Težave na nekdanjem trgu dela

 

Tudi v nekdanji Jugoslaviji so se ukvarjali s težavami na trgu dela. Čeprav je bilo število nezaposlenih v šestdesetih letih prejšnjega stoletja neznatno v primerjavi z današnjim časom, so analize pokazale na določene pomanjkljivosti.

 

MC6708: Delavke v steklenjaku. Foto: Marjan Ciglič.

MC6708: Delavke v steklenjaku. Foto: Marjan Ciglič.

 

Ljubljanski dnevnik je tako poleti 1967 poročal, da ob številnih delavcih na zavodu zaposleni v nekaterih panogah dobesedno pregrevajo in delajo toliko nadur, da bi lahko na novo zaposlili več tisoč delavcev. “Če kje delavce odpuščajo zato, da bi lahko drugi delali nadure, potem nam res ne more biti razumljivo, v čem so pri odpuščanju z dela ali za zapiranje vrat novi, mladi delovni sili skrite notranje rezerve,” so se spraševali pri Ljubljanskem dnevniku.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 18. avgust 2017)

GRADNJA DIMNIKA TRBOVLJE

Danes objavljamo serijo fotografij, ki jo je maja 1975 posnel fotoreporter Svetozar Busić. Reportažo o gradnji dimnika Trbovlje je posnel za časopisno hišo Delo.

 

DE5580_727: Trbovlje, maj 1975. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNZS.

DE5580_727: Trbovlje, maj 1975. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNZS.

 

Temelje dimnika so začeli graditi na koti 211 metrov nadmorske višine ob bloku septembra 1974, temeljna ploščad dimnika pa je podprta z 62 železo-betonskimi 13 metrov dolgimi piloti premera 1,7 metra. Vsak je vgrajen v živo skalo. To so v slabih petih mesecih opravili delavci ljubljanskega Geološkega zavoda in celjskega Gradisa.

 

 

Izvedbo betonskih in “šamoterskih” del na dimniku so zaupali strokovnjakom in delavcem specializiranega podjetja Vatrostalna iz Zenice, ki so gradnjo betonskega plašča dimnika in njegove šamotne tuljave začeli aprila leta 1975.

 

DE5580_736: Trbovlje, maj 1975. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNZS.

DE5580_736: Trbovlje, maj 1975. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNZS.

DE5580_747: Trbovlje, maj 1975. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNZS.

DE5580_747: Trbovlje, maj 1975. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNZS.

 

Dimnik do vrha betonskega plašča so pozidali v vsega 210 dneh na način, da so drsne opaže vsak dan s hidravličnimi napravami dvigovali tri metre. Zaradi težkih zimskih razmer je bil dimnik povsem dograjen šele v začetku aprila 1976.

 

DE5580_734: Trbovlje, maj 1975. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNZS.

DE5580_734: Trbovlje, maj 1975. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNZS.

 

V objekt dimnika je bilo skupaj s temeljem vgrajenega 11.866 kubičnih metrov betona, 1079 ton posebnega rebričastega betonskega železa in 950 ton šamotnega ter izolirnega materiala.

 

DE5580_757: Trbovlje, maj 1975. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNZS.

DE5580_757: Trbovlje, maj 1975. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNZS.

 

Armiranobetonski plašč dimnika seže do višine približno 355 metrov, dimna tuljava, obzidana s klinker opeko, pa dopolnjuje 360- metrsko višino dimnika.

 

DE5580_743: Trbovlje, maj 1975. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNZS.

DE5580_743: Trbovlje, maj 1975. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNZS.

 

Ob vznožju ima objekt radij 27,5 metra, v najvišji točki radij betonskega plašča meri 7,7 metra, radij svetle površine šamotne dimovodne tuljave pa znaša od tal do vrha pet metrov. Ob močnem vetru dimnik niha do skoraj enega metra, grajen je tudi proti udarom strele ter naj bi prenesel potres do 10 stopnje po Merkaliju.

 

DE5580_750: Stranišče na vrhu dimnika. Trbovlje, maj 1975. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNZS.

 

Objekt je po svojem projektu zgradila nemška firma Karrena iz Düsseldorfa, investicijsko dokumentacijo je izdelal ljubljanski IBE, stroški gradnje pa so znašali nekaj več kot 100 milijonov takratnih dinarjev. Slavnostno so dimnik predali namenu 1. junija 1976.

Podatki o dimniku in njegovih merah iz spletnega časopisa Dnevnik

VESNA – filmski plakat

 

V veliki unionski dvorani v Ljubljani je bila na dan Jugoslovanske ljudske armade, 22. decembra 1953, premiera prve slovenske filmske komedije »Vesna«. Film je s simpatično zgodbo gimnazijcev med pripravami na maturo, polno nedolžnih zapletov in nevsiljivega humorja, in svežim filmskim pristopom navdušil mlado občinstvo.
Z »Vesno« je v slovenskem filmskem prostoru nedvomno zavel povsem nov veter. V času, ko je sicer mlada slovenska filmska produkcija izgubljala svojo politično vlogo , je film prinesel nekaj hollywoodskega glamurja, iz glavnih igralcev pa ustvaril zvezde.

 

Plakat za film Vesna, režiserja Františka Čapa.

Plakat za film Vesna, režiserja Františka Čapa.

 

Izdelali so tudi sinhronizirano nemško različico. Film so namreč prodali tudi na zahod, v Avstrijo in Zvezno republiko Nemčijo, od koder je na povabilo direktorja Triglav filma Branimirja Tume prišel tudi Vesnin režiser, Čeh František Čap. Prvotni scenarij partizanskega pesnika Mateja Bora je tudi v Cannesu nagrajeni režiser nekoliko predelal in film režiral, glasbo je napisal skladatelj in vodja Plesnega orkestra Radia Ljubljana, Bojan Adamič.
Bolj kot del razdvojene slovenske filmske javnosti je bilo leta 1954 nad »Vesnino« filmsko svežino navdušeno občinstvo na 1. filmskem festivalu v Pulju. Podelilo ji je nagrado za najboljši film, Čap je za svoj slovenski prvenec prejel nagrado kritike za najboljšega režiserja.

 

BŠ56_10: BŠ56: Snemanje filma »Ne čakaj na maj«: Frane Milčinski Ježek in Metka Gabrijelčič (Vesna), Komna, 1957. Foto: Božo Štajer, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

BŠ56_10: BŠ56: Snemanje filma »Ne čakaj na maj«: Frane Milčinski Ježek in Metka Gabrijelčič (Vesna), Komna, 1957. Foto: Božo Štajer, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

 

Za publiciteto filma »Vesna« so takrat in ob poznejših predvajanjih poskrbeli tudi plakati. Po osnovni predlogi so jih tiskali po potrebi, za predvajanje v drugih jugoslovanskih republikah tudi v več jezikovnih različicah.
Pri distributerju Vesna film Ljubljana (do leta 1954 Podjetje za razdeljevanje filmov) je bil zaposlen tudi avtor Vesninega plakata Benedikt (Bene) Kušar, čigar podpis K BENE zasledimo v desnem zgornjem robu predstavljenega plakata. Kot fotografski zanesenjak in nepoklicni oblikovalec je plakate po zakonitostih hollywoodskega oblikovanja komercialnih plakatov v medvojnem obdobju ustvarjal z značilno osrednjo, narisano podobo glavnega/ih filmskega/ih lika/ov. Opisane značilnosti lahko razbiramo tudi z Vesninega plakata iz sedemdesetih let preteklega stoletja.
Na živo rumeni osnovi so črno-beli portreti glavnih moških likov, navihanih filmskih prijateljev, Sama (Franek Trefalt), Sandija (Janez Čuk) in Krištofa (Jure Furlan), ki želijo s čim manj truda opraviti maturo. Desni rob plakata obvladuje barvna silhueta filmske Vesne, prikupne hčere strogega učitelja matematike, ki jo je upodobila študentke gradbene fakultete Metka Gabrijelčič.

 

VS 14-28_37a_OBSvečana premiera filma »Vesna« v ljubljanskem kinu Union. Metka Gabrijelčič (Vesna) predaja darila režiserju Františku Čapu. Desno stoji njen soigralec, filmski Samo, Franek Trefalt, 22. 12. 1953. Foto: Vlastja Simončič, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Svečana premiera filma »Vesna« v ljubljanskem kinu Union. Metka Gabrijelčič (Vesna) predaja darila režiserju Františku Čapu. Desno stoji njen soigralec, filmski Samo, Franek Trefalt, 22. 12. 1953. Foto: Vlastja Simončič, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Igro mladih amaterskih igralcev so odlično dopolnili izkušeni šolani igralci. Metka Bučar kot skrbna mama bratov Kocjan, Stane Sever kot Vesnin oče, Elvira Kralj kot Vesnina teta Ana in vsestranski Frane Milčinski Ježek, ki je v Vesninem nadaljevanju poskrbel za besedila pesmi kot nekoliko nervozni slikar Trpin. Imena obojih zavzemajo osrednji del plakata.
Film »Vesna« je verjetno prav zaradi prikaza vsakdanjih problemov slovenske mladeži, ki ne stremi le za socialistično družbo pomembnimi cilji in jih izpolnjuje, doživela tak uspeh. Film, narejen v skladu s filmskimi in ne z državnimi zakoni, je čez štiri leta dočakal tudi nadaljevanje – film »Ne čakaj na maj«.

Fotografije in besedilo pripravila: Katarina Jurjavčič, višja kustosinja

POPRAVILO CESTE OB NEPRAVEM ČASU

Ljubljanski dnevnik v šestdesetih letih očitno ni skoparil s kratkimi na račun tedanjih oblasti, vsaj ko je bil govor o delih na cesti.

V časopisu z datumom 19. avgust 1967 lahko preberemo, kako so se delavci Cestnega podjetja Ljubljana lotili preplastitve vozišča v Mednem (položili naj bi 12,5 centimetra novega asfalta) med glavno turistično sezono, ko naj bi bil promet podvojen.

MC6708: Nov asfalt na odseku, avgust 1967. Foto: Marjan Ciglič

MC6708: Nov asfalt na odseku, avgust 1967. Foto: Marjan Ciglič

“Tako morajo avtomobilisti pred zaprtimi zapornicami včasih čakati tudi po četrt ure in več,” se je čudil novinar, ki je še poročal, da bodo dela končali v dveh dneh.

(Objavljeno v petek, 11. avgust 2017)

SLONI NA BARJU

 

Še danes bi kdo zavidal fotografije, ki so nastale 16. avgusta 1978 na ljubljanskem Barju. Takrat je svoje začasno domovanje, žal zgolj za nekaj dni, tam našla skupina cirkuških slonov. Dogodek je v svoj fotografski objektiv za časopisno hišo Delo fotografiral Miško Kranjec.

 

DE7820_7: Barje, avgust 1978. Foto: Miško Kranjec, hrani: MNZS.

DE7820_7: Barje, avgust 1978. Foto: Miško Kranjec, hrani: MNZS.

DE7820_8: Barje, avgust 1978. Foto: Miško Kranjec, hrani: MNZS.

DE7820_8: Barje, avgust 1978. Foto: Miško Kranjec, hrani: MNZS.

 

Sloni na Barju pa niso zgolj pozirali pred fotografsko kamero sprehodili so se tudi po bližnjem zaselku ter na ulice privabili radovedne domačine.

 

DE7820_421: Barje, avgust 1978. Foto: Miško Kranjec, hrani: MNZS.

DE7820_421: Barje, avgust 1978. Foto: Miško Kranjec, hrani: MNZS.

Sutjeska in Rog – simbola naše preteklosti

Ob dnevu vstaje slovenskega naroda in 25- letnici pionirske organizacije je Ljubljanski dnevnik dobršen del naslovnice posvetil dogodkom, povezanim s tema obletnicama.

 

MC6707: Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

 

Med drugim je poročal, da so se pionirju zbrali v taboru Sutjeska v Kočevskem rogu, kjer so v počastitev praznika vstaje pred praznikom – 22. julijem – razobesili svoje zastave in razpeli šotorska krila na kraju zgodovinskega pomena, nedaleč od znamenite partizanske postojanke – Baze 20.

 

MC6707: Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

 

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 4. avgust 2017)

Poletje

 

Takole se je v vročih majskih dneh leta 1977 s svojim fotoaparatom pozabaval fotoreporter časopisa Delo Miško Kranjec.

 

DE7613_457: Foto: Miško Kranjec, hrani: MNZS.

Foto: Miško Kranjec, hrani: MNZS.

 

Poleg fotografij je naredil zabeležko “pasja vročina” in v teh vročih dneh upamo, da se tudi vi hladite v primerni senci in uživate v poletju.

 

DE7613_458: Foto: Miško Kranjec, hrani: MNZS.

DE4469_6: Foto: Svetozar Busić, hrani: MNZS.

Bled, 1969. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNZS.