Živahno kot v mravljišču

Ljubljanski dnevnik je aprila 1968 v superlativih pisal o klubu upokojencev na Rudniku, ki je med to populacijo požel izjemen uspeh. 

 

MC6804pf_005: Rudnik, Ljubljana. Foto: Marjan Ciglič.

 

“Če bi upokojenci iz tistih krajev, kjer klubov nimajo, videli živahno življenje v tem klubu, bi se prav gotovo vsi hoteli preseliti v Ljubljano,” je ugotavljal novinar, ki ga je presenetilo, koliko upokojencev se v klubu prijetno druži. Težko bi bili nad tem prav začudeni, saj se je klub ponašal s točilnico, baliniščem, sejno sobo, prostorom za igranje kart in gledanje televizije, prav posebno prijeten pa naj bi bil zunanji prostor, kjer do prav tako streli pijačo.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 20. april 2018)

 

Advertisements

LESKET FILMSKIH TRENUTKOV

Vljudno vas vabimo, da se nam pridružite in sicer

v sredo, 18. aprila 2018 ob 18.00 uri 

v Galeriji S, Ljubljanskega gradu 

na otvoritvi fotografske razstave   LESKET FILMSKIH TRENUTKOV

 

image001

Fotografski mojster Božo Štajer (1910-1967) je med letoma 1948 in 1963 kot scenski fotograf, aktivno sodeloval s podjetjema Triglav film in Viba film. V njegovi fotografski zapuščini so se ohranili filmski posnetki kar osmih slovenskih filmskih prvencev: Na svoji zemlji (France Štiglic, 1948), Svet na Kajžarju (France Štiglic, 1952), Ne čakaj na maj (František Čap, 1957), Dobro morje (Mirko Grobler, 1958), X-25 javlja (František Čap, 1960), Nočni izlet (Mirko Grobler, 1961), Tistega lepega dne (France Štiglic, 1962) in Srečno, Kekec! (Jože Gale, 1963).

Cilj razstave je širšo javnost opozoriti na zapuščino zares izjemnega fotografskega mojstra, obenem pa se pokloniti opusu, ki ga je v dvajsetih letih svojega poklicnega udejstvovanja uspešno za vedno zabeležil s svojo fotografsko kamero.

Razstava bo na ogled vse do 17. junija 2018. Ogled razstave je brezplačen. 

Veselo na dan železničarjev

V socializmu so železarje očitno slavili kot napol bogove. 15. aprila so imeli svoj praznik, na ta dan pa so potekali številni zabavni, kulturni, kulinarični in drugi dogodki.

Ljubljanski Dnevnik je leta 1968 na dan železničarjev poročal, da se je v Ljubljani zgodila tudi komemoracija pred spomenikom železničarjev na Zaloški cesti, kjer se je za 48. obletnico prve stavke v Jugoslaviji, ki so jo organizirali prav železničarji zbrala množica Ljubljančanov. Osrednja prireditev ob dnevu železničarjev je bila v dvorani Tivoli, kjer je bil tudi koncert (na fotografiji).

MC6804pf_004: Koncert v ljubljanski Hali Tivoli. Ljubljana, april 1968. Foto: Marjan Ciglič.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 13. april 2018.)

Konjeniki, Putin in »To so gadi«

 

Kaj povezuje bluzi konjeniškega polka z aktualnim predsednikom Rusije in slovenskim filmom?

Oddelek 5. dragonskega polka na Gorenjskem v letih pred prvo svetovno vojno. Konjenico skupne vojske so ob dragoncih sestavljali še huzarji in ulanci. Svoje konjeniške polke sta imeli tudi madžarsko (Honved) in avstrijsko (Landwehr) domobranstvo. Prvi huzarje, drugi ulance in po en divizion tirolskih in dalmatinskih deželnih strelcev. (Muzej novejše zgodovine Slovenije).

Oddelek 5. dragonskega polka na Gorenjskem v letih pred prvo svetovno vojno. Konjenico skupne vojske so ob dragoncih sestavljali še huzarji in ulanci. Svoje konjeniške polke sta imeli tudi madžarsko (Honved) in avstrijsko (Landwehr) domobranstvo. Prvi huzarje, drugi ulance in po en divizion tirolskih in dalmatinskih deželnih strelcev. (Muzej novejše zgodovine Slovenije).

 

Verjetno se ne bi pretirano zmotili, če bi zapisali, da je v zavesti večine Slovencev obvezno služenje vojaškega roka povezano s spomini na najpogostejši rod vojske – pehoto. Pa vendarle so v preteklosti kar nekaj naših prednikov rekrutirali tudi v nekdaj precej bolj »prestižno« konjenico. Od 42 konjeniških polkov, kolikor jih je leta 1914 premogla Avstro-Ogrska, je za nas najbolj zanimiv 5. štajersko-koroško-kranjski dragonski polk, katerega pripadnike je ljudstvo po polkovni številki prekrstilo v »finfarje«. Iz slovenskega etničnega ozemlja je posamezne rekrute, tedaj še kot kirasirski polk, dobival že od konca 18. stoletja. Tik pred prvo svetovno vojno je imel predvsem med moštvom okoli 1/3 Slovencev (večina častnikov je bila Nemcev), nastanjen pa je bil v vojašnicah v Mariboru, Slovenski Bistrici, Gorici in Ljubljani.

 

Ruski car Nikolaj I. Romanov. Hrani: Goriški muzej.

Ruski car Nikolaj I. Romanov. Hrani: Goriški muzej.

 

Po stari navadi so imeli pehotni in konjeniški polki skupne avstro-ogrske vojske tudi svoje častne polkovnike, t. i. imetnike, praviloma domače in tuje plemiče in kronane glave ali zaslužne višje častnike. Častni polkovnik 5. dragonskega polka je v zadnjih letih svoje vladavine postal ruski car Nikolaj I. Romanov, praded zadnjega ruskega carja Nikolaja II. in menda tudi veliki vzornik aktualnega ruskega predsednika Vladimirja Putina. Polk je carjevo ime nosil vse do začetka prve svetovne vojne in nastopa vojne z Rusijo leta 1914. Med vojno se je polk bojeval večinoma na vzhodnem bojišču, po razpadu Avstro-Ogrske, pa je iz njegovega nadomestnega eskadrona v Mariboru nastal Slovenski konjeniški polk, ki se je 1919 udeležil bojev za severno mejo.

Če primerjamo število ohranjenih predmetov z nekaterimi drugimi »slovenskimi« polki Avstro-Ogrske monarhije, je zapuščina 5. dragonskega polka relativno velika. Kar nekaj je najdemo tudi v slovenskih muzejih, ne nazadnje je bila polku pred leti posvečena tudi razstava avtorja dr. Sergeja Vrišerja. V Muzeju novejše zgodovine Slovenije med drugim hranimo signalni rog, ki ga je 11. septembra 1916 polku podarila Mestna občina Maribor, tokrat pa predstavljamo dve častniški bluzi. Uniforme avstro-ogrskih dragoncev se med leti 1868 in 1915 niso bistveno spreminjale. Tudi po uvedbi manj vidnih barv v začetku 20. stoletja, so konjenico reforme uniformiranja večinoma obšle. V vojno so tako dragonci vstopili z značilnimi grebenastimi čeladami, rdečimi hlačami, modrimi paradnimi suknjiči in kratkimi podloženimi površniki »pelzi«. Konservativno vztrajanje na »tradicionalnih« barvah in krojih je avstro-ogrska konjenica z velikimi žrtvami plačala v prvih mesecih vojne.

 

Bluza podpolkovnika (levo) in nadporočnika 5. dragonskega polka. (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Bluza podpolkovnika (levo) in nadporočnika 5. dragonskega polka. (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

 

Obe bluzi, ki jih hrani naš muzej, sta pripadali častnikoma. Nekoliko starejša je bluza z oznako nadporočnika, ki je bila verjetno nošena med leti 1908-1914.  Druga je nekoč pripadala enemu od maloštevilnih podpolkovnikov polka. Najverjetneje gre  za izdelek iz let 1916-1918, ko so se takšne uniforme nosile le še na sprejemih in podobnih slovesnostih, saj so jih na fronti v letu 1915 zamenjale uniforme ščukasto in kasneje poljsko sive barve. Obema bluzama je skupen predpisan kroj in polkovni oznaki polka –  »cesarsko-rumena« barva ovratnika in manšet ter srebrni gumbi. Ostale razlike v izgledu so pri uniformah častnikov pogoste. Za razliko od moštva, so si častniki namreč morali uniformo in opremo kupiti sami. Izbira krojača, blaga, deloma celo kroja, je predvsem bluze naredila do neke mere unikatne. Lasten, pogosto ne majhen izdatek časnika je pomenil, da je bila uniforma tudi po odhodu iz vojske njegova last. Vsaj nekateri deli so tako nemalokrat postali del družinske zapuščine in zato ne preseneča, da se je do današnjih dni ohranilo bistveno več častniških kot pa običajnih vojaških uniform.

 

Suknjič podpolkovnika 5. dragonskega polka. Po številu vrvic za obešanje odlikovanj, bi lahko pripadal Emmerichu Götzu ali morda baronu Hieronymusu Airoldiju. Podpolkovnik  Götz je pri nas poznan predvsem kot eden od udeležencev sestanka višjih mariborskih častnikov 1. novembra 1918, kjer je Rudolf Maister  proglasil Maribor za jugoslovansko ozemlje in v imenu nove vlade prevzel poveljstvo nad mestom in Spodnjo  Štajersko. (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Suknjič podpolkovnika 5. dragonskega polka. Po številu vrvic za obešanje odlikovanj, bi lahko pripadal Emmerichu Götzu ali morda baronu Hieronymusu Airoldiju. Podpolkovnik Götz je pri nas poznan predvsem kot eden od udeležencev sestanka višjih mariborskih častnikov 1. novembra 1918, kjer je Rudolf Maister proglasil Maribor za jugoslovansko ozemlje in v imenu nove vlade prevzel poveljstvo nad mestom in Spodnjo Štajersko. (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

 

»Našega« dragonskega polka že skoraj stoletje ni več, za njim pa ostajajo dobri in slabi spomini ter zgodbe, predmeti in nekateri kraji, ki nam v zavest prikličejo podobe »finfarjev«. Ljubljančani si denimo lahko ogledajo obnovljeno t.i. Nušakovo vojašnico na Ziherlovi ulici v Trnovem. Tu je v letih pred 1. svetovno vojno domoval eskadron polka, mnogim pa je stavba bolj poznana kot domovanje glavnih junakov filma To so gadi iz leta 1977.

_____________________________________________________________

Besedilo in fotografije pripravil: Marko Ličina, kustos in vodja depojev, Muzej novejše zgodovine Slovenije

Članek je bil objavljen v rubriki Kabinet čudes, ki jo vodi in ureja časopisna hiša Delo.

Razstava ruskih knjig za mladino

Ljubljanski Dnevnik je v začetku aprila 1938 poročal, da je Pionirska knjižnica v razstavni dvorani Narodne in univerzitetne knjižnice priredila razstavo ruskih knjig za mladino, ki je zbudila precej pozornosti.

MC6803_005: Razstava ruskih knjig za mladino v NUK-u. Ljubljana, april 1968. Foto: Marjan Ciglič

Razstava ruskih knjig za mladino v NUK-u. Ljubljana, april 1968. Foto: Marjan Ciglič

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 6. april 2018)

Na Prešernovi cesti šteli avtomobile

Kar nekaj radovednih mimoidočih je privabila naprava, ki so jo delavci Cestnega sklada SRS 4. marca 1968 okoli 14. ure namestili na Prešernovi cesti.

Prešernova cesta v Ljubljani, 4. marec 1968. Foto: Marjan Ciglič.

Prešernova cesta v Ljubljani, 4. marec 1968. Foto: Marjan Ciglič.

Delavci so namreč nedaleč od stavbe, kjer ima danes sedež avstrijsko veleposlaništvo, preizkušali napravo za štetje prometa. V enajstih minutah je ta naprava na Prešernovi cesti naštela 250 različnih vozil v obe smeri.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 30. marec 2018)

Ljubljanska palača, mimo katere se pogosto sprehodimo #foto

Tam, kjer na ljubljanskem Novem trgu od leta 1938 domuje Slovenska akademija znanosti in umetnosti, je bila že v 15. stoletju zgrajena palača, ki sta jo načela potres in požar.

 

Kmetijska družba v Ljubljani, obdobje med obema svetovnima vojnama  Foto: neznan, arhiv MNZS

Kmetijska družba v Ljubljani, obdobje med obema svetovnima vojnama Foto: neznan, arhiv MNZS

 

Novinarka portala Siol.net Neža Mrevlje, si je prejšnji petek podrobneje “sprehodila” po zgodovini stavbe. Zanimiv članek o Ljubljanski palači si lahko preberite s klikom na povezavo. Mi so pobrskali po našem arhivu in dodali nekaj zanimivih fotografij poslopja.

 

Vhod v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Ljubljana, 9. junij 1950  Foto: Leon Jere, hrani MNZS

Vhod v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Ljubljana, 9. junij 1950 Foto: Leon Jere, hrani MNZS

Prijetno branje

 

Ljubljana v 50. in 60. letih  Foto: Božo Štajer, hrani MNZS

Ljubljana v 50. in 60. letih Foto: Božo Štajer, hrani MNZS