednik Sobotne priloge časopisa Delo dr. Ali Žerdin.

 

Foto: Tone Stojko, hrani: MNZS.

Dvodelna fotografska razstava se javnosti predstavlja ob obletnici dogodkov, ki so bili pred kuliso vsesplošne jugoslovanske krize osemdesetih let povod za takojšen in množičen odziv slovenske civilne družbe.
Aretacije civilistov in podoficirja JLA, zaradi suma izdaje vojaške skrivnosti po začetnicah njihovih priimkov znanih kot JBTZ (Janša Janez, Borštner Ivan, Tasić David in Zavrl Franci), so spodbudile številne protestne akcije in zborovanja, ki jih je večinoma organiziral sočasno ustanovljeni Odbor za varstvo človekovih pravic.

vabilo JBTZ

Izbor fotografij Toneta Stojka, Naceta Bizilja, Edija Šelhausa, Marjana Cigliča in Janeza Bogataja iz fondov Muzeja novejše zgodovine Slovenije, obiskovalca vodi na mesta zbiranja, med množice nazorsko in starostno različnih posameznikov in skupin, ki so v podpori obtoženi četverici/JBTZ argumentirano in civilizirano nasprotovale kršenju temeljnih človekovih pravic.