Morda poznate vi? (10)

Pred nami je že jubilejna deseta objava, v kateri dosegamo že 150 objavljenih fotografij. Veliko informacij ste nam že posredovali, za kar se vam iskreno zahvaljujemo.

VD_377

VD_377

VD_376

VD_376

VD_375

VD_375

VD_374

VD_374

VD_373

VD_373

VD_371

VD_371

VD_369

VD_369

VD_368

VD_368

VD_367

VD_367

VD_365

VD_365

VD_364

VD_364

VD_363

VD_363

VD_361

VD_361

VD_360

VD_360

Zanima nas, kdo so osebe na fotografijah in tudi kje so fotografije nastale. Če imate tudi kakšne informacije o ozadju nastanka fotografije, so tovrstne informacije tudi dobrodošle. V imenu celotnega kolektiva pa se vam zahvaljujemo že za vse do sedaj posredovane informacije, hvala!

Vsi ki bi le-te z nami radi delili oz. bi nam o priloženih fotografijah radi pomagali razjasniti kakšen podatek, vljudno prosimo, da nam svoja sporočila pustite v spodnjem prostoru za komentarje. Seveda pa nam lahko pišete tudi na elektronski naslov: Domen Kaučič

Morda poznate vi? (9)

V tokratni objavi predstavljamo izključno skupinske slike.

VD_343

VD_343

VD_344

VD_344

VD_345

VD_345

VD_346

VD_346

VD_347

VD_347

VD_348

VD_348

VD_350

VD_350

VD_352

VD_352

VD_353

VD_353

VD_354

VD_354

VD_355

VD_355

VD_356

VD_356

VD_357

VD_357

VD_358

VD_358

 

Zanima nas, kdo so osebe na fotografijah in tudi kje so fotografije nastale. Če imate tudi kakšne informacije o ozadju nastanka fotografije, so tovrstne informacije tudi dobrodošle.

Vsi ki bi le-te z nami radi delili oz. bi nam o priloženih fotografijah radi pomagali razjasniti kakšen podatek, vljudno prosimo, da nam svoja sporočila pustite v spodnjem prostoru za komentarje. Seveda pa nam lahko pišete tudi na elektronski naslov: Domen Kaučič

ES 335/44

Na fotografiji: Prvi televizijski dnevnik v slovenskem jeziku, osrednjo informativno oddajo slovenske televizije, sta prebrala odlična napovedovalca Marija Velkavrh in Vili Vodopivec, Ljubljana, 15. 4. 1968. Vremensko napoved je gledalcem posredoval napovedovalec Pavle Jakopič.

Priprave tik pred začetkom predvajanja dnevnika. Tako zatem je Edi Šelhaus pohitel domov in sam dnevnik fotografiral še iz TV ekrana.


Fotografijo si lahko ogledate v sklopu razstave Edi Šelhaus: fotografski utrinki v Galeriji “S” na Ljubljanskem gradu med 21. februarjem in 14. aprilom 2019. Vabljeni!


Avtorica prispevka: Jožica Šparovec

Tone Kralj, »Gradnja Litostroja«

Po vojni je nova socialistična oblast za propagiranje političnih idej in ciljev ter mobilizacijo in motivacijo ljudskih množic pri obnovi in izgradnji domovine angažirala tudi likovne umetnike. Želela je, da v slogu in duhu socialističnega realizma, uvoženega iz Sovjetske zveze, likovna dela motivno odsevajo herojski partizanski boj, modernizacijo domovine ter lepši novi svet. Da se ne kaže sveta, kakršen je, temveč kakršen bi moral biti ali bo nekoč. Likovni jezik je moral biti razumljiv najširšim množicam, za kar je bil najbolj prikladen akademski realizem. Umetnost je dobila propagandno in vzgojno funkcijo, postala je neke vrste slepilo, zato so umetnike v Sovjetski zvezi pogosto imenovani »inženirji človeških duš«. V slovenski umetnosti je prevladal socialistični realizem z »napako« in se je izpel na začetku petdesetih let. Večina ustvarjalcev se je novim zahtevam in pričakovanjem le deloma prilagodila, predvsem pri motiviki, čeprav je pogosto umanjkal čustveni naboj optimizma in zanosa. Formalno so izhajali iz predvojno vodilnega sloga barvnega realizma in lastnih izraznih poetik.

Povojne slike Toneta Kralja z delovišč obnove in gradnje domovine so vzorčni primer te izrazne in slogovne »lepotne napake«. Oblast je po sovjetskem vzoru ustvarjalce, ki so v novi državi postali družbeni delavci, pošiljala na teren na velika gradbišča. Tam naj bi se ob delovnem zanosu ljudi tudi sami preobrazili in otresli ostankov subjektivizma in dekadence, hkrati pa bi v likovnih delih lažje zajeli patos udarniškega kolektivizma. Kralj je bil že pred vojno uveljavljen in slogovno prepoznaven umetnik. Družbeno in politično rahločutnost je izrazil v upodobitvah kmečkega in delavskega življenja ter v cerkvenih poslikavah na Primorskem, kjer je ustvarjal tudi med vojno. Tam je ustvaril slike, ki so simbolno in pripovedno zelo neposredno izražale politično agresijo in igro velesil, okupatorjev teror in narodni upor. Družbeno občutljivost humanista pa je obdržal tudi po vojni. Slika Gradnja Litostroja v prvem planu prikazuje delavce pri zidarskih opravilih na vrhu strehe ene od industrijskih hal. Za njimi so prepoznavne stavbe Litostroja, še odete v gradbene odre in na njih delavci, v ozadju pa Šmarna gora in Kamniške Alpe. Očišče prizora je nekoliko dvignjeno, kar gledalcu ne daje občutka, da je del prizora, temveč da ga opazuje, morda celo nadzoruje. Gre za zvesto dokumentiranje izseka dela na gradbišču z značilnimi Kraljevimi trdnimi in voluminoznimi figurami delavcev, osredotočenih na svoje delo, brez olepševanja in povzdigovanja težaškega udarniškega dela, brez korakajočih ljudi na delo in vihrajočih zastav. Slednjemu se je motivno, a brez patosa, približal na slikah Gradnja Nove Gorice (1947) in Gradnja Litostroja (1948). Upodobitev gradnje Litostroja je bil reprezentančen motiv za prikaz modernizacije Jugoslavije, saj je bila tovarna vzorčni primer povojne socialistične industrializacije in elektrifikacije. Za gradnjo tovarne in delavskega naselja so mobilizirali množice ljudi, udarnike, prostovoljne mladinske brigade, nemške vojne ujetnike in politične zapornike.

 Podjetje je imelo pomembno gospodarsko, družbeno in politično težo. Svoje izdelke in znanje je izvažalo po celem svetu, predvsem v neuvrščene države. Za zaposlene je gradilo stanovanja in samske domove, imelo svojo poklicno šolo z internatom, organizirano zdravstveno službo, strokovna izobraževanja ter družabne, kulturne in športne aktivnosti. Litostroj je bil značilno univerzalno socialistično podjetje.


Avtorica prispevka: Meta Kordiš

Predmet: Tone Kralj (1900–1975), Gradnja Litostroja, 1947, olje, lesonit, 73 x 92,5 cm; inv. št. SK-78

Predmet je na ogled na občasni razstavi (R)evolucija muzeja: 1948 – 2018, ki je do 20. aprila 2019 na ogled v prostorih Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Celovška 23, 1000 Ljubljana.

 

 

 

Morda poznate vi? (8)

Vstopili smo v april, kar pomeni, da nam s svojim znanjem in svojimi informacijami pomagate že 2 meseca, za kar smo vam iskreno hvaležni. V nadaljevanju ponovno predstavljamo novih 15 fotografij.

VD_342

VD_342

VD_341

VD_341

VD_340

VD_340

VD_339

VD_339

VD_338

VD_338

VD_337

VD_337

VD_336

VD_336

VD_334

VD_334

VD_333

VD_333

VD_332

VD_332

VD_331

VD_331

VD_330c

VD_330c

VD_330b

VD_330b

VD_330a

VD_330a

Zanima nas, kdo so osebe na fotografijah in tudi kje so fotografije nastale. Če imate tudi kakšne informacije o ozadju nastanka fotografije, so tovrstne informacije tudi dobrodošle. V imenu celotnega kolektiva pa se vam zahvaljujemo že za vse do sedaj posredovane informacije, hvala!

Vsi ki bi le-te z nami radi delili oz. bi nam o priloženih fotografijah radi pomagali razjasniti kakšen podatek, vljudno prosimo, da nam svoja sporočila pustite v spodnjem prostoru za komentarje. Seveda pa nam lahko pišete tudi na elektronski naslov: Domen Kaučič

Es 318/23

#utrinki

Na fotografiji: Prve zabavne televizijske oddaje – oddaja Poznaš svoj domači kraj?, Novo mesto, 1960. Na fotografiji voditelj oddaje, napovedovalec Marjan Kralj (levo) in slikar Božidar Jakac.

V oddaji so nastopali predstavniki posameznih slovenskih mest, ki so na veder način tekmovali med sabo. Pomeriti so se morali v znanju in tudi spretnostih. Odgovarjati je bilo potrebno tudi na zelo težka vprašanja. V Tovarišu z dne 27. 1. 1961 so na str. 21 zapisali, da so bila vprašanja iz oddaje v oddajo težja. Zaradi tega je prišlo celo do incidentov.  Trboveljska tekmovalka je dobila vprašanje o neki Batičevi plastiki, takrat pa je Stojan Batič, ki je sedel v dvorani, protestiral, češ da tekmovalka ne more vedeti podatkov o njegovi plastiki, ki je še v glini. Prav tako je bil incident med oddajo v Novem mestu, ko je protestiral skladatelj Marijan Kozina, ker so predvajali napačen odlomek, novomeški tekmovalec pa bi moral uganiti ime odlomka iz Kozinove »Bele krajine«. Kozina je svoje besede utemeljil z zelo prepričljivo trditvijo: »Svoje delo bom pa menda vendar poznal!«


Fotografijo si lahko ogledate v sklopu razstave Edi Šelhaus: fotografski utrinki v Galeriji “S” na Ljubljanskem gradu med 21. februarjem in 14. aprilom 2019. Vabljeni!


Avtorica prispevka: Jožica Šparovec

Muzeji (1)

#Erasmus


Prispevek Andreja, ki je prvi v sklopu tematsko podobnih, danes spregovori o nekaterih muzejih v Ljubljani. Gre za subjektiven vtis avtorja o obisku štirih muzejev v centru naše prestolnice.


During the cloudy and rainy weekend in mid of March, I’ve visited 4 museums in Ljubljana, the National gallery, Modern gallery, Museum of Natural History and the Slovenian National museum. Logically, you can assume that this part of the center is somewhat of a museum quarter of Ljubljana. The museums themselves are located in the center of the city and you can reach the museums fairly easy, distance between them is less than 5-minute walk. I am going to begin this blog post with Natural and National museums for practical reasons.

The museum of Natural History and the National museum are located in the same Neoclassical style building on the address Muzejska street 1, although they don’t have anything in common. The reason why they are grouped together is, I figure, for convenience sake. With that said, both museums are typical what you can expect from those types. I do have to mention that their size makes them perfect for a 1 to 2 hours visit. The best parts of the natural museum are the skeletal preservations of a Mamut, Bear, and a Fin whale, which has a recent story how he ended up on the small Slovenian Coast. Today’s museums almost always provide interactive features to their visitors. The maritime section, where the whale is located, provides entertainment for adults and kids alike, in form of three interactive simplistic games. The games are using the Microsoft’s Xbox Kinect motion technology and it provides a unique motion experience which I have found interesting and a smart use of the device. With the Kinect you control your movements on the screen with your hands instead of a joystick. Unfortunately, I did not find the National Museum very interesting, since it is too small and compared to the Natural museum, not so rich with content. However, I do think that there is a logical reason for that. Slovenian national history is much richer from the 18th century onwards, and since the museum is focused on the history of the Slovenian lands until the 18th century, the appeal is not so lasting. The museum provides more of a general history of the ancient, roman, and middle ages history that you can find in any specific history book, encyclopedia or Wikipedia. To conclude, both of the museums are worth a visit if you are interested in the topic, but don’t set your expectations high.

The National and Modern gallery are a whole other story, but not only in content but also in the feeling and approach they have to their visitors. Both museums are located on Cankarjeva road in the center of the city and both of them have their own building instead of being grouped together in one big building.

img_1283

Narodna galerija. / National Gallery. Foto/Photo: Andrej Aleksandrov

That provides more space for visitors to be fully engaged in the exhibitions, but also enhances the visit itself since it can provide other experiences that may be linked to the museum itself, like Coffee bars. In the National Gallery you will find art, mostly statues and paintings, from the different authors of High Middle Ages of the 14th century until the end with the 20th century. Before visiting the museum, it is recommended to know a little more about Slovenian history so that the visitor does not get confused with German surnames that dominate until the beginning of the 18th century. But to be fair, that is just my impression and more of a historian perspective. The art itself is really the best part, especially the landscapes painted by the Slovenian realist painter Marko Pernhart. The smaller section of the 20th century art I found to be least interesting, especially if you compare it to the Modern gallery.

img_1306

Foto: Andrej Aleksandrov

Modern gallery is by far the museum I was most impressed by of all the mentioned here. I was never really a fan of modern 20th century art since most of the messages that the mediums send don’t really resonant with me, but I always appreciate the way modern artists try to do that. What I really appreciated was the lack of social modernism that I expected more, maybe because of my biases towards Yugoslavian modern art in general. I think that the curators that made the exhibition are younger people since I was highly impressed with some of the art. I did not except to see pixel art, vaporwave and contemporary meme culture exhibited in a gallery, since meme culture is expendable (Who remembers troll face?) and speaks directly to millennial generation.

img_1318

Foto: Andrej Aleksandrov

Lastly, I will finish with my general insights. I enjoyed my visits to the museums. Each left a different impression on me with its style and its contents. Earlier before I mentioned how other parts can play a role in the experience of visiting a museum. There is no better example of than the Galerija`s Kavarna, located under the Modern gallery. A hip place that does not fit into a general idea what a museum represents, but fits perfectly into the Modern gallery.

img_1327

Foto: Andrej Aleksandrov


Bil je oblačen in deževen vikend v sredini marca, ko sem se odločil, da obiščem štiri muzeje v centru Ljubljane: Narodno galerijo, Moderno galerijo, Prirodoslovni muzej in Narodni muzej. Lahko bi rekli, da gre za nekakšno muzejsko četrt. Vsi omenjeni muzeji so med seboj oddaljeni le pet minut hoda.

Prispevek iz povsem praktičnega vidika začenjam s Prirodoslovnim in Narodnim muzejem, saj oba najdemo skupaj v neoklasicistični stavbi na naslovu Muzejska 1, čeprav nimata nič skupnega. Predvidevam, da sta pristala skupaj zgolj iz ugodnosti. Oba muzeja sta tisto, kar od njiju obiskovalec že vnaprej pričakuje. Ko se boste odločili za njun obisk, imejte eno do dve uri časa. Najboljši muzejski eksponati, ki na ogled v Prirodoslovnem muzeju so okostja mamuta, medveda in brazdastega kita. Zadnji s seboj nosi tudi zgodbo kako je pristal na majhni slovenski obali. Današnji muzeji skoraj vedno svojim obiskovalcem pripravijo interaktivne vsebine, ki spremljajo njihov obisk. Tako morski oddelek, kjer je na ogled tudi kitovo okostje, ponuja tako otrokom kot odraslim, tri enostavne interaktivne igre. Igre, ki delujejo na osnovi Microsoftove Xbox Kinect tehnologije predstavljajo svojevrstno izkušnjo, ki me je navdušila. Z uporabo rok usmerjate svoje gibanje na zaslonu in to je posebna izkušnja, saj vam v rokah ni potrebno držati računalniških konzol ali drugih podobnih pripomočkov.

Za žalost se moj obisk Narodnega muzeja ni zaključil s posebnimi vtisi. Ta je tudi manjši in ponuja manj vsebine, če primerjam s Prirodoslovnim muzejem. Menim, da je za to logičen razlog. Slovenska zgodovina je veliko bogatejša od 18. stoletja dalje, muzej pa se posveča zgodovini slovenskih dežel do 18. stoletja. Muzej brez dvoma predstavi veliko več splošne zgodovine od antičnih časov prek srednjega veka kot jo lahko najdete v kateri izmed splošnih zgodovinskih knjig, enciklopediji ali Wikipediji. Če povzamem: oba muzeja je vredno obiskati, a ne imejte previsokih pričakovanj.

Obisk Narodne in Moderne galerije je povsem druga zgodba – ne samo po vsebini, ki jo ponujata, temveč tudi v občutku in pristopu, ki ga imata do obiskovalcev.  Obe galeriji se nahajata na Cankarjevi cesti v središču mesta. Ker je vsaka od galerij v svoji stavbi, že to dejstvo obiskovalcu omogoči drugačen pristop do njunih razstav. Povsem drugačno izkušnjo obiska dobi obiskovalec tudi zaradi dejavnosti, ki niso neposredno povezane z galerijskim program, kot sta recimo kavarna in slaščičarna. V Narodni galeriji boste našli likovno umetnost, v večini kipe in slike različnih avtorjev od visokega srednjega veka 14. stoletja do 20. stoletja. Preden galerijo obiščete, priporočam hiter vpogled v slovensko zgodovino, da ne boste začudeni ob obilici nemških priimkov, ki so v deželi dominirali vse do začetka 18. stoletja. Vsaj tak je moj vtis, če gledam iz zgodovinske perspektive. Med deli so me najbolj pritegnile realistične krajine slikarja Marka Pernharta. Majhen del razstave, ki je posvečen 20. stoletju me ni preveč navdušil, še posebej če primerjam z Moderno galerijo. Ta je bila tista, ki me je od vseh do sedaj omenjenih najbolj impresionirala. Sam nikoli nisem bil navdušenec moderne umetnosti 20. stoletja, saj se me umetniška dela ne dotaknejo in mi ne posredujejo posebnih sporočil, čeprav občudujem način avtorjev prek katerih ta sporočila posredujejo. Pričakoval sem, da bo na ogled več del socialnega modernizma, verjetno zato, ker sem predvideval, da bo na ogled več jugoslovanske moderne umetnosti. Menim, da so kustosi, ki so postavljali razstavo iz mlajše generacije, saj sem bil prijetno presenečen nad nekaterimi deli. Nisem namreč pričakoval da bom videl umetniška dela, ki jih sicer vidimo v računalniških igricah (pixel art), waporwawe in sodobno meme kulturo prav v galeriji, saj imamo meme kulturo za potrošni material (Se kdo spomni »troll face«?), ki neposredno nagovarja generacijo Milenijcev.

Ob obisku muzejev sem zelo užival. Vsak posebej je na meni pustil drugačne vtise zaradi različnega stila in vsebine. Prej sem že omenil kako lahko določeni sestavni deli muzeja vplivajo na celotno občutenje obiska muzeja. Tako ni boljšega primera kot je Galerija Kavarna, ki jo najdemo pod Moderno galerijo. To je povsem hipsterski prostor, ki se ne ujema z idejo kaj naj bi muzej predstavljal, a perfektno sobiva z Moderno galerijo.

Morda poznate vi? (7)

Nova sreda prinaša nove slike. Zelo smo vam hvaležni za dosedanji odziv in se veselimo novih informacij.

VD_328

VD_328

VD_327

VD_327

VD_326

VD_326

VD_325

VD_325

VD_324

VD_324

VD_323

VD_323

VD_322

VD_322

VD_321a

VD_321a

VD_320

VD_320

VD_319

VD_319

VD_318

VD_318

VD_317

VD_317

VD_316

VD_316

VD_301

VD_301

Zanima nas, kdo so osebe na fotografijah in tudi kje so fotografije nastale. Če imate tudi kakšne informacije o ozadju nastanka fotografije, so tovrstne informacije tudi dobrodošle. V imenu celotnega kolektiva pa se vam zahvaljujemo že za vse do sedaj posredovane informacije, hvala!

Vsi ki bi le-te z nami radi delili oz. bi nam o priloženih fotografijah radi pomagali razjasniti kakšen podatek, vljudno prosimo, da nam svoja sporočila pustite v spodnjem prostoru za komentarje. Seveda pa nam lahko pišete tudi na elektronski naslov: Domen Kaučič

Es 303/1

#utrinki

Na fotografiji: Prva glasbeno-zabavna televizijska oddaja Promenada na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani s prikazom vrvenja v središču Ljubljane od jutra do noči, pri Daj-damu, Nami in Narodni banki, november 1959.

Režiral jo je France Jamnik, besedilo je napisal Janez Menart, nastopalo je okrog 160 ljudi: veliki zabavni orkester RTV Ljubljana pod vodstvom Bojana Adamiča, Operni balet, dramska RTV skupina, gledališki igralci, pevci in vrsta statistov. Med opernimi pevci je nastopal Friderik Lupša, ki je s svojim starinskim biciklom naredil nekaj krogov po »promenadi« (pred leti pa se je z njim zapeljal prav do Bleda), med igralci Jurij Souček, Drago Makuc, Fran Milčinski Ježek in Jože Zupan, med pevci pa Beti Jurkovič, Jelka Cvetežar idr. Javno oddajo si je ogledalo okrog 700 in okrog 860 gledalcev.


Fotografijo si lahko ogledate v sklopu razstave Edi Šelhaus: fotografski utrinki v Galeriji “S” na Ljubljanskem gradu med 21. februarjem in 14. aprilom 2019. Vabljeni!


Avtorica prispevka: Jožica Šparovec

Boris Pahor – pričevanja

Boris Pahor je med najpomembnejšimi slovenskimi pisatelji, za Dragom Jančarjem tudi med najbolj prevajanimi, Prešernov nagrajenec, prejemnik najvišjega francoskega državnega priznanja Red legije časti, prejemnik najvišjega avstrijskega priznanja tujcem Častni križ za znanost in umetnost, prvi slovenski častni meščan Trsta in nominiranec za Nobelovo nagrado. V častitljivem stotem letu starosti je nastal video posnetek pričevanja, ki je izraz pisateljeve izkušnje italijanskega vojaka, interniranca v nacističnih taboriščih, njegove neomajne zvestobe slovenstvu in odločnega »trikrat ne« – fašizmu, nacizmu in komunizmu.

Zbirka ustnih virov je v Muzeju zaživela leta 2003 kot edina muzejska zbirka nesnovne kulturne dediščine. Osrednji del zbirke so avdio- in videoposnetki pričevanj o drugi svetovni vojni, preostali del pa o obdobju med obema svetovnima vojnama, povojnem jugoslovanskem obdobju in procesu demokratizacije in osamosvajanja Slovenije z vojno za njeno obrambo.


Avtorica prispevka: Irena Uršič

Predmet: Boris Pahor, video posnetek pričevanja, Prosek, 9. november 2013

Predmet je na ogled na občasni razstavi (R)evolucija muzeja: 1948 – 2018, ki je do 20. aprila 2019 na ogled v prostorih Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Celovška 23, 1000 Ljubljana.

MORDA POZNATE VI? (6)

Ponovno je tu sreda, ki prinaša objavo novih 15 fotografij, ki so ponovno tematsko mešane.

VD_315

VD_315

VD_314

VD_314

VD_313

VD_313

VD_312

VD_312

VD_311

VD_311

VD_310

VD_310

VD_309

VD_309

VD_308

VD_308

VD_307

VD_307

VD_306

VD_306

VD_305

VD_305

VD_304

VD_304

VD_303

VD_303

VD_302

VD_302

Zanima nas, kdo so osebe na fotografijah in tudi kje so fotografije nastale. Če imate tudi kakšne informacije o ozadju nastanka fotografije, so tovrstne informacije tudi dobrodošle. V imenu celotnega kolektiva pa se vam zahvaljujemo že za vse do sedaj posredovane informacije, hvala!

Vsi ki bi le-te z nami radi delili oz. bi nam o priloženih fotografijah radi pomagali razjasniti kakšen podatek, vljudno prosimo, da nam svoja sporočila pustite v spodnjem prostoru za komentarje. Seveda pa nam lahko pišete tudi na elektronski naslov: Domen Kaučič

Es 236/4

#utrinki

Na fotografiji: Glavna igralca v filmu Robin Hood/Il trionfo di Robin Hood (režiser Umberto Lenzi, produkcija Buona Vista, v koprodukciji s Triglav filmom, 1962), ki so ga snemali tudi na Ljubljanskem gradu, Don Burnett kot Robin Hood in Gia Scala kot Anna, na ljubljanskih ulicah, maj 1962. Od slovenskih igralcev so igrali Maks Furjan, ki so mu kot stricu Gvidu zaupali v varstvo vseh muh polno igralko Anno, Janez Vrhovec in Demeter Bitenc.

Fotoreportaža s fotografijami Edija Šelhausa je bila objavljena v Tovarišu, št. 19, 20. 5. 1962 na straneh: 54-59. Preberemo lahko tudi tole: »Začudeno je strmel stari Ljubljanski grad, ves filmsko pomlajen in oblepljen z obliži iz mavca in lepenke, na množico nottingamskih meščanov, ki so se sprehajali med njegovimi zidovi, medtem ko je z grajske planote odmevalo huronsko tuljenje režiserjev in topotanje jezdecev iz Sherwoodskega gozda. Sredi grajskega dvorišča so pravkar potekale zadnje priprave na izvršitev smrtne kazni nad Williamom Gamwelom, enim izmed Hoodovih junakov, ki je padel v roke sovražnikov


Fotografijo si lahko ogledate v sklopu razstave Edi Šelhaus: fotografski utrinki v Galeriji “S” na Ljubljanskem gradu med 21. februarjem in 14. aprilom 2019. Vabljeni!


Avtorica prispevka: Jožica Šparovec

Derbi v korist Olimpije

Kako se bo končal naslednji derbi med NK Maribor in NK Olimpija, bo znano jutri. Ljubljančani pa si zagotovo želijo razplet, podoben tistemu iz marca 1969. Takrat se je derbi, kot je zapisal Dnevnikov novinar, “končal z zasluženo zmago domačinov za Bežigradom”, saj je Olimpija slavila s 4:1. “Žoga se je odbila od Klančnika in prevarala Vabiča, ki se je vrgel v nasprotno smer. Vabič ni mogel drugega, kot da je pogledal za žogo, ki se je odkotalila v mrežo,” je četrti zadetek Olimpije zapisal novinar.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik v petek, 15. 3. 201; foto: Marjan Ciglič.)

Morda poznate vi? (4)

V tokratni objavi prednjačijo poročne slike, nekaj pa je tudi portretov.

VD_258

VD_258

VD_259

VD_259

VD_260

VD_260

VD_262

VD_262

VD_263

VD_263

VD_265

VD_265

VD_267

VD_267

VD_269

VD_268

VD_271

VD_271

VD_272

VD_272

VD_273

VD_273

VD_274

VD_274

VD_275

VD_275

VD_276

VD_276

Zanima nas, kdo so osebe na fotografijah in tudi kje so fotografije nastale. Če imate tudi kakšne informacije o ozadju nastanka fotografije, so tovrstne informacije tudi dobrodošle.

Vsi ki bi le-te z nami radi delili oz. bi nam o priloženih fotografijah radi pomagali razjasniti kakšen podatek, vljudno prosimo, da nam svoja sporočila pustite v spodnjem prostoru za komentarje. Seveda pa nam lahko pišete tudi na elektronski naslov: Domen Kaučič

Es 230/24

#utrinki

Na fotografiji: Sneguljčica (Marija Benko) in Kraljevič (Danilo Benedičič), ki sta nastopala v pravljici za otroke Sneguljčica (napisal Pavel Golia, režiser Mile Korun, premiera v SNG Drama 29. 11. 1959). Nastopali so igralci ljubljanske Drame, v parku Tivoli, Ljubljana, 1959.


Pavel Golia, ki je napisal besedilo za predstavo Sneguljčica, je mednarodni pravljični motiv podomačil. Kot je mnoge junake svojih zgodb iskal v Gorjancih, je tudi za pravljico Sneguljčica »izumil« prava slovenska lika, hudomušna razbojnika Friceta in Fraceta, vse z namenom, da bi bilo za otroke, ki imajo radi humor in razgibana dejanja, čim bliže.

 


Fotografijo si lahko ogledate v sklopu razstave Edi Šelhaus: fotografski utrinki v Galeriji “S” na Ljubljanskem gradu med 21. februarjem in 14. aprilom 2019. Vabljeni!


Avtorica prispevka: Jožica Šparovec

NAŠEMLJENI ALI PRAVI

Pust leta 1969 je Ljubljanski dnevnik pospremil z besedami, da si na ta dan “nekateri privoščijo tuji obraz. In obleke tudi …” A vsi niso bili našemljeni, fotoreporter je ujel dimnikarja, ki nista bila pustni šemi.

(V Dnevniku objavljeno v petek, 1. marca 2019; foto: Marjan Ciglič)

es 230/21

#utrinki

Lepota in zver, gledališka predstava za otroke (po Nicholasu Stuartu Greyu, prevod Janko Moder, scenografija Niko Matul) na Ljubljanskem gradu aprila 1960. Nastopali so igralci Mladinskega gledališča v Ljubljani in iz drugih odrov. Glavni vlogi sta igrala igralca Polde Bibič kot princ – Zver in  Kristina Piccoli kot Lepota, igrali pa so še: Alja Tkačeva kot zmajček, Branko Miklavc kot čarovnik Hokus-pokus, sestrici Duša Počkajeva in Helena Skebetova ter Lojze Drenovec kot oče. Na fotografiji je v sredini Kristina Piccoli, ob njej sta Duša Počkajeva (na desni) in Helena Skebetova (na levi).

Fotoreportaža o predstavi je bila objavljena v Tovarišu dne 5. 6. 1960 na str. 6–7.

Lepota in zver

Prilagamo še nekaj Šelhausovih fotografij iz zbirke časopisne hiše Delo.

 


Fotografijo si lahko ogledate v sklopu razstave Edi Šelhaus: fotografski utrinki v Galeriji “S” na Ljubljanskem gradu med 21. februarjem in 14. aprilom 2019. Vabljeni!


Avtorica prispevka: Jožica Šparovec

Zemljevid razmejitvene komisije

Nemški ponatis zemljevida Vojno geografskega inštituta (VGI) Kraljevine Jugoslavije iz leta 1940 je svojevrsten dokument razmejevanja od okupatorjev razkosane Slovenije leta 1941. Razmejitvena komisija med Nemškim rajhom in Neodvisno državo Hrvaško (NDH) je za določitev poteka nove meje na zemljevid s črnim tušem vnesla trigonometrične točke nekdanjega VGI, z rdečim tušem pa označila nekatere »štajersko-hrvaške« orientacijske kote ob meji. Z modro je zarisala mejo Ljubljanske pokrajine, NDH in Nemškega rajha, ki pa v tej različici ni obveljala, saj je NDH okupirala slovenske vasi Bregansko selo, Nova vas pri Bregani, Jesenice na Dolenjskem, Obrežje in Čedem.

Glavnina kartografske zbirke so zemljevidi slovenskega ozemlja iz 20. stoletja. Zbirka obsega zlasti vojaške topografske karte različnih izdaj, od avstro-ogrskih, nemških, britanskih, ameriških, italijanskih ter jugoslovanskih iz obdobja med obema svetovnima vojnama in po drugi svetovni vojni, posebej pa zemljevide Geodetske sekcije Glavnega štaba NOV in POS. Posebnost zbirke so rokopisni zemljevidi in zemljevidi z naknadno vnesenimi oznakami, ki jih je za Muzej pridobil kartograf Branko Korošec.


Avtorica prispevka: Irena Uršič

Predmet: Zemljevid Karte von Jugoslawien, Samobor, 1 : 100.000; 1940, ponatis, papir, platno; 64,5 x 49 cm.

Predmet je na ogled na občasni razstavi (R)evolucija muzeja: 1948 – 2018, ki je do 20. aprila 2019 na ogled v prostorih Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Celovška 23, 1000 Ljubljana.

IVO DANEU OBKOLJEN Z NASPROTNIKI

Konec februarja 1969 je ljubljanska Olimpija v Tivoliju pred 3000 gledalci igrala četrtfinalno tekmo v pokalu pokalnih evropskih košarkarskih prvakov. Njihov nasprotnik je bil košarkarski klub TSC Berlin, ki je moral priznati poraz z rezultatom 101 proti 73. Fotograf Ljubljanskega dnevnika je v svoj objektiv ujel trenutek, ko si je legenda slovenske košarke Ivo Daneu pod košem utiral pot med kar štirimi nasprotniki. Daneu, ki je tekmo zaključil s 24 točkami, je bil po poročanju časopisa “skoraj nezmotljiv v metih z desnico prek glave”.

(V Dnevniku objavljeno v petek, 22. februarja 2019; foto: Marjan Ciglič)

MORDA POZNATE VI? (3)

V tokratni objavi so izpostavljene samo skupinske slike.

VD_242

VD_242

VD_243

VD_243

VD_244

VD_244

VD_246

VD_246

VD_247

VD_247

VD_248

VD_248

VD_249

VD_249

VD_250

VD_250

VD_251

VD_251

VD_252

VD_252

VD_253

VD_253

VD_254

VD_254

VD_255

VD_255

VD_256

VD_256

Zanima nas, kdo so osebe na fotografijah in tudi kje so fotografije nastale, saj je večina fotografij skupin posneta na prostem. Če imate tudi kakšne informacije o ozadju nastanka fotografije, so tovrstne informacije tudi dobrodošle.

Vsi ki bi le-te z nami radi delili oz. bi nam o priloženih fotografijah radi pomagali razjasniti kakšen podatek, vljudno prosimo, da nam svoja sporočila pustite v spodnjem prostoru za komentarje. Seveda pa nam lahko pišete tudi na elektronski naslov: Domen Kaučič

Edi Šelhaus: fotografski utrinki

Fotografija prikazuje prizor s snemanja filma Stara zaveza/Il vecchio testamento (režiser Gianfranco Parolini, Cineproduzioni Associate, Rim, C.F.F.P., Pariz, 1962) pri Gramozni jami v Ljubljani avgusta 1962. Kulise za Jeruzalem je postavil Filmservis po osnutkih arh. Nika Matula, ki je v tem času za isto lokacijo s Filmservisom pripravil in priredil kulise še za dva filma – Upornik/Solo contro Roma (režiser Luciano Ricci, 1962) in Leto 79/Anno 79: La distruzione di Ercolano (režiser Gianfranco Parolini, 1962).

O snemanju Stare zaveze in drugih koprodukcijah objavljamo odlomek iz besedila Metke Dariš iz slovenske Kinoteke:
“V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so v tedanjo Jugoslavijo začeli hoditi tuji producenti, ki so iskali slikovite lokacije in ugodne pogoje za snemanje svojih filmov. Podjetje Filmservis jim je zagotovilo tehnične storitve in delovno silo slovenskih filmskih delavcev, ki so – zaradi zaslužka in pridobivanja izkušenj – radi sprejemali delo. Slovenski filmarji so se na teh produkcijah naučili svojega poklica in dodobra izpilili veščine, ki jih v tedanji slovenski filmski produkciji niso mogli. Tudi Matul je tako postal scenograf in sodelavec pri filmih cele vrste tujih producentov, ti pa so kmalu spoznali in visoko cenili Matulove sposobnosti, zato so ga pogosto vabili k sodelovanju.
Največji tak Matulov dosežek je bilo snemanje treh psevdozgodovinskih filmov za italijanske producente. Za filme Upornik (Solo contra Roma, Luciano Ricci, 1962), Stara zaveza (Il vecchio testamento, Gianfranco Parolini, 1962), in Leto 79 (Anno 79: La distruzione di Ercolano, Gianfranco Parolini, 1962) je pri Gramozni jami postavil Jeruzalem, Rim in Herkulanum. Režiser Parolini je izjavil, da so bili večje filmske kulise in prizorišča snemanja le še tisti za filma Ben Hur in Kleopatra, producent Mario Maggi pa je bil navdušen nad Matulovimi sposobnostmi in je prostodušno priznal, da bi za podobno delo v Italiji ali drugje potrebovali dvakrat več časa in štirikrat več denarja. To so bile res megalomanske produkcije. [….] V masovnih prizorih je sodelovalo tudi po 1500 statistov, v puljski areni, kjer so snemali prizore iger in dirk, kar 4000. Matul je presegel zahteve in pričakovanja producentov, poskrbel je za najmanjše detajle, od številnih različic oken na fasadah, do pohištva in poslikav, celo vodo je dal napeljati v okrasne bazene in fontane. Velikanske prihranke pri času in denarju je dosegel s predelavami osnovnih gradenj, postavitev in opreme. Za seboj je imel ekipo izurjenih izvajalcev in obrtnikov, ki so omogočili tak način dela in hitre preureditve. [………….] Gianfranca Parolinija je Matul tako navdušil, da ga je k sodelovanju povabil še večkrat in sta nazadnje skupaj posnela kar sedem filmov. Matul je s Parolinijem in drugimi tujimi režiserji snemal na številnih lokacijah po Sloveniji, tedanji Jugoslaviji, na Madžarskem, v Singapurju, Hong Kongu, na Tajskem, Malti, tedanjem Cejlonu, v Turčiji in Kanadi«.


V prihodnjih tednih Vas vabimo k prebiranju fotografskih zgodb z razstave pod #utrinki!


Fotografija je del razstave Edi Šelhaus: Fotografski utrinki, katere otvoritev bo jutri, v sredo 20. februarja 2019 ob 18. uri v Galeriji “S” na Ljubljanskem gradu. Več o razstavi pa lahko preberete tudi tu.

vabilo

Avtorica prispevka: Jožica Šparovec

VEČ KOT METER SNEGA

Nasprotno od letošnje zime je že začetek leta 1969 zaznamovalo močno sneženje in se nadaljevalo tudi v februarju. Ljubljanski dnevnik je sredi februarja poročal, da so v Ljubljani namerili več kot meter snega. Samo v dnevu in noči, predenj je nastala ta fotografija, je zapadlo skoraj pol metra snega. “Kako ga je namedlo!” je pokomentirala Ljubljančanka na fotografiji, ko je morala vstati pred peto uro zjutraj, da je očistila pločnik pred svojim domom. Kljub velikim količinam novozapadlega snega pa pristojne službe niso poročale o prometnih nesrečah, je povzel časopis in postregel s podatkom, da so dežurne službe cestnega sklada takrat delale kar 70 ur brez počitka.

(V Dnevniku objavljeno v petek, 15. februarja 2019; foto: Marjan Ciglič)

Spominski svečnik

Med najstarejše zbirke predmetov v Muzeju sodi zbirka partizanskih delavnic, ki so med drugo svetovno vojno izdelovale različne predmete, od orožja do otroških oblek, in z njimi oskrbovale partizansko gibanje. Glavnino zbirke je Znanstveni inštitut pridobil po razstavi partizanskih delavnic marca 1945 v Črnomlju, pozneje pa jo je Muzej še dopolnjeval. Med njihove izdelke sodi tudi spominski svečnik, izdelan v spomin Francu Rozmanu – Stanetu in ponesrečenima spremljevalcema. Narejen je bil v vsega dveh dneh med 7. in 9. novembrom 1944, vendar prepozno za pogreb. Muzeju ga je podaril Stane Cirman, ki ga je ob pomoči drugih tudi izdelal.

tn563_2_ob

Obrtniki partizanske orožarske delavnice VII. korpusa s svojim izdelkom. Delavnica, ki je popravljala orožje VII. in IX. korpusa ter nekaterih hrvaških enot, je bila takrat nastanjena v dvorcu v Čabru ob slovensko-hrvaški meji. Foto: Edi Šelhaus, Zbirka Tekoče gradivo, črno-beli negativ, 6 x 6 cm, inv. št. 563/2

Avtor prispevka: Marko Ličina

Predmet: spominski svečnik, kovano železo, aluminij, medenina, 77 x 62 x 29 cm; inv. št. 950

Predmet je na ogled na občasni razstavi (R)evolucija muzeja: 1948 – 2018, ki je do 20. aprila 2019 na ogled v prostorih Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Celovška 23, 1000 Ljubljana.

NOGOMETAŠI TRENIRALI NA ZASNEŽENEM IGRIŠČU

Januarja 1969 so nogometaši ljubljanske Olimpije začeli priprave za spomladanski del prvenstva. Vadbe za telesno vzdržljivost so igralci opravljali tudi na zasneženem igrišču za Bežigradom, je poročal novinar Ljubljanskega dnevnika. Napovedal je, da bodo igralci v prihodnjih dneh trenirali tudi v Radovljici, kjer bodo morali dnevno preteči po deset kilometrov. Takratni trener Olimpije Vlatko Konjevod je napovedal, da bo v moštvu uvedel “železno disciplino.”

(V Dnevniku objavljeno v petek, 25. januarja 2019, foto: Marjan Ciglič)

OLIMPIJINI IGRALCI NA PRVENSTVU RAZOČARALI

Na slovenskem prvenstvu v namiznem tenisu, ki je januarja 1969 potekalo v prostorih Namiznoteniškega kluba Olimpija, se je pomerilo 160 posameznic in posameznikov iz 26 klubov. Novinar Ljubljanskega dnevnika je poročal, da so igralci Olimpije razočarali, saj se po več letih med najboljšo četverico ni uvrstil niti en igralec tega kluba. Republiški prvak je po osmih letih znova postal član kranjskega Triglava Janez Teran.

(V Dnevniku objavljeno v petek, 18. januarja 2019, foto: Marjan Ciglič)

Strelski periskop

V prvem obdobju vojne so bili avstro-ogrski vojaki brez ustreznih čelad. Njihovo osnovno vojaško pokrivalo je bila značilna vojaška kapa iz blaga z rozeto s cesarskimi inicialkami FJ (Franc Jožef 1.) in K (Karel). Ker kapa razen pred mrazom, dežjem in soncem vojakom v boju ni nudila prav nobene ustrezne zaščite, je bilo zlasti v prvem letu vojne zaradi poškodb glave veliko smrtnih žrtev. Slovenski polkovnik Fridolin Kavčič (1859–1922) je patentiral svoj lastni navidezno droben in preprost izum: poseben strelski periskop za vojaško puško Mannlicher M 1890 in M 1895. Puška Mannlicher M 1895 kalibra 8 mm je bila osnovno orožje avstro-ogrske pehote. Delovala je na podlagi zaklepa, ki ga je izdelal Ferdinand Ritter von Mannlicher (1848–1904). Puške so na podlagi njegovih načrtov v več izvedenkah izdelovali v tovarni Ȍsterrechischen Waffenfabriks-Gesellschaft v Steyrju. Njihovi izdelki so imeli značilen napis »Steyr M.95«.

Druga proizvajalka je bila tovarna Fegyvergyar v Budimpešti, ki jo je označeval napis Budapest M 95. Najpogostejša modela puške M 1895 sta bili 1.282 mm dolga repetirka (Repetirgewehr M 1895) in skrajšana, 1.005 mm dolga (Repetierstutzen M 1895) repetirka za planinske, pionirske, topniške in telefonske enote. V vojnem času je, po izkušnjah bojevanja v strelskih jarkih, puška dobila več dodatkov, kot so bili strelski ščiti, podstavki za streljanje, in med naštetimi dodatki mnogo redkejši strelski periskop z vtisnjenim napisom z imenom slovenskega izumitelja, polkovnika Fridolina Kavčiča. V več izvedbah izdelani periskop z možnostjo montaže na različne puške tipa Mannlicher je omogočal streljanje iz kritja za strelskim ščitom ali obrambnim zidom in z nekajcentimetrskim zamikom varoval glavo pred poškodbami. Drobni izum je poleg čelad modela Berndorf in M 1916 tako reševal življenja vojakov.

kavčič fridolin_ob

Mitja Juren je v redkem zapisu o strelskemu periskopu zapisal, da »so periskope našli v glavnem le v zgornjem Posočju, o kaki najdbi na Krasu ali drugih predelih bojišča pa nimamo podatkov, kar mogoče pomeni, da strelskih periskopov niso nikoli razdeljevali masovno.« Izum je bil patentiran 30. avgusta 1917. Njegov izumitelj Fridolin Kavčič se je rodil leta 1859 v Sevnici na Štajerskem, maturiral je na ljubljanski gimnaziji in uspešno končal študij na vojaški kadetnici v Zagrebu. Izumil je tudi nekaj drugih vojaških naprav, kot sta bila posebna optična naprava oziroma ogledovalno zrcalo za pregled vrezov v puškinih ceveh (Visitierspiegel M 1895) in sedlo za hitro osedlanje konja, ki pa nista doživeli proizvodnje, kaj šele množične uporabe. Po končani kadetnici je služboval v Tridentu, Osijeku, Celovcu, na Dunaju in v Ljubljani. Muzej je pred leti prevzel drobce iz njegove arhivske zapuščine, ki smo jih našli v njegovem ljubljanskem stanovanju. Fridolin Kavčič je objavljal tudi v znani slovenski literarni reviji Ljubljanski zvon, a je najbolj znan postal in ostal prav po strelskem periskopu, na katerem je vgravirano njegov ime.

Prispevek pripravil: mag. Marko Štepec

Predmet: strelski periskop, železna pločevina, steklo, 13,2 x 3,6 cm; inv. št. 7760

Predmet je na ogled na občasni razstavi (R)evolucija muzeja: 1948 – 2018, ki je do 20. aprila 2019 na ogled v prostorih Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Celovška 23, 1000 Ljubljana.

POŽAR V PAPIRNICI ZARADI POLNJENJA VŽIGALNIKA

V začetku leta 1969 je Ljubljanski dnevnik poročal o hudem požaru v Papirnici Količevo blizu Domžal, ki je povzročil za dva milijona dinarjev škode. Vzrok požara je bila nepazljivost enega od zaposlenih, ki je nalival bencin v svoj vžigalnik in ga pri tem nekaj polil po tleh. Nato mu je prižgan vžigalnik padel na razlit bencin in tako sprožil požar, ki je požrl skoraj vse skladišče materiala v papirnici. Pri gašenju požara je bil poškodovan in opečen eden od gasilcev, saj se je nanj zrušil goreči stolp.

(V Dnevniku objavljeno v petek, 11. januarja 2019, foto: Marjan Ciglič)

PRVI DAN V LETU

mc6901xx_71

Fotoreporter Marjan Ciglič je 1. januarja 1969 na sprehodu po prestolnici ujel nekaj trenutkov novega leta. Med drugim skupinico mladeničev na avtobusni postaji. Uredništvo je k sliki hudomušno pripisalo: “To niso puške. Vojne nočemo. So smuči nedeljskih izletnikov. Geslo: nazaj k naravi.”

Ciglič je med drugi ujel tudi moške, ki s skupnimi močmi pomagajo spraviti v tek fička, kar je uredništvo pospremilo z vprašanjem, ali bomo v novem letu tako složni tudi v drugih stiskah.

(V Dnevniku objavljeno v petek, 4. januarja 2019, foto: Marjan Ciglič)

GNEČA NA AVTOSERVISU

Avtomobilski servis na Tržaški cesti je imel konec leta 1968 obilo dela, razkriva članek, v katerem se je avtor hudoval nad odnosom uslužbencev do strank. Očitno je ena od strank na svojem vozilu opazila udrtino, ki je pred prihodom na servis ni bilo.

Uslužbenec servisa se je najprej zelo začudil, nato pa priznal, da je poškodba nastala pri njih, in stranki dejal, naj avtomobil pripelje enkrat drugič in bodo poškodbo popravili. “Takšno popravilo traja približno tri dni. Trije dnevi za nekoga, ki avto potrebuje, dosti pomenijo”, je ugotavljal avtor besedila, ki je bil tudi ogorčen, da uslužbenci servisa na poškodbo lastnika niso opozorili že sami.

(V Dnevniku objavljeno v petek, 28. decembra 2018, foto: Marjan Ciglič)

KLJUB MEGLI IN POLEDICI LE ENA PROMETNA NESREČA

Če je bila v svetu predzadnja nedelja v letu 1968 v znamenju poleta Apolla 8 proti Luni, je bila v Sloveniji po poročanju novinarja iz Ljubljanskega dnevnika v znamenju množičnega odhoda Slovencev na smučišča.

Medtem, ko se je Gorenjska ta dan kopala v soncu, je bila Ljubljana zavita v gosto meglo, ponekod pa je nagajala še poledica. A kljub temu so tisti dan našteli le eno prometno nesrečo, medtem ko je v Italiji zaradi megle trčilo kar 200 vozil. Več nezgod se je dogajalo pešcem po mestu, saj so na nezgodnem oddelku kliničnega centra zaradi padcev na poledenelih tleh sprejeli več občanov.

(V Dnevniku objavljeno v petek, 21. decembra 2018; foto: Marjan Ciglič)

Genscher na vojnem negativu Naceta Bizilja

»Bizilj, ste že tukaj!« je Naceta Bizilja, dolgoletnega urednika fotografije pri časopisni hiši Dnevnik, na železniški postaji v Ljubljani ogovoril slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Bilo je med vojno za obrambo samostojne Slovenije, v torek, 2. julija 1991, navsezgodaj zjutraj. Le nekaj ur pred tem – sredi noči – je Naceta Bizilja domov poklical predstavnik varnostne službe, naj se nemudoma zglasi v Šiški v Ljubljani. V strogi tajnosti so mu zaupali nalogo ekskluzivnega slovenskega fotoreporterja ob srečanju slovenskega političnega vrha s pomembno politično avtoriteto – z nemškim zunanjim ministrom Hansom Dietrichom Genscherjem, ki je bil takrat tudi predsednik Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi. Genscherjev obisk v Beogradu dan prej naj bi se po slovenskih željah nadaljeval v Ljubljani, po hrvaških pa v Zagrebu, toda slovenska politika je bila v dogovarjanju uspešnejša. V vojnih razmerah je bil slovenski načrt naslednji: Genscher naj bi iz Beograda priletel v Celovec, kjer bi ga sprejel slovenski politični vrh, od tam bi se z avtomobili odpeljali na železniško postajo v Beljak in skozi Karavanke z vlakom v Ljubljano, saj je slovenski železniški promet med vojno deloval nemoteno. Slovensko delegacijo z varnostniki in s prevajalko so sestavljali predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan, zunanji minister dr. Dimitrij Rupel in Ivo Vajgl. V salonu vlaka, v katerem se je v preteklih desetletjih vozila slovenska partijska elita, so nastali prvi Biziljevi posnetki Kučana in Rupla na poti iz Ljubljane v Celovec.

Odtlej nam Biziljevi negativi v podrobnostih prikazujejo vizualno konstrukcijo poteka srečanja: od izčrpavajoče negotovosti v realizacijo do zmagoslavnega sprejema na celovškem letališču. Tedaj je med prijateljskim pozdravljanjem obeh delegacij in izmenjavo prvih besed nastala tukaj objavljena fotografija – nenadni Genscherjev prijem Rupla za roko. Njena vizualno-retorična moč je svoj pravi pomen dobila v nadaljnji zvesti Genscherjevi opori Slovenije. Negotovost pod žgočim soncem in zmagoslavje sta se ponovila še isti dan. Sledil je prevoz na železniško postajo v Beljaku, kjer je Genscherja zadržala nemška varnostna služba. Razgovor je visel na nitki, ko je Genscher po dolgotrajnem posvetovanju pojasnil, da potovanja v Ljubljano zaradi vojne nevarnosti ne more tvegati.

Slovenija je tisti dan doživljala najhujše spopade v vojni: v Krakovskem gozdu, Gornji Radgoni, Dravogradu, Prilipah. Ljubljana je bila pretresena – prelet miga 21 je prebil zvočni zid. Resnost vojnih razmer in kupe z orožjem, s katerim bi delegaciji potovali v Ljubljano, sta bila za Genscherja preveč zgovorna. Toda delegaciji sta hitro našli rešitev in se sestali v bližnjem hotelu Warmbaderhof v Beljaških toplicah. Genscher se je zavzel, da bo z namenom postopnega slovenskega osamosvajanja sprožil hitrejši mednarodni proces pogajanj z Beogradom in poziv JLA k ustavitvi ognja ter da bo podprl slovenski predlog, da se v Slovenijo pošlje mednarodne opazovalce. Srečanje je pomenilo veliko moralno podporo Sloveniji. Genscher je bil ena ključnih oseb, zaradi katerih je Slovenija dobrega pol leta po razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti postala mednarodno priznana država. Slovenska delegacija se je v Slovenijo vrnila v živčni napetosti. Čeprav je zaradi grožnje JLA z letalskim napadom na jeseniškem kolodvoru obstala zavarovana s specialnimi enotami, se je v Ljubljano vendarle vrnila z močnim adutom. Genscherjev »prijem« se je torej začel udejanjati, Biziljev zgodovinski Genscher pa je v različicah fotografskih podob zavladal v slovenskem medijskem in knjižnem prostoru.


Besedilo pripravila: Irena Uršič

Predmet je na ogled na občasni razstavi (R)evolucija muzeja: 1948 – 2018, ki je do januarja 2019 na ogled v prostorih Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Celovška 23, 1000 Ljubljana.

Škatla za bombone Šumi

Obiskovalcem stalne in občasnih razstav našega Muzeja pozornost in kanček nostalgije pogosto vzbujajo zlasti predmeti masovne proizvodnje, ki so tako ali drugače prisotni še danes. Med njimi je gotovo škatla s prikupnim motivom deklice, ki sega po bonbonih v vrečki, obkroženi z drugimi sladkimi dobrotami. Hkrati je to predmet, ki združuje na videz nezdružljivo: bonbone Šumi, avtomobilske žaromete in nagrado kresnik.

Podatek, da gre za embalažo s produkti znane tovarne, razberemo z napisa Šumi Tovarna bombonov, peciva in čokolade Ljubljana, ki se v različnih oblikah pojavi na vseh vidnih stranicah v svetlo modri barvi. Škatla iz galvanizirane pločevine velikosti 10,5 x 15,5 x 10,5 cm, v muzejski inventarni knjigi zavedena pod številko 7051, je še danes okras marsikaterega slovenskega doma. Prvič izdelana kot del seta embalaž v treh velikostih ob 80-letnici nastanka Tovarne Šumi nam hkrati ponuja prepleteno zgodbo dveh znanih ljubljanskih tovarn. Šumija, v katerem so poskrbeli za njeno vsebino in motiv deklice s slaščicami, ter Saturnusa, ki je embalažo izdelal.

DE674_6 OTROKA, FOTO Šelhaus Edi, 1959_OB

Saturnus, ki je danes znan kot izdelovalec kakovostnih žarometov, je v svojih začetkih, leta 1921, izdeloval pločevinaste izdelke v okviru podjetja Emil Lajovic, tovarne pločevinastih izdelkov. Že leta 1922 je bila proizvodnja iz središča mesta premeščena v novo zgrajeno stavbo v ljubljanskih Mostah in dve leti pozneje preimenovana v SATURNUS D. D., industrija pločevinastih izdelkov.

Njihova embalaža za različne izdelke – od prehranskih do kozmetičnih – je ves čas slovela po raznovrstnosti oblik in živahni grafični podobi. Tudi po letu 1945, ko je bila tovarna podržavljena, so prejeli več deset jugoslovanskih oskarjev za embalažo.

Že pred drugo svetovno vojno so delovanje razširili s programom kolesarske opreme, smer njihovega nadaljnjega razvoja pa je leta 1948 nakazala začetek proizvodnje svetlobnih teles – žarometov. Ti so poleg do tedaj najbolj znane proizvodnje embalaže ter izdelave orodij, strojev in drugih naprav kmalu postali paradni konj podjetja.

S Saturnusovimi izdelki se je Slovenec srečal večkrat dnevno. Že zjutraj je zobno pasto iztisnil iz njihove tube, uporabil loščilo za čevlje iz njihove škatlice, si pogrel zajtrk na njihovem kuhalniku in vsebino izboljšal s sladkorjem, shranjenem v njihovi embalaži. Zračnici kolesa je napolnil z njihovo tlačilko in si na nedeljskem izletu privoščil hrano iz konzerve, izdelane v Saturnusu.

V zavesti mnogih pa so ostale njihove nepozabne škatle z motivom kuharčka in embalaže za Šumijeve izdelke. Te nas vpeljejo v naslednjo zgodbo, ki se je leta 1876 začela v slaščičarski obrtni delavnici Franca in Josipine Šumi pod imenom Šumi bonboni d. o. o in nato nadaljevala v leta 1905 ustanovljeni moderni Tovarni kanditov in slaščičarskih izdelkov Josephine Schumi v Ljubljani. Njeno vodenje je ob možu številnih zanimanj prevzela žena Josipina, za uspešno nadaljevanje pa je poskrbela prvorojena hči Evgenija (roj. 1875); ta se je pozneje poročila z uspešnim veleindustrialcem Dragotinom Hribarjem. Podjetna Evgenija je kljub 13 otrokom uspešno vodila tako tovarno Šumi kot moževo Tovarno pletenin in tkanin (poznejšo Pletenino). Po razširitvi dejavnosti se je tovarna leta 1920 ponovno preimenovala, po materini smrti leta 1936 pa jo je prevzel sin Rado Hribar, lastnik gradu Strmol in mož svetovljanske Ksenije Gorup pl. Slavinjske, prve ženske s pilotskim izpitom v Kraljevini. Del njunega življenja je popisal tudi Drago Jančar v s kresnikom nagrajenem romanu To noč sem jo videl.

Tovarna je bila po vojni zaplenjena in preimenovana ter leta 1969 pridružena tovarni Žito. Del danes že porušene nekdanje stavbe Šumija na Gradišču pa je postal kultno zbirališče ljubljanske umetniške scene.


Besedilo pripravila: Nataša Strlič

Predmet je na ogled na občasni razstavi (R)evolucija muzeja: 1948 – 2018, ki je do januarja 2019 na ogled v prostorih Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Celovška 23, 1000 Ljubljana.

Razglednice, dopisnice in znamke

#uniforme

#LjubljanskiSokoli

Člani Sokola so imeli posebno kreirana moška in ženska oblačila, kot tudi oblačila za moški in ženski naraščaj. Svečana Sokolska uniforma ali sokolski kroj je bila pomemben zunanji znak sokolstva in je imela veliko, tako nacionalno kot politično simbolno moč.

0

Z leti se je sokolski kroj spreminjal. V začetni fazi so nosili rdečo srajco, sivkasto-rjav suknjič brez zavihkov in z nizkim pokončnim ovratnikom. Hlače so bile iz istega blaga kot suknjič, bile so navadnega kroja in so imele skriti pas. Suknjič se je zapenjal s pletenimi trakovi in enak trak so nosili okoli vratu. Suknjič so nosili ogrnjen preko levega ramena. Pomembni del sokolskega oblačila je bilo pokrivalo. Prva leta po ustanovitvi so nosili nizko črno čepico po češkem vzoru, nato nekaj časa širokokrajni klobuk, na fotografijah od leta 1895 pa je razvidno, da so zopet nosili nizko okroglo črno čepico, imenovano »šajkača«, na kateri je bilo na levi strani spredaj pritrjeno sokolje pero. Na fotografijah iz okrog leta 1925 pa se vidi, da je bilo sokolje pero pritrjeno na čepico na sredini čela.

Sokolska oblačila je, verjetno po letu 1906, ko se je vrnil po letih študija v tujini, zasnoval slikar, ilustrator in scenograf Ivan Vavpotič (1877-1943).

6

 Avtoportret Ivana Vavpotiča, ki je za sokolsko organizacijo naredil veliko slik za propagandne razglednice in tudi znamke. Avtor: Ivan Vavpotič.

Poleg slavnostne sokolske uniforme je Ivan Vavpotič oblikoval tudi sokolske telovadne kroje za vse starostne skupine članstva.

Ivan Vavpotič je bi tudi avtor različnih plakatov, propagandnih razglednic in znamk, ki so jih izdajali Ljubljanski Sokoli ob različnih sokolskih zletih in prireditvah. Posebno aktiven v tem pogledu je bil v dvajsetih letih dvajsetega stoletja.

Njegovo delo pa je povezano tudi z izdajo prve slovenske znamke. Po ustanovitvi države SHS  in ustanovitvi Poštnega brzojavnega ravnateljstva 14. novembra 1918 mu je vlada naročila, naj izdela novo znamko. Predložil je več osnutkov, izbran pa je bil »verigar«, motiv sužnja, ki trga verige. Kot suženj je bil upodobljen telovadec Stane Derganc, z vzdevkom »verigar«. Na znamki je bil zgoraj napis Država SHS v cirilici, spodaj pa isti napis v latinici. Znamke so bile natisnjene leta 1919, ko se je Država SHS že preimenovala v Kraljevino SHS, bile so različnih barv in za več vrednostnih enot – v avstro-ogrskih kronah.

Stane Derganc (1893-1981) je bil najprej član Ljubljanskega Sokola, nato član Sokola I. Tabor in nazadnje član Sokola III. Bežigrad. Za Kraljevino SHS je nastopil na Poletnih olimpijskih igrah leta 1924 v Parizu, kjer je ekipa zasedla 4. mesto, Derganc pa je zasedel 5. mesto na konju in 6. mesto na konju z ročaji. Nastopil je tudi v ekipi Kraljevine SHS na Poletnih olimpijskih igrah v Amsterdamu leta 1928, kjer je v preskoku čez konja osvojil bronasto medaljo in prejel bronasto odličje tudi v ekipni tekmi. Po končani tekmovalni poti se je posvetil trenerskem delu v društvu Sokol Bežigrad.

Zelo zanimive so tudi različne propagandne razglednice in dopisnice z raznih zletov Sokolov iz tedanje skupne države kot tujine.

Glasba je bila vključena v sokolsko delovanje že od ustanovitve društva. Sokoli so sodelovali na čitalniških prireditvah, kjer so izpostavljali pomen domoljubnih pesmi.

Dr. Viktor Murnik je bil poleg vsega drugega delovanja tudi avtor vedno novih telovadnih koreografij. Te so temeljile na skladbah domačih in tujih avtorjev. Do druge svetovne vojne so se vrstili množični nastopi sokolskih oddelkov s skupinskimi koreografijami in namensko napisano glasbo za te nastope. Na zletih so prihajali na prizorišča telovadci, ki jih je spremljala konjenica s fanfarami, igrala je pihalna godba, sami športniki pa so peli pesmi.

Na različnih družabnih prireditvah so nastopali sokolski zbori, ob plesnih prireditvah pa igrali »sokolski glasbeniki«.

V obdobju po drugi svetovni vojni, ko se je ime Sokol zamenjalo z novimi imeni, je zamrla tudi »sokolska glasba«.

____________________________________________________________________

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, dislocirana enota Muzeja, enota Brestanica, skrbnica zbirke Fotografije Sokolov

SKOZI OKNO

#nova #razstava

Pred stavbo Cekinovega gradu Vas pričakuje nova fotografska razstava, ki je na ogled od 3. decembra 2018 dalje.

Avtorica razstave: Andreja Zupanec Bajželj


BELA RAZGLEDNICA IZ LJUBLJANE

Ljubljanska zimska razglednica. Tako so v Ljubljanskem dnevniku konec novembra 1968 opisali fotografijo zasneženega Kongresnega trga, na katerem se je kljub mrazu trlo golobov. “Golobi se lahko pravzaprav stisnejo kamor koli, samo da je za ped prostora, pešci in avtomobilisti pa hočemo več očiščenih poti. Za te pa smo lahko brez skrbi, saj nam to jamčijo pridne roke”, so v časopisu mimogrede pohvalili delavce zimske službe.

(V Dnevniku objavljeno 30. novembra 2018, foto: Marjan Ciglič)

ZNAMKA VERIGAR

Novembra 1918 se je končala vojna, ki je zahtevala skoraj deset milijonov mrtvih, med propadlimi cesarstvi je bila tudi Avstro-Ogrska. Na njenem ozemlju so nastale Poljska, Češkoslovaška, Madžarska, Nemška Avstrija in Država SHS. V torek, 29. oktobra 1918, še pred uradno sklenjenim premirjem na italijanskem in zahodnem bojišču, je množica na Kongresnem trgu, v slavnostno okrašeni Ljubljani, navdušeno pozdravila mir, konec vojne in svoje politične predstavnike. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov je bila kot samostojna država uradno razglašena 29. oktobra 1918. Obstajala je do 1. decembra 1918, ko se je s Kraljevino Srbijo združila v Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Enomesečno državno skupnost je kot vrhovni organ vodilo »Narodno vijeće« v Zagrebu, ki mu je predsedoval prvak Slovenske ljudske stranke, dr. Anton Korošec. Obsegala je južnoslovanska območja Avstro-Ogrske: današnje ozemlje Slovenije do stare avstro-ogrske meje na zahodu brez Prekmurja, Istro, Hrvaško z Dalmacijo brez Međimurja, ter Bosno in Hercegovino. Država je bila upravno urejena z elementi federacije in konfederacije in z narodnimi sveti v posameznih pokrajinah. Na predlog slovenskega Narodnega sveta je bila imenovana Narodna vlada z dvanajstimi poverjeništvi, ki je bila najvišji oblastni organ za območje Slovenije. Vodil jo je predsednik Josip vitez Pogačnik (1866–1932) .

Enaindvajsetega novembra 1918 je bila na podlagi naredbe Narodne vlade o prehodni upravi v Ljubljani ustanovljena Poštna direkcija. Za nemoten poštni promet na območju Slovenije je bila sprejeta odločitev, da se namesto pretiskanih dotedanjih avstro-ogrskih znamk natisnejo lastne poštne znamke. Osnutke poštnih znamk je predložil ugledni slovenski slikar Ivan Vavpotič. Za model risbe verigarja, ki trga okove suženjstva, je slikar izbral slovenskega telovadca Staneta Derganca, pozneje izjemno uspešnega na mednarodnih športnih prireditvah. Uporabljeni simbolni motiv verig in njihovega trganja je bil v evropskem prostoru prisoten od antike, večkrat uporabljen in upodobljenpa tudi v obravnavanem obdobju.

V Ljubljani so se nove oblasti namesto za pretisk starih znamk odločile za izdelavo povsem novih originalnih znamk že v času države SHS, ker so bile obstoječe zaloge avstro-ogrskih znamk za pretisk veliko premajhne. Znamke je v tehniki kamnotiska natisnila tiskarna Blaznik in nasledniki v Ljubljani. Slikar Ivan Vavpotič je risbo z znamko risal na kamen v »mali kamrici Blaznikove tiskarne«. Poštne znamke z motivom verigarja za 10 in 20 vinarjev in napisom Država SHS v latinici in cirilici so v Sloveniji prišle v promet 3. januarja 1919, torej jih je v naglici dogodkov nestabilnega prelomnega obdobja prehitela združitev v novo državo, ki je bila po svojem političnem in geografskem obsegu povsem drugačna. Danes med filatelisti izjemno cenjena znamka v številnih izdajah, tiskih in izvedbah je ostala drobni materialni dokaz želje po narodni emancipaciji in volje do lastne državnosti.


Besedilo pripravil: mag. Marko Štepec

Predmet je na ogled na občasni razstavi (R)evolucija muzeja: 1948 – 2018, ki je do januarja 2019 na ogled v prostorih Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Celovška 23, 1000 Ljubljana.

PRENOVLJENO PRITLIČJE HOTELA SLON

Precej pozornosti je konec leta 1968 pritegnila prenova pritličja Hotela Slon, kjer so se očitno takrat zgledovali po modernih in prestižnih hotelih v tujini. Tako so v prenovljenem delu uredili veliko avlo z recepcijo, aperitiv bar, trgovino s spominki, delikateso, slaščičarno in bistro. Ljubljanski Dnevnik je takrat poročal, da so s tem končali drugo fazo prenove hotela, ki ga nameravajo v naslednji fazi še nadzidati.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik v petek, 23. novembra 2018, foto: Marjan Ciglič)

 

 

DRUŽABNA SREČANJA

#Sokoli

#TVD Partizan

Družabna dejavnost je bila v sokolskih vrstah zelo razvita in obenem tudi pomemben vir prihodkov za društvo.

Ljubljanski Sokoli so bili zelo dejavni – ne le na telovadnem področju, temveč tudi na družabnem. Prirejali so različna družabna srečanja, ki jih je v glavnem organiziral »veselični odsek«.

42

Prireditveni odbor Ljubljanskega Sokola, ki je organiziral društveno maškarado 1. marca 1927 v prostorih Narodnega doma v Ljubljani. Foto: neznan.

Družabna srečanja so bila pomemben vir dohodka društva, marsikdaj celo pomemben vir za njegovo preživetje. Dohodek, ki so ga zaslužili na družabnih srečanjih je bil v največji meri namenjen za plačilo najema telovadnice za izvajanje rednih vadb.

Vsako leto soorganizirali pustno rajanje – maškarado, ki je bila zelo cenjena in dobro obiskana prireditev. Večinoma so se maškarade odvijale v veliki telovadnici Narodnega doma, ki so jo v ta namen posebej uredili. Maškarade so bile organizirane na določeno temo in tej je bila prilagojena ureditev dvorane.

52

“Razposajena Ljubljana”, scena in odbor za pripravo Sokolske maškarade leta 1930. Foto: neznan.

62

Urejen prostor za pustno rajanje. Napisan je vrstni red plesov, ki se bodo vrstili in pripis, da do polnoči volijo za ples dame in gospodje. Foto: neznan.

73

Urejen prostor v dvorani Narodnega doma za pustno rajanje. Foto: neznan.

82

Posnetek okrasitve dvorane v Narodnem domu v Ljubljani leta 1931 za maškarado pod naslovom »Vse okroglo«. Foto: neznan.

92

Okrasitev dvorane za maškarado Ljubljanskih Sokolov leta 1933, pod nazivom »Karneval v Seviliji«. Foto: neznan.

102

Okrasitev dvorane za maškarado Ljubljanskih Sokolov leta 1933, pod nazivom »Karneval v Seviliji«. Foto: neznan.

113

Okrašena dvorana Narodnega doma v Ljubljani za maškarado 10. februarja 1934 »V lučkah in srčkih«. Foto: neznan.

122

Ureditev dvorane v Narodnem domu za maškarado leta 1938. Urejena pod naslovom “Pod tropskim soncem”. Foto: Kovač Lojze.

132

Ureditev dvorane v Narodnem domu za maškarado leta 1938. Urejena pod naslovom “Pod tropskim soncem”. Foto: Kovač Lojze.

142

Ureditev dvorane v Narodnem domu za maškarado leta 1938. Urejena pod naslovom “Pod tropskim soncem”. Foto: Kovač Lojze.

172

Društvena maškarada TVD Partizan Ljubljana Narodni dom v Narodnem domu leta 1954. Karikature je narisal arhitekt, pisatelj, ilustrator in karikaturist Borut Pečar in so bile ob maškaradi na stenah dvorane. Foto: Kovač Lojze.

182

Društvena maškarada TVD Partizan Ljubljana Narodni dom v Narodnem domu leta 1954. Karikature je narisal arhitekt, pisatelj, ilustrator in karikaturist Borut Pečar in so bile ob maškaradi na stenah dvorane. Foto: Kovač Lojze.

192

Društvena maškarada TVD Partizan Ljubljana Narodni dom v Narodnem domu leta 1954. Karikature je narisal arhitekt, pisatelj, ilustrator in karikaturist Borut Pečar in so bile ob maškaradi na stenah dvorane. Foto: Kovač Lojze.

202

Društvena maškarada TVD Partizan Ljubljana Narodni dom v Narodnem domu leta 1954. Karikature je narisal arhitekt, pisatelj, ilustrator in karikaturist Borut Pečar in so bile ob maškaradi na stenah dvorane. Foto: Kovač Lojze.

213

Društvena maškarada TVD Partizan Ljubljana Narodni dom v Narodnem domu leta 1954. Karikature je narisal arhitekt, pisatelj, ilustrator in karikaturist Borut Pečar in so bile ob maškaradi na stenah dvorane. Foto: Kovač Lojze.

262

Društvena maškarada TVD Partizan Ljubljana Narodni dom v Narodnem domu leta 1955. Karikature je verjetno, tako kot v letu 1954, narisal karikaturist Borut Pečar. Foto: Kovač Lojze.

272

Društvena maškarada TVD Partizan Ljubljana Narodni dom v Narodnem domu leta 1955. Karikature je verjetno, tako kot v letu 1954, narisal karikaturist Borut Pečar. Foto: Kovač Lojze.

282

Društvena maškarada TVD Partizan Ljubljana Narodni dom v Narodnem domu leta 1955. Karikature je verjetno, tako kot v letu 1954, narisal karikaturist Borut Pečar. Foto: Kovač Lojze.

214

Društvena maškarada TVD Partizan Ljubljana Narodni dom v Narodnem domu leta 1954. Karikature je narisal arhitekt, pisatelj, ilustrator in karikaturist Borut Pečar in so bile ob maškaradi na stenah dvorane. Foto: Kovač Lojze.

29

Priprava dvorane TVD Partizan Ljubljana Narodni dom za pustno maškarado leta 1956, na temo »V deželi dolarjev«. Foto: Kovač Lojze.

Maškarade so bile organizirane tako za odrasle, kot tudi za podmladek.

Poleg maškarad so Ljubljanski Sokoli organizirali večkrat tudi plesne prireditve. Tako za maškarade kot plese so natisnili zanimiva vabila in vstopnice, ki vam jih bomo predstavili v naslednjem prispevku.

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, dislocirana enota Muzeja, enota Brestanica, skrbnica zbirke Fotografije Sokolov

_________________________________________________________________

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije, enota Brestanica, skrbnica zbirke Fotografije sokolov.

RUŠILI BARAKE V POLJU

Ljubljanski dnevnik je novembra 1968 spremljal dramatično zgodbo na črno postavljenih barak v Polju, ki jih je gradbeno podjetje Megrad začelo podirati kljub temu, da je v njih živelo več družin, ki niso imele kje bivati.

Še bolj neverjetno je bilo dejstvo, da so v barakah bivale tudi družine Megradovih sezonskih delavcev, za katere jim v podjetju očitno ni bilo mar. Ljubljanski dnevnik se je takrat z jasnim stališčem postavil na stran družin in podjetje pozval, naj jim uredi nadomestna bivališča.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 16. novembra 2018)

Fotografska razstava ZIMSKE RADOSTI

Fotografska razstava Zimske radosti je posvečena dvajseti obletnici smrti legendarnega Dnevnikovega fotoreporterja Marjana Cigliča (1924–1998). V več kot štirih desetletjih je ustvaril eno najpopolnejših foto kronik vsakodnevnih dogodkov na vseh področjih življenja Slovencev doma in v tujini.

dec 89OB

Leta 2001, ko je časopisna hiša Dnevnik praznovala petdeseto obletnico, je Muzeju podarila celotno Cigličevo zapuščino, njegove fotografije pa so še danes vsak petek objavljene v časopisu Dnevnik v rubriki Porumenela fotografija.

MC600103_29OB.jpg

Bogata zakladnica Cigličevih fotografij, v kateri je več kot tristo tisoč večina črno-belih originalnih negativov, predstavlja nezamenljivo nacionalno kulturno dediščino. Izbor osemindvajsetih fotografij na razstavi tako predstavlja le majhen delček njegovega izjemnega fotografskega opusa in je slikovna pripoved o radostih, ki jih s seboj prinesejo zima, sneg in božično-novoletni prazniki. Razstava nas popelje v brezčasnost otroške igrivosti in navihanih zimskih dogodivščin odraslih, hkrati pa napoveduje decembrsko praznično vzdušje in prihod novega leta.

e_vabilo_zimske_radosti

Avtorica razstave: Monika Močnik

Razstava bo na ogled v prostorih Cekinovega gradu, Celovška 23, 1000 Ljubljana od 3. decembra 2018 (Ta veseli dan kulture) dalje.

 

LJUBLJANSKI SOKOLI

Člani Ljubljanskih Sokolov so se poleg gimnastike ukvarjali še s celo vrsto drugih športnih aktivnosti. Imeli so več športnih sekcij – atletsko, odbojkarsko, kegljaško, balinarsko, strelsko, konjeniško in smučarsko. Imeli pa so tudi svoj tamburaški orkester, ki je igral na njihovih sokolskih prireditvah in zletih.

1.

Člani in članice Ljubljanskega Sokola so imeli 14. februarja 1932 tekme v smučarskih tekih na Vikrčah pri Medvodah. Foto: neznan, hrani: MNZS.

2.

Smučarski tečaj za mlade člane TVD Partizan Ljubljana Narodni dom v času od 6. do 13. januarja 1953 v Tivoliju. Foto: Kovač Lojze, hrani: MNZS.

3.

Smučarski tečaj članov TVD Partizan Ljubljana Narodni dom februarja 1958 v Podkorenu. Foto: neznan, hrani: MNZS.

4.

Tekmovanje pionirjev, članov TVD Partizan Ljubljana Narodni dom, v smučarskih skokih leta 1962 v Kranjski Gori. Foto: neznan, hrani: MNZS.

5.

Tekmovanje pionirjev TVD Partizan Ljubljana Narodni dom v smučarskem teku leta 1962 v Kranjski Gori. Foto: neznan, hrani: MNZS.

Smučarska sekcija je izvajala osnovne programe učenja smučarskih veščin in tudi tekmovanja v različnih smučarskih disciplinah. Osnovni poligon za začetno učenje smučanja je bil park Tivoli v Ljubljani, tiste z več znanja pa so vozili v različna smučarska središča po Gorenjski. Zanimiv je pogled na smučarsko opremo, na smuči in palice, ki so jih marsikateremu mlademu nadebudnežu naredili kar starši, so skratka »domači proizvod«.

6.

Izlet dece Ljubljanskega Sokola na Veliki vrh pri Bokalcah pri Ljubljani leta 1931. Kuhanje obroka v kotlu. Foto: neznan, hrani: MNZS.

7.

Izlet članov Ljubljanskega Sokola v Tuhinj leta 1935. Foto: Kovač Vekoslav, hrani: MNZS.

8

Detajli z razstave o zgodovini delovanja Ljubljanskih Sokolov, ki je bila odprta ob I. pokrajinskem zletu Sokola kraljevine Jugoslavije in 70-obletnici delovanja Ljubljanskih Sokolov v Ljubljani junija 1933. Na razstavi je predstavljeno tudi delovanje lutkarskih oddelkov različnih sokolskih društev. Tu je predstavljen lutkarski oddelek Ljubljanskega Sokola. Foto: Kovač Vekoslav, hrani: MNZS.

Oblika druženja članov so bili izleti po ljubljanski okolici in po Sloveniji. Za hrano so poskrbeli sami, v kotlih so skuhali prave domače dobrote, otroci pa so pri tem aktivno sodelovali. Fotografije nam kažejo nasmejane in srečne mlade športnike izletnike.

9

Člani – igralci lutkovnega odra Ljubljanskih Sokolov, ki so se po končani drugi svetovni vojni preimenovali v športno društvo Udarnik. Foto: neznan, hrani: MNZS.

10

Fotografija iz fonda Lutkarji Narodnega doma v Ljubljani leta 1950. Foto: neznan, hrani: MNZS.

11

Fotografija iz fonda Lutkarji Narodnega doma v Ljubljani leta 1950. Foto: neznan, hrani: MNZS.

12

25. obletnica lutkarskega odseka nekdaj Ljubljanskih Sokolov, sedaj TVD Partizan Ljubljana Narodni dom 20. oktobra 1951. Foto: Kovač Lojze, hrani: MNZS.

Ljubljanski Sokoli so ustanovili lutkarski odsek že leta 1926. Njihovi prvi člani so bili dr. Ivo Pustišek, Zalka Žagar, ing. Jože Valentinčič, Viktor Marčič, Lojze Kovač, Cvetka Vandal in Polde Šega. Prva v nizu lutkovnih predstav z naslovom »Zdravnik, smrt in vrag« je bila uprizorjena že 1. marca 1931. Lutkarji so bili aktivni dolga leta in razveseljevali odrasle člane in klubski podmladek s svojimi predstavami.

13

Člani društva TVD Partizan Ljubljana Narodni dom na taborjenju v Savudriji avgusta 1952. Foto: neznan, hrani: MNZS.

14

Kuhanje hrane za podmladek in vaditelje društva TVD Partizan Ljubljana Narodni dom na taborjenju v Savudriji v času od 1. do 16. avgusta 1952. Foto: Kovač Lojze, hrani: MNZS.

15

Tabor članov TVD Partizan Ljubljana Narodni dom v Omišalju julija in avgusta 1953. Foto: Fontanji, Omišalj, hrani: MNZS.

16

Jutranji zbor na taborjenju članov TVD Partizan Ljubljana Narodni dom na Valovinah pri Puli leta 1954. Foto:neznan, hrani: MNZS.

17

Na taborjenju TVD Partizan Ljubljana Narodni dom v Valovinah pri Puli leta 1955 je bilo 150 pionirjev. Jutranja telovadba. Foto: neznan, hrani: MNZS.

18

Tudi na taborjenju niso pozabili na vadbo. Taborjenje v Valovinah pri Puli leta 1956. Foto: neznan, hrani: MNZS.

19

Taborniški red je vseboval tudi prosti čas, ki so ga taborniki izkoristili različno – tudi za branje. Valovine pri Puli leta 1956. Foto: neznan, hrani: MNZS.

20

Eden od vodij piše napis – Tabor Partizan Narodni dom, taborniki pa opazujejo njegovo delo. Valovine pri Puli leta 1956. Foto: neznan, hrani: MNZS.

21

Tabornice pomagajo pri pripravi hrane. Valovine pri Puli leta 1956. Foto: neznan.

22

Taborjenje pionirjev TVD Partizan Ljubljana Narodni dom v Premanturi pri Puli leta 1959. Taborniki pri zajtrku. Foto: neznan, hrani: MNZS.

23

Taborjenje članov TVD Partizan Ljubljana Narodni dom v Premanturi pri Puli v letu 1960. Jutranja higiena. Foto: neznan, hrani: MNZS.

24

Taborniki uživajo na splavu. Premantura pri Puli v letu 1960. Foto: neznan, hrani: MNZS.

25

Kitaristi lepšajo večer tabornikom v Premanturi pri Puli leta 1960. Foto: neznan, hrani: MNZS.

Vodstvo društva TVD Partizan Narodni dom je že leta 1952 prvič organiziralo taborjenje za svoje člane na morju – v Savudriji. Organizacija je bila zahtevna, saj je bilo tedaj tam še Svobodno tržaško ozemlje in vsi, ki so odšli na taborjenje so morali pridobiti za potovanje dovoljenje oblasti in vsi so bili tudi policijsko preverjeni. Na taborjenju se je zgodila nesreča, saj je eden od mladih tabornikov odšel nenadzorovano v vodo in je utonil. Ta nesreča je bila povod, da so v društvu napisali taborna pravila, ki so določala taborni red, ki so ga morali taborniki vestno upoštevat in spoštovati.

26

Taborjenje članov TVD Partizan Ljubljana Narodni dom v Premanturi pri Puli v letu 1962. Taborniki pomagajo pri gradnji novega dela počitniškega doma. Foto: neznan, hrani: MNZS.

27

Zbor tabornikov TVD Partizan Ljubljana Narodni dom v Premanturi pri Puli avgusta 1963. Foto: neznan, hrani: MNZS.

Leta 1953 je bilo taborjenje organizirano v Omišalju na otoku Krku, naslednje leto, leta 1954 pa v Valovinah pri Puli. V letu 1958 je društvo v Premanturi pri Puli kupilo zemljišče, kjer so postavili taborniško naselje in pozneje zgradili lastni počitniški dom. Pri delu so pomagali pridni taborniki in njihovi mentorji.

28

Zajtrk v novo zgrajeni jedilnici v taboru v Premanturi pri Puli leta 1973. Foto: Vrhovec Lojze, hrani: MNZS.

29

Premantura pri Puli, fotografija tabora društva Partizan Ljubljana Narodni dom iz leta 1977. Novo urejene prhe v taboru. Foto: Javornik Bogo, hrani: MNZS.

30

Izvajanje vaj z žogo za vaje iz ritmične gimnastike leta 1978 v Premanturi pri Puli. Foto: neznan, hrani: MNZS.

31

Ing. Milovan Mihorko je organiziral vadbo v streljanju za člane društva. Premantura pri Puli leta 1979. Foto: neznan, hrani: MNZS.

Življenje v taboru je bilo preprosto, za jutranjo in večerno higieno je služilo navadno betonsko korito s tekočo vodo, hrano so kuhali v velikih kotlih in pri pripravi hrane so pomagali taborniki oz. tabornice. Med taborjenjem pa niso pozabili na telovadbo. Vsako jutro se je začelo z jutranjo telovadbo, preko dneva pa so izvajali vaje tudi na različnih orodjih, igrali odbojko, se učili raznih ročnih spretnosti in tudi streljanja z zračno puško. Sami so urejali tabor in okolico, pospravljali in urejali svoje šotore, brali in seveda uživali v vodi. Mnogi mladi taborniki so na taborjenjih na morju osvojili plavalne tehnike in splavali. Večeri pa so bili namenjeni druženju ob tabornem ognju, petju in glasbi.

32

Člani na taborjenju izvajajo točko Kunta Kinte. Premantura pri Puli leta 1979. Foto: neznan, hrani: MNZS.

33

Praznovanje Dedka Mraza v TVD Partizan Narodni dom v Narodnem domu Ljubljana decembra 1953. Nastop otrok in Dedka Mraza. Foto: neznan, hrani: MNZS.

Ob Novem letu je mlade telovadce obiskoval Dedek Mraz in ob teh priložnostih so uprizorili krajše igre in skeče.

34

Člani TVD Partizan Ljubljana Narodni dom ob obisku Gramozne jame leta 1958, kjer so ob spomeniku žrtvam položili venec. Drugi moški z desne (v temnem plašču brez kravate) je tedanji predsednik društva Tomaž Šavnik. Foto: neznan, hrani: MNZS.

Ni bila torej le telovadba tista, ki je družila članstvo, družile so jih tudi različne druge dejavnosti in aktivnosti.

35

Praznovanje 60-letnice Jelice Vazzaz in 70-letnice Alojza Vrhovca v društvu Partizan Ljubljana Narodni dom 27. junija 1974. Zahvala slavljenke Jelica Vazzaz. Foto: neznan, hrani: MNZS.

____________________________________________________________________

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije, enota Brestanica, skrbnica zbirke Fotografije sokolov.

Fotografija PL1818

Fotografije Tekočega fonda so se v desetletjih po nastanku Muzeja dopolnjevale tako z novim fotografskim materialom kot s podatki o fotografijah. Uporabljene so bile tako za pripravo razstav, publiciranje muzejskega gradiva na temo narodnoosvobodilnega boja, pregledovanje terenskih raziskav kot pripravo študij in poročil na to temo. Muzej je fotografije izdeloval tudi za druge muzeje, hranjeno fotografsko gradivo pa je za potrebe širjenja znanja dajal v uporabo tudi drugim ustanovam. Fotografije iz Tekoče zbirke se v publikacijah o vojnih dogodkih, s posebnim poudarkom na pregonu, mučenju ter pobojih civilistov, pojavijo že v prvih letih po koncu vojne. Medtem ko so nekatere fotografije sčasoma utonile v poplavi objavljenega gradiva, se druge danes redno pojavljajo v medijih kot sinonim spominske resnice, ki družbo sili k temu, da dogodka ne pozabi. Težava nastane, ko so fotografije deležne političnih manipulacij in izkrivljenih interpretacij.

Tak je primer fotografije, inventarizirane pod inv. št. 1818, na kateri je neznani avtor dokumentiral streljanje talcev med italijansko ofenzivo na okupiranem slovenskem ozemlju. Na fotografiji so talci Franc Žnidaršič, Janez Krajc, Franc Škerbec, Feliks Žnidaršič in Edvard Škerbec trenutek pred eksekucijo, ki jo italijanski strelski vod izvaja 31. julija 1942 v vasi Dane v Loški dolini.

Leta 2011 se je med komemoracijami Dneva spomina (10. februar), praznika, ki ga v Italiji obeležujejo od leta 2004, fotografija začela redno pojavljati v italijanskih medijih. Izbrana fotografija je tolmačila nasilje vojske nad civilisti, vendar v kontekstu spomina na ubite italijanske civiliste, ki so izkusili nasilje partizanske vojske (»slavotitini«). Kljub temu da je stroka zelo hitro reagirala in označila fotografijo za lažno, se je podoba še naprej pojavljala v medijih in vabilih na komemoracije kot historično izpričani dogodek. Ta fotografija ni edini primer tovrstne manipulacije fotografij nasilja v drugi vojni. Težava nastane, ko se fotografije prikazuje z namenom izkrivljanja tolmačenj preteklosti in historičnih revizij.

Incident se je ponovil tudi leta 2018, ko je več medijev fotografijo ponovno objavilo kot opomin na krvave dogodke iz preteklosti, ne da bi se pred tem prepričalo, ali je njeno tolmačenje resnično ali ne. Ključno vprašanje v iskanju odgovora na to, katere medijske interpretacije so verodostojne in katere ne, je, kdo je izvajalec in kdo talec eksekucije. V neskončnem ponavljanju neresničnih tolmačenj te sčasoma lahko postanejo resnične.


Besedilo pripravila: dr. Kaja Širok, direktorica

Predmet je na ogled na občasni razstavi (R)evolucija muzeja: 1948 – 2018, ki je do januarja 2019 na ogled v prostorih Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Celovška 23, 1000 Ljubljana.

V ANKARANU ODPRLI MODERNO KEGLJIŠČE

V Ankaranu so jeseni leta 1968 odprli šeststezno avtomatsko kegljišče, ki ga je Dnevnikov novinar označil za “prav gotovo najbolj moderno kegljišče pri nas.”

Novinar je zapisal še, da so tistega leta tudi drugod v turističnih krajih po Sloveniji odpirali avtomatska kegljišča, saj da so gostinci in turistični delavci ugotovili, da so kegljišča donosna in tudi zelo privlačna za turiste, sploh ko je slabo vreme. Prav tako je omenil, da so leta 1968 podobni kegljišči kot v Ankaranu odprli tudi v Luciji in Portorožu.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 9. novembra 2018)

TUDI ITALIJANI NA LOVU NA FAZANE

Lepo jesensko vreme je v naravo privabilo tudi lovce, ki jih je konec oktobra leta 1968 fotoreporter Marjan Ciglič v objektiv ujel v okolici Brnika.

Lov na fazane in jerebice je po poročanju Ljubljanskega dnevnika na ta konec privabil tudi številne tuje lovce, ki so po večini prišli iz sosednje Italije. Verjetno je odveč dodati, da so uplenjene živali gotovo končale v kakšni izvrstni jedi.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 26. oktobra 2018)

NOVE BENCINSKE ČRPALKE

Bencinske črpalke so bile v šestdesetih letih še nekaj tako posebnega, da so jih risali najboljši arhitekti. Bencinski servis na Tivolski cesti ob železniški progi je recimo projektiral Edvard Ravnikar, črpalko na drugi strani Milan Mihelič, tisto na Tržaški cesti, ki še vedno deluje, Martin Živič in še bi lahko naštevali.

Ljubljanski dnevnik je oktobra 1968 ob gradnji Ravnikarjevega bencinskega servisa poročal, da bo, ko bo zgrajen podaljšek Parmove ulice s podvozom na Tivolsko cesto, ob črpalki zgrajen hotel. Petdeset let pozneje ni ne hotela ne podvoza, ki pa je zadnje mesece postal spet aktualen ob razpravah o prometni ureditvi območja na Parmovi ulici.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 19. oktobra 2018)

MOJSTER PREPARATOR S KODELJEVEGA

Viktor Herfort s Kodeljevega je veljal za enega največjih mojstrov priprave nagačenih živali v Ljubljani. Dnevnikov fotoreporter ga je oktobra 1968 ujel ravno v trenutku, ko se je pripravljal na preparacijo medvedke, ki so jo uplenili na Igu.

“Za večino ljudi je tak prizor nenavaden, za mojstra Herforda pa prav nič. Skozi njegove roke in preparatorsko delavnico je namreč šel že dobršen del živalskega kraljestva – od rib, plezalcev, ptičev, pa tja do trofej levov, tigrov, žiraf, slonov,” so o mojstru Herfortu zapisali v Ljubljanskem dnevniku. Ob tem so izpostavili še preparatorsko delavnico mojstra Lojzeta Šmuca v Bezenškovi ulici, ki naj bi bila prav tako izvrstna.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 12. oktobra 2018)

Sloveča jama z družino zadnjega cesarja na steklenem stereo negativu

Znameniti češki fotograf »Njegove cesarske in kraljevske Visokosti Presvetlega nadvojvode Franca Ferdinanda Avstrijskega-Este« Rudolf Bruner Dvořák je leta 1909 mojstrsko fotografiral že takrat mednarodno znano Postojnsko jamo. Lepote kraškega podzemlja je domnevno ovekovečil v več dneh, zagotovo pa 10. avgusta 1909, ko je v njej fotografiral družino Karla I. – bodočega in zadnjega cesarja med Habsburžani. Ohranilo se je 400 fotografij, od tega 318 fotografij na papirju in negativov na steklenih ploščah formata 25,7 x 30,5 cm ter 82 stereo posnetkov na steklenih ploščah formata 8,3 x 17 cm.

Rudolf Bruner Dvořák se je s svojim bratom in pomočnikom Jaroslavom po naročilu jamske komisije in priznanega speleologa ter dolgoletnega direktorja jame Ivana Andreja Perka izživel v fotografiranju kapniških lepot, prostranih jamskih dvoran, pa tudi tehničnih pridobitev jame. To so bili zlati časi njegovega fotografskega ustvarjanja. Rudolf Bruner Dvořák, ki je sicer slovel kot najboljši izvedenec reportažne fotografije s smislom za ulovitev atmosfere dogodka ob pravem trenutku in na najprimernejši način, z odličnim občutkom za kompozicijo in razporeditev virov svetlobe, se je tokrat znašel pred velikim tehničnim izzivom. Kako fotografirati lepote podzemlja, ki so ga že od leta 1884 stalno, a komajda, razsvetljevale električne obločnice, in kako zagotoviti okoliščine, v katerih morajo biti steklene plošče razvite takoj po ekspoziciji. Celotni tehnični podvig fotografiranja z vprašanjem o uporabi magnezijevega prahu ali električne luči ostaja nepojasnjen, estetska brezhibnost Dvořákovih fotografij pa osupljiva.

V primerjavi z velikim številom Dvořákovih fotografij jamskih naravnih znamenitosti so visoki gostje, ki so po poročanju časopisa Slovenec incognito pripotovali na Bled, v Ljubljano in Postojnsko jamo, kot skupina le na maloštevilnih posnetkih. Od fotografij, posnetih s stereoskopskim fotoaparatom, je Dvořák le eno namenil skupinskemu fotografiranju dvorne družine. Na njej je prva med damami z desne nadvojvodinja Marija Jožefa Saška, mati bodočega avstro-ogrskega cesarja Karla I., ob njej pa njen drugi sin, štirinajstletni Karlov brat, nadvojvoda Maksimiljan Evgen. V dvorni delegaciji sta tudi visoka predstavnika rodbin Pallavicini in Wurmbrand. Prvi Dvořákovi fotografiji iz Postojnske jame sta bili objavljeni že 3. septembra 1909 v reviji Český svět, najpomembnejši ilustrirani reviji na Češkem pred prvo svetovno vojno. Slovenska časnika Slovenec in Slovenski dom pa sta ob koncu oktobra istega leta objavila, da je »gospod komorni fotograf glavne dele Postojnske jame fotografično posnel in umetniško izvršene fotografije v album zbral, ki na izjemno krasen način predočuje vse blesteče čare in bajne tvorbe kraškega podzemeljskega kraljestva«. Poudarila sta še, da so te fotografije najboljše od vseh dotedanjih in jih priporočila v nakup. Dvořákove fotografije so predvsem kot razglednice Postojnske jame zaokrožile po tujini. Stereo fotografije pa so bile tedaj namenjene le individualnemu ogledovanju s pomočjo stereo kukala, skozi katerega je lahko gledalec občudoval fotografijo v tridimenzionalni razsežnosti. Negativi fotografij na krhkem steklu so leta 1909 iz Postojne z Dvořákom potovali v Prago, po 96 letih pa so se vrnili v Slovenijo.

MNZS_negativ_STEREO_bd285_100_Marija Jožefa Saška 1909_OB

Podatki o predmetu: Rudolf Bruner Dvořák, Stereo negativ na stekleni plošči, Postojnska jama, 1909, steklo, 8,3 x 17 cm; inv. št. BD 285

Avtorica prispevka: Irena Uršič

Predmet je na ogled na občasni razstavi (R)evolucija muzeja: 1948 – 2018, ki je na ogled v prostorih Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Celovška 23, 1000 Ljubljana.

Z moderno streho pred dežjem zaščitili Križanke

Natanko pred petdesetimi leti so Plečnikove Križanke prekrili s platneno streho iz umetne snovi, s čimer so to prizorišče, ki je v naslednjih letih postalo tako rekoč legendarno, zaščitili pred dežjem in s tem organizatorjem omogočili bistveno več manevrskega prostora pri izvedbi kulturnih prireditev. “Ko sezona v koncertnih dvoranah že zamira in padejo zastori v ljubljanskih gledališčih, zaživi prostor pod letos na novo nameščeno streho. V pretelih letih, ko je bila streha še platnena, so morali odpovedati marsikatero prireditev pred zlobnim vremenom,” so ugotavljali v Ljubljanskem dnevniku.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 24. 8. 2018)

KAMERE AVSTRIJSKE TELEVIZIJE V LJUBLJANI

Ljubljanski dnevnik je aprila 1969 poročal o snemalni ekipi dunajske televizije v prestolnici. Televizijci so snemali 25-minutni dokumentarni film o našem glavnem mestu, ki je bil predviden kot prvi v seriji kratkih avstrijskih televizijskih filmov pod skupnim naslovom Pozdravljen, sosed. Poleg turistično najzanimivejših delov stare in nove Ljubljane so avstrijske  televizijce med drugim zanimali še gastronomske posebnosti hotela Union, gostišče pri Nacetu, trening košarkarjev Olimpije, nastop folklornega ansambla Franceta Marolta in skladbe Slovenskega okteta. Zunaj Ljubljane naj bi se ustavili le še v škofjeloškem muzeju.

(V Dnevniku objavljeno v petek, 19. aprila 2019; foto: Marjan Ciglič)

Park vojaške zgodovine Pivka

#Erasmus


Andrej se je tokrat podal na Notranjsko. V Pivki je obiskal Park vojaške zgodovine Pivka, v sklopu katerega se nahajajo tudi Depoji državnih muzejev.


Park of Military History Pivka is located in south Slovenia, 45 km from Ljubljana. It’s a former Command Centre from the second Yugoslav state, but today functions as a tourist location for visitors and as a depot of museums. National Museum of Contemporary History has its main depot here. I visited Pivka 2 times. First as part of a one-day trip organized by the local Erasmus Student Network (as a part of the trip we also went to Cross Cave –Križna jama) and the second time with museum staff. The museum depot is too small for all the deposits and exhibits museum has, so the museum slowly transports all to Pivka. In this blog post I will talk about the first visits and my insights.

 

The visitor part consists of an outside vehicle exhibition and an indoor exhibition of weapons and other vehicles, mostly from the 20th century. This is a war museum, so it consists of exhibits that people with interest in war history are going to like. Weapons, uniforms, tanks, artillery and planes are the overwhelmingly represented. World War II and Yugoslavian war history are also well represented exhibits mentioned above. The museum provided us with a guide who is the best person to show to what kind of people the museum caters to and in the end attracts. His style of guiding was more war history then general, and he expects from his listeners to know in-depth knowledge of tanks and weapons that people, if military history isn’t their niche hobby, don’t know. Since I am one, I wanted to see the response of the audience. They were mostly students from all over Europe here in Ljubljana on Erasmus student exchange program and most of them listened what the guide had to say. Only in the second half of the tour his crowd was smaller. The T34 tank and its ability to deflect rounds fired at him because his armor is slopped is not a topic for everyone. He did throw from time to time a question to keep the audience interested. For Example, related to the T34, he asks how long the tank survived after it was deployed in combat. The answer is 10 minutes, but this incredible information can stick in your brain because he praised the tank before, even calling it the best of the war. It gives a scale to the fact how combat in World War II terrible was and how a 40-ton steel machine with a crew of 4 people like the T34 was expandable. WW I and interwar years are also solidly covered. In 2014 was the 100th anniversary of the start of the First World War, and interest for its history spiked everywhere, even normal folk start to be more engaged. So museums and historians adapted to the trend and started to research its history more. More or less, each history or military museum now has a corner dedicated to the First World War.

Lightroom-0919

The second part of the exhibition is for people who did not come to see tanks only. It is the history of Tito’s Yugoslavia and Slovenian history since it came independent in 1991. The guide offered more general information. The exhibits were interesting and easier to understand. Good example is a typical furnished living room in the 1991 that had a broadcast on his black and white television about the declaration of Slovenian independence. The last part of the exhibition are planes and tanks again, Slovenian modern army. It is interesting to see how at the beginning most of the equipment Slovenian army had was Soviet and was inherited from the old state, and how the newest stuff is all western and modern, according to NATO standards. It nicely shows Slovenian transformation from being a part of a socialist state in multinational Yugoslavia into Independent state that is a member of the west.

I would like to also address other parts of the museum, like the shop and restaurant. The shop is big and it has classical souvenirs, books, military apparel and scale models, which I am always, glad to see. Since I was 16, I like to build and paint scale models, especially tanks, and I consider it as sort of a on and off hobby, since my life in the last 2 years included a lot of traveling and working, there was no time for scale modeling. I still have a big interest for the hobby, but I just don’t have time for it. Usually the scale model prices in museums are museumesqe and here was no exception. It is much cheaper to buy them online with shipping included. The restaurant was nicely decorated in traditional style. I did not eat myself, but judging by the praises of food made by the whole tour, I think you are safe to give it a try. Lastly, museum is located in a hilly area, so the view from the museum is really nice, but also very windy, beware.

Pivka Museum for fans military history is a must see. In my opinion it is worth the travel from Ljubljana if it is your niche. The museum is rich in content and is clearly handled by people who love their job. For foreigners there are enough planes and tanks to see, but the mix of both western and eastern military equipment is what really makes it worth.

Lightroom-1742


Park vojaške zgodovine v Pivki se nahaja na področju jugo-vzhodne Slovenije, 45 km iz Ljubljane. Pravzaprav gre za bivše vojaške objekte iz časa druge Jugoslavije, ki so danes spremenili svojo namembnosti in postali turistična točka. Hkrati se tu nahajajo tudi depoji državnih muzejev, ki jih upravlja Muzej novejše zgodovine Slovenije. Pivko sem obiskal dvakrat. Prvič v okviru enodnevnega izleta v okviru slovenskega omrežja Erasmus, ko smo poleg Parka obiskali še Križno jamo. Drugič sem Park obiskal skupaj s sedanjimi muzejskimi sodelavci. Depo v Muzeju je za celotno količino gradiva postal premajhen, tako zlagoma poteka selitev predmetov Muzeja v Pivko. V pričujočem prispevku se bom posvetil svojemu prvem obisku.

Obiskovalci se po Parku lahko ogledajo muzejske eksponate, ki so razstavljeni tako zunaj kot v pokritih delih. Zunaj se nahaja zbirka vojaških vozil, medtem ko v pokritih najdemo orožje in pripadajoča vojaška vozila, večinoma iz 20. stoletja. Ker je Park pravzaprav vojni muzej, predmeti nagovarjajo tiste obiskovalce, ki jih omenjena tematika tudi zanima. Orožje, uniforme, tanki, artilerija in letala so reprezentativno predstavljeni. Druga svetovna vojna ter obdobje jugoslovanske vojne zgodovine pa še posebej. Park smo si ogledali skupaj z vodičem, s katerim smo skupaj odkrivali vse tisto, ker obiskovalce najbolj privlači. Sprehod čez razstavo je bil veliko bolj pregled vojne zgodovine kot splošne slike. Naš je od svojih poslušalcev pričakoval večje vedenje o vojni zgodovini, o kateri pa tisti, ki jim vojaško zgodovina ni konjiček, ne vedo veliko. Sam se zanimam za vojaško zgodovino, tako da sem ob razlagi imel čas opazovati tudi odzivanje poslušalstva. Bil sem torej del skupinice študentov iz različnih delov Evrope, ki so Ljubljani prek študijske izmenjave Erasmus. Večina je pozorno sledila vodstvu. Le v drugi polovici vodenega ogleda se je skupinica malce zmanjšala. Razlaga okoli značilnosti izbočene oblike tanka T34 in možnost, da so se zaradi tega zadetki odbijali, so določen del skupine odvrnili od zavzetega poslušanja, saj to ni bila tematika, ki bi zanimala vse. Vodič nas je od časa do časa pritegnil z vprašanjem, tako da smo ga z zanimanjem poslušali. Če izpostavim en primer: vprašal nas je, v zvezi s tankom T34, o dolžini udeležbe tanka v boju. Odgovor je bil: zgolj 10 minut. Takšne vrste informacija se vtisne v spomin, saj smo bili ravno trenutek pred tem poučeni o njegovih izjemnih zmožnostih. Pravzaprav je to razmislek o grozljivih bojih v času druge svetovne vojne in 40. tonskemu jeklenemu stroju s posadko štirih ljudi.

Tudi prva svetovna vojna in čas med obema svetovnima vojnama sta solidno zastopana. V letu 2014 je bila 100. obletnica začetka prve svetovne vojne in pojavljala v javnosti se je pojavilo vse več zanimanja za to obdobje. Muzeji in zgodovinarji so se prilagodili trendu in začeli so zgodovino tega obdobja začeli raziskovati še bolj. Skoraj v vsakem muzeju tako najdemo kotiček posvečen prvi svetovni vojni.

Drugi del muzejske postavitve v Parku je namenjen vsem obiskovalcem, ki niso prišli le za to, da bi videli tank. Razstava je posvečeno zgodovini Titove Jugoslavije in slovenski zgodovini do njene samostojnosti v letu 1991. Vodič nam je postregel s splošnimi informacijami. Razstava je bila zanimiva in tudi lahko razumljiva. Zanimiv se mi je zdel del, kjer obiskovalec vstopi v dnevno sobo v letu 1991 in na črno-beli televiziji je prikazan program, ki se je predvajal v času boja za slovensko neodvisnost. V zadnjem delu razstave so ponovno na ogled letala in tanki, že moderna vojaška tehnika Slovenske vojske. Zanimivo je videti kako je večina opreme na začetku razstave Sovjetskega izvora, podedovana iz stare države, novi modeli pa prihajajo iz Zahoda ter odražajo standarde NATA. Razstava lepo prikazuje pot slovenske transformacije iz večnarodne Jugoslavije v samostojno državo, ki je članica Zahodnih držav.

Rad bi se dotaknil še ostalih delov muzeja kot sta trgovina in restavracija. Trgovina je velika in ponuja nekaj klasičnih spominkov, knjig, vojaških oblačil in modelov, ki sem jih vedno vesel, ko jih vidim. Že od svojih 16.ih rad sestavljam in barvam modele, še posebej tanke. Trenutno sem svoj hobi malce opustil, saj zadnji dve leti precej potujem in delam, tako da za modelarstvo nimam toliko časa. Ponavadi so modeli v muzejskih trgovinah precej muzejske in tudi v muzejska trgovinica v Parku ni bila izjema. Veliko ceneje jih je kupiti prek spleta. Restavracija je prijetna in opremljena v tradicionalnem stilu. Sam je sicer nisem uporabil, a glede na cene, mislim z obiskom ne boste zgrešili. Muzej je lokacijsko umeščen na hribovitem terenu, tako da je razgled iz muzejskega kompleksa res lep, a tudi hkrati precej vetroven.

Muzej v Pivki priporočam vsem ljubiteljem vojaške zgodovine, odtehta tudi vožnja iz Ljubljane. Vsebina muzeja je bogata in jasno je videti, da ga upravljajo ljudje, ki imajo radi svoje delo. Za vse tujce je na ogled dovolj tankov in letal, ki si jih lahko ogledate, toda prav mešanica tako zahodne kot vzhodne vojaške tehnike je tisto zaradi česar je Park vredno obiskati.

 

APRILSKI SNEG POSKRBEL ZA KOMIČNE AKCIJE

14. aprila  1969 je Ljubljanski dnevnik poročal o nogometnem derbiju med Svobodo in Ilirijo. Kar je tekmo naredilo posebno, ni bil končni rezultat (2:1), temveč sneg, ki je bil po besedah novinarja vzrok za številne neuspele, včasih pa celo komične akcije nogometašev. “Igralci obeh moštev so kot za stavo kar tekmovali, kdo bo zgrešil več žog,” je zapisal novinar, ki je poročal, da je med tekmo tako močno snežilo, da se na trenutke ni videlo čez igrišče in da so gledalci slabo razločevali igralce.

(V časopisu Dnevnik objavljeno v petek, 12. aprila 2019; foto: Marjan Ciglič)

MUZEJI (3)

#Erasmus


Andrej nas tokrat popelje na sprehod po muzejih, ki jih najdemo na Metelkovi (Ljubljana).


Spring has definitely arrived in Ljubljana. On the day I’ve visited the Metelkova museum square, it was raining again, but it was not freezing cold. On the contrary, the weather was perfect for a raincoat, even for cycling. Metelkova museum square is something I thought up since the three museums I’ve visited are located on a square. The alternative place Metelkova with concerts and venues to hang around was north of the museums. A quick google search even shows that the addresses of the museums are Metelkova street, so it makes sense. The museums located on the square are the Slovene Ethnographic museum, museum of Contemporary art Metelkova, and the National Museum of Slovenia located in Metelkova.  I enjoyed the visit to all three museums and I’m quite happy that I am able to contradict the statement I said in my previous blog post about seeing all the best museums in Ljubljana.

The Ethnographic museum was a blast. The museum has three floors, with the bottom floor serving as the entrance, reception, souvenir shop etc. They even have a knitting shop where you can buy scarfs or knitting materials for typical museum prices.  In the time of typing this blog, 5 different exhibitions were in the museum and I will go about them in the order I saw them. The first floor had an atmospheric bee exhibition which I found really nice and perfect for taking photographs, but also quite informative since I don’t know anything about bees and beekeeping. The second one on the same floor was more in my line of work. It featured photographs of Bosnia made on the beginning of the 20th century by a Czech photographer František Topič. He made some interesting photos of everyday life in Bosnia during the Austro-Hungarian reign. One of the photos are corpses of Archduke Franz Ferdinand and his wife. The timespan of photos he shot covers 1885 to 1919 so the viewer can observe changes made in Bosnia during the Habsburg rule. The third exhibition is a small one about the art of making candles and gingerbread. Personally I did not find it really interesting so I quickly glanced over it and went to the second floor.

The second and third floor both have one big exhibition. The one on the second called I, We and Others is the best reason why to come to the museum, since is fantastic. It covers topics about your personal interpretations of life, people and family you are surrounded with, Europe and the world, and yourself. I am a sucker for self-exploration so I was immersed immediately. It tackles European identity and how it blends with your own and national identity. The art presented was very diverse and I will let the photos speak for themselves. The third floor is more what I expected from the ethnographic museum. It features a lot of exhibits from all over the world, present and past history. It makes you think how diverse our world is and how culture does not have a label.

The National Museum of Slovenia located in Metelkova was much more interesting than the one located in Prešeren street. It’s bigger, there are no other museums included in the building and it includes a lot of really interesting stuff from Slovenia’s history. For example, I remember very clearly the springboard and buck I had in my Elementary school made by the Slovenian company Elan. The same ones were on display in the museum. Personally I liked the weapon room the most. It featured a samurai warrior armour from the 17th century. If you want to you can climb on the top of the building and enjoy the view and scenery of Ljubljana from there. Overall, the National Museum in Slovenia in Metelova is worth a visit and I recommend it.

The Museum of Contemporary art in Metelkova was a mixed bag for me. It was nostalgic because I worked as a guardian of Arts in the Museum of Contemporary Art in Zagreb, Croatia. It was a low paid student job and I have different memories from that place, not necessarily good ones, but it was an experience. The interior and the exhibits reminded me a lot of the museum in Zagreb but the size makes a difference. The temporary exhibition about Non Aligned movement was something I did not expect to find in this museum but it was really interesting and worth a visit. Overall, I think that the Metelkova Square museums are worth a visit and it should take a day to explore them properly, best when it is raining outside like in my case.

Lightroom-1964

Foto: Andrej Aleksandrov


Pomlad je brez dvoma prišla v Ljubljano. Ko sem tako nekega dne obiskal muzeje na Metelkovi, je ponovno deževalo, a ni bilo več tako ledeno mrzlo. Tako je bilo vreme primerno za obleči si dežni plašč ter celo za kolesarjenje. Muzejska četrt na Metelkovi je pravzaprav nekaj, na kar sem mislil, ko sem obiskal prve muzeje v Ljubljani. Alternativni prostor Metelkove, kjer se odvijajo koncerti in kjer so prostori za posedanje se nahajajo severno od muzejev. Ko na Googlovem iskalniku na hitro preverimo ime ulice, opazimo, da se muzeji nahajajo ob Metelkovi ulici, kar lahko povežemo s četrtjo. Muzeji, ki jih najdemo na prostornem trgu so: Slovenski etnografski muzej, Muzej sodobne umetnosti Metelkova in Narodni muzej Slovenije. Med obiskom vseh treh muzejev sem zelo užival in tako sem vesel, da lahko nasprotujem svoji izjavi, ko sem v prejšnjem prispevku omenil, da sem v Ljubljani že obiskal vse najboljše muzeje.

Etnografski muzej je navdušujoč. Muzej zavzema tri nadstropja. V pritličju je vhod z recepcijo, muzejsko trgovino itd. Najdemo lahko celo trgovinico s pletenimi izdelki, kjer si lahko po tipičnih muzejskih cenah privoščite šal ali kakšen drug pleten izdelek. V času pisanja tega prispevka, si je bilo v muzeju mogoče ogledati pet različnih razstav. V prvem nadstropju najdete doživljajsko čebelarsko razstavo, ki se mi je zdela izjemno prijetna in je bila hkrati odličen poligon za fotografiranje. Poleg omenjenega se je izkazala za izjemno informativno, saj o čebelah in čebelarstvu veliko nisem vedel . Naslednja razstava, ki se nahaja v istem nadstropju, je postregla z vsebino, s katero se ukvarjam tudi sam. Razstavljene so bile namreč fotografije iz Bosne, ki jih je na začetku 20. stoletja naredil češki fotograf František Topič. Najti je bilo mogoče nekaj zanimivih motivov vsakdanjega življenja v Bosni iz časa Avstro-ogrske. Na eni od fotografij celo opazim tudi preminula nadvojvodo Franca Ferdinanda z ženo. Fotografije zajemajo čas med 1885 in 1919, tako da obiskovalec lahko sledi spremembam, ki so se zgodile v Bosni v času vladavine Habsburžanov. Tretja razstava, ki je še na ogled v prvem nadstropju, je manjša razstava o umetnosti izdelave sveč in medenjakov (lectarstva). Ker me vsebina ni posebej pritegnila, sem si jo na hitro ogledal in se povzpel v drugo nadstropje. Tako v drugem kot tretjem nadstropju se nahaja ena velika razstava. Stalna razstava Jaz, mi in drugi: podobe mojega sveta je zagotovo razlog, da muzej obiščete, saj je res fantastična. Prek različnih interpretacij življenja, ljudi in družine, ki nas obkrožajo, se zavemo kakšno mesto imamo sami v prostoru Evrope, sveta. Ker sem tudi sam iskalec lastne identitete, me je vsebina takoj potegnila vase. Evropskost se spaja in prepleta tako z lastno kot tudi narodno identiteto sámo. Tudi umetnost, ki je predstavljena na tem kraku razstave je izjemno pestra, zato bom pustil fotografijam da spregovorijo same zase. V tretjem nadstropju sem našel tisto, kar sem pričakoval, da bom našel v etnografskem muzeju. Razstavo sestavljajo muzejski predmeti iz vsega sveta, so predstavniki sodobne in pretekle zgodovine. Obiskovalec ob njih razmišlja o raznolikosti našega sveta in kako naša kultura nima meja.

Narodni muzej Slovenije na Metelkovi je veliko bolj zanimiv od tistega, ki ga najdemo na Prešernovi ulici. Je večji, v sami stavbi je umeščen sam, razstavljenih pa je veliko muzejskih predmetov iz slovenske zgodovine. Sam se zelo dobro spominjam odskočne deske s kozo, ki smo jo uporabljali v osnovni šoli, izdelek slovenske tovarne Elan. Prav takšna je na ogled v muzeju. Najbolj me je navdušil del razstave, kjer je razstavljeno orožje. Pritegnila me je oprava samurajskega vojščaka iz 17. stoletja. Če želite, se lahko povzpnete na vrh same stavbe in tako izkoristite pogled na Ljubljano od zgoraj.

Muzej sodobne umetnosti sem zapustil z mešanimi občutki. Po svoje sem postal nostalgičen, saj sem kot varuh razstave opravljal delo v Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu, Hrvaška. Na nizko plačano študentsko delo imam različne spomine, ki niso nujno le lepi, a delo štejem za izkušnjo. Tudi notranjost in razstave sta me precej spominjala na muzej v Zagrebu, razlika je edino v velikosti. Občasna razstava o gibanju neuvrščenih je bila nekaj, kar nisem pričakoval, da bom v tem muzeju našel. Bila je zanimiva in vredna obiska.

Menim, da so muzeji, ki se nahajajo znotraj muzejske četrti na Metelkovi vredni obiska in priporočam, da si vzamete prost dan zanje in jih korenito raziščete.