Prešernova Zdravljica, 1944

»Edinost, sreča, sprava …« so stihi, ki so tako premotili cenzorje Prešernove Zdravljice, da bi lahko pesem objavil v Poezijah le pod pogojem, če bi docela izpustil omenjeno četrto kitico. Pesnik je ni želel okrniti in je svoj rokopis križno prečrtal. Zdravljica je bila tako prvič objavljena šele štiri leta po nastanku, v prelomnem letu 1848, ki sta ga zaznamovali pomlad narodov in marčna revolucija s padcem Metternichovega absolutizma.

1088_2: Delo v Trilofu, čigar ime je iz »tri l(eta) OF« izpeljal Edo Bregar – Don. Decembra 1944 so ustvarili voščilo, ki v potrtih prsih up budi, odpira večne teme človeštva (srečo, dobroto, prijateljstvo), poziva k narodoljubju ter obenem govori o razumevanju, strpnosti, sožitju in mirnem sobivanju vseh narodov. Med drugo svetovno vojno, ko so svet skušale preplaviti in zavojevati sile zrcalno nasprotnih vrednot, je napitnica ob »novini« lahko postala pesem zatiranih in upora. V duhu narodnoosvobodilnega gibanja so obudili njene ideje in ideale ter jih aktualizirali in jim z likovno podobo vlili nov pomen.

Delo v Trilofu, čigar ime je iz »tri l(eta) OF« izpeljal Edo Bregar – Don. Decembra 1944 so ustvarili voščilo, ki v potrtih prsih up budi, odpira večne teme človeštva (srečo, dobroto, prijateljstvo), poziva k narodoljubju ter obenem govori o razumevanju, strpnosti, sožitju in mirnem sobivanju vseh narodov. Med drugo svetovno vojno, ko so svet skušale preplaviti in zavojevati sile zrcalno nasprotnih vrednot, je napitnica ob »novini« lahko postala pesem zatiranih in upora. V duhu narodnoosvobodilnega gibanja so obudili njene ideje in ideale ter jih aktualizirali in jim z likovno podobo vlili nov pomen.

 

Pesem je eden prvih razločnih slovenskih glasov k pomladi narodov, in ni naključje, da so jo sredi druge svetovne vojne, ob njeni 100-letnici, ponovno priklicali. Stih »Žive naj vsi narodi« je med fašističnim in nacističnim zatiranjem dobil eksistencialni pomen. Slovenskemu narodu so grozili radikalna cenzura, črtanje, izničenje.

Partizanska Prešernova Zdravljica je bila v povojnem času večkrat ponatisnjena. Faksimilirana izdaja s spremno besedo Borisa Paternuja in prevodom Zdravljice v šestih tujih jezikih je postala protokolarno darilo v obdobju, ko je bil za predsednika Republike Slovenije izvoljen Janez Drnovšek.

Partizanska Prešernova Zdravljica je bila v povojnem času večkrat ponatisnjena. Faksimilirana izdaja s spremno besedo Borisa Paternuja in prevodom Zdravljice v šestih tujih jezikih je postala protokolarno darilo v obdobju, ko je bil za predsednika Republike Slovenije izvoljen Janez Drnovšek.

V takšnih okoliščinah je nastala tudi edinstvena, bibliofilska izdaja Prešernove Zdravljice. Po naročilu Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte za Gorenjsko so jo izdelali med 11. in 21. decembrom 1944 v partizanski tiskarni Trilof v Davči na Gorenjskem. Odlikujejo jo izjemna slovstvena in likovna vrednost ter tehnična dovršenost. Literarni zgodovinar, prešernoslovec Boris Paternu, jo je imenoval »mali čudež v zgodovini slovenske knjižne kulture, kakršnega verjetno ni dalo nobeno drugo odporniško gibanje okupirane Evrope«.

pl3986: Leta 1956 je bila prva muzejska stalna razstava o razvoju narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji dopolnjena z razstavo na prostem Partizanske tiskarne. V gozdu v neposredni bližini muzejske stavbe je bilo rekonstruiranih več objektov, med drugimi tudi tiskarna Trilof.

pl3986: Leta 1956 je bila prva muzejska stalna razstava o razvoju narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji dopolnjena z razstavo na prostem Partizanske tiskarne. V gozdu v neposredni bližini muzejske stavbe je bilo rekonstruiranih več objektov, med drugimi tudi tiskarna Trilof.

 

Zdravljica je bila natisnjena v 1.512 izvodih, od teh je bilo 1.500 numeriranih. Obsegala je 18 ilustriranih folij v kvartu [4°]. Na tenak prosojni papir so za vseh osem kitic natisnili besedilo v rdeči in črni barvi ter ročno pozlatili vinjete, ki jih je izrisal arhitekt Marjan Šorli – Viher; spodaj so vstavili črno-bele celostranske odtise linorezov slikarja Janeza Vidica. Liste so zvezali z volneno vrvico v barvah slovenske zastave ter jih vložili v rdečkaste ali sivkaste mape s pesnikovo podobo. Posebno lepa izvoda s posvetilom so poklonili Josipu Brozu – Titu in Edvardu Kardelju. V knjižnični Zbirki tiskov druge svetovne vojne hranimo več primerkov, predstavljamo pa izvod št. 155 s posvetilom »Oblastnemu komitetu SKOJ-a, grafični oddelek P. T.«

Prešernova Zdravljica 1944 Prešeren, France (1800–1849); linorezi Vidic, Janez (1923–1996); vinjete Šorli, Marjan (1915–1975)  izdal Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Gorenjsko tiskarna Trilof, Davča papir, volna; 30,1 x 21,3 cm; 18 f. bibliofilska izd., št. 155 inv. št. 300000222

Prešernova Zdravljica 1944 Prešeren, France (1800–1849); linorezi Vidic, Janez (1923–1996); vinjete Šorli, Marjan (1915–1975) izdal Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Gorenjsko tiskarna Trilof, Davča papir, volna; 30,1 x 21,3 cm; 18 f. bibliofilska izd., št. 155 inv. št. 300000222

 

Partizanska interpretacija se je v veliki meri oprla na prevratniški značaj Prešernove pesmi, ki je z obujenim motom francoske revolucije (svoboda, enakost, bratstvo) na uglajen, a odločen način izrekala kritiko absolutizmu. Vrednote, ki jih je Prešeren povzdignil v duhu humanističnega svetovljanstva, so se prelile v vrednote narodnoosvobodilnega boja. V budnico narodne (samo)zavesti in zavednosti ter obenem vere v nov, boljši in bolj pravičen povojni svet. V vodilo, ki je v svojem jedru nosilo utopijo in upanje ter je bilo umeščeno v program narodnega in revolucionarnega boja. Partizanska Zdravljica z lipovim listom, s peterokrako zvezdo, puškami in z drugo likovno motiviko ni pozivala le k boju za obstoj naroda, ampak tudi k zmagi »ljudstva«. Z umetniško sugestijo je skušala širiti omenjene ideje, ideale in vrednote ter dala pesmi nov pomen.

1855_60: Leta 1956 je bila prva muzejska stalna razstava o razvoju narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji dopolnjena z razstavo na prostem Partizanske tiskarne. V gozdu v neposredni bližini muzejske stavbe je bilo rekonstruiranih več objektov, med drugimi tudi tiskarna Trilof.

Leta 1956 je bila prva muzejska stalna razstava o razvoju narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji dopolnjena z razstavo na prostem Partizanske tiskarne. V gozdu v neposredni bližini muzejske stavbe je bilo rekonstruiranih več objektov, med drugimi tudi tiskarna Trilof.

 

A Prešernova Zdravljica se pravzaprav izmika vsakršni dokončni interpretaciji ali ideologizaciji. Presega tako čas, v katerem je nastala, kot kakršnokoli (do)končno zgodovinsko, kulturno pogojeno kontekstualizacijo. Slovence je zato lahko nagovarjala v različnih obdobjih, najmočneje pa v prelomnih trenutkih: ob pomladi narodov, med drugo svetovno vojno ter ob osamosvojitvenih procesih. Postala je simbol slovenstva; šesta kitica Zdravljice, ki jo je uglasbil Stanko Premrl, je bila razglašena za republiško in pozneje državno himno. Ji znamo prisluhniti ne le v burnih, ampak tudi v mirnih časih?

__________________________________________________________________________________________

Besedilo in fotografije pripravila Darja Urbanc, bibliotekarka

Predmet se uvršča v razstavo (R)evolucija muzeja: 1948-2018, ki je do 6. januarja 2019 na ogled v našem muzeju. Vljudno vabljeni.

Advertisements

Degustirali 1343 vzorcev vina, žganih pijač in sokov

“Toliko razstavljavcev pa še ne!” je novinar Dnevnika leta 1968 naslovil svoj prispevek o odprtju 14. mednarodnega sejma vin, žganih pijač in sadnih sokov.

 

MC6808: Vinski sejem v Ljubljani, avgust 1968. Foto: Marjan Ciglič.

MC6808: Vinski sejem v Ljubljani, avgust 1968. Foto: Marjan Ciglič.

 

 

In res je bil to sejem presežkov, saj je bilo rekordno tako število razstavljavcev kot vzorcev pijač. Po svečanem odprtju se je na sejmu predstavilo več kot 350 razstavljavcev iz 22 držav, prvič so bili med njimi tudi predstavniki iz Romunije, tri strokovne komisije, ki so ocenjevale pijačo na sejmu, pa so morale oceniti 1343 vzorcev. Organizatorji so se še posebej razveselili sodelovanja predstavnikov iz največjih svetovnih proizvajalk vina – Francije, Italije in Zahodne Nemčije.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 10. avgust 2018)

Kolone vozil proti morju

Tudi pred petdesetimi leti so se med vrhuncem turistične sezone konec tedna proti morju vile kolone vozil. S to razliko, da so se takrat vozila pomikala po dvopasovnici, danes pa se zastoji pojavljajo na štiri- in  šestpasovnicah.

 

MC6807: Kolone na cesti, julij 1968. Foto Marjan Ciglič

MC6807: Kolone na cesti, julij 1968. Foto Marjan Ciglič

 

“Vse slovenske ceste prvega reda so bile včeraj polne avtomobilov. Kolone so se vile po štajerski, dolenjski, gorenjski, predvsem pa še po primorski cesti. Od Kopra do Ljubljane je bila včeraj ena sama nepretrgana kolona avtomobilov, katerih lastniki so izkoristili vročo poletno nedeljo za kopanje v toplem morju,” so v začetku avgusta poročali v Ljubljanskem dnevniku.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 3. avgust 2018)

Kovček izgnanke Jožefe Krevelj, por. Mikulič

Kovček – za večino preprost predmet, s katerim gremo na pot in v njem prenašamo osebne stvari. Ampak ta kovček je bil last izgnane deklice Jožefe Krevelj in govori o njeni življenjski poti mlade izgnanke.

Kovček Jožefe Krevelj; karton, les, usnje, 45,2 x 28,5 x 13 cm; inv.št. SI-450

Kovček Jožefe Krevelj; karton, les, usnje, 45,2 x 28,5 x 13 cm; inv.št. SI-450

Krevljevi so bili izgnani iz vasi Dunaj nad Krškim. Bili so revna družina, ki je, tako kot mnogi drugi izgnanci, ob izgonu svoje borno premoženje strpala v preprosto culo. Niso imeli kovčka, pa tudi stvari, ki bi jih vzeli s sabo, ni bilo veliko. Nemški okupator jih je preko Rajhenburga, taborišča za izgon, v sklopu izgona slovenskih družin iz obsavsko-obsoteljskega območja, izgnal 1. novembra 1941. Izgnanci so morali na trnovo pot izgnanstva v različne nemške pokrajine, v taborišča, ki so jih sami poimenovali »delovna taborišča«. Vse sposobne so takoj poslali delat v tovarne, rudnike, k obrtnikom, na veleposesti, delali so v taboriščih, skratka povsod, kjer so potrebovali njihove pridne roke. Tudi otroci pri tem niso bili izvzeti. Opravljati so morali razna dela v taboriščih, veliko pa so jih, še mladoletne, poslali delat v industrijo in h kmetom, mlada dekleta pa k nemškim družinam za gospodinjske pomočnice.

 

Marija Krevelj v taborišču Haynau v Šleziji z otroki. Z leve hči Marija, sin Bini in hči Jožefa. Manjka sin Ladislav. Last družine Mikulič

Marija Krevelj v taborišču Haynau v Šleziji z otroki. Z leve hči Marija, sin Bini in hči Jožefa. Manjka sin Ladislav. Last družine Mikulič

 

Le par dni po prihodu družine Krevelj v taborišče Haynau v Šleziji je bila tedaj trinajstletna Jožefa zdravniški družini Grundmann dodeljena za varuško njihovih otrok. Dopoldan je v taborišču obiskovala pouk, popoldan pa je pri nemški družini opravljala gospodinjska dela in se družila z njihovimi tremi otroki. Gospodarica je Jožefo naučila marsikatere veščine. Naučila jo je pletenja, gospodinjskih opravil, pravil lepega vedenja, naučila se je celo igrati klavir. Ker sta bila tako gospodar kot gospodarica zdravnika, je ob delu v ambulanti spoznala tudi nekaj zdravstvenih veščin. Družina jo je sprejela kot družinskega člana, le z najstarejšim sinom Horstom sta si bila nenehno v laseh. Obkladal jo je z besedo auslender.

V taborišču je Jožefa, tako kot drugi izgnani, dobivala oblačila, saj so jih otroci hitro prerasli. Oblačila, v glavnem pobitih Judov, so pripeljali iz koncentracijskih taborišč. Jožefa je v robu zimskega plašča našla všit zlat prstan z rdečim kamnom, verjetno rubinom. Mnogi Judi so v robove oblačil všili denar in razne dragocenosti, v upanju, da jim bodo prišle prav po vojni, a jim je bila žal namenjena drugačna usoda.

Skupina otrok v taborišču Haynau v Šleziji. Jožefa Krevelj je tretja z leve. Last družine Mikulič

Skupina otrok v taborišču Haynau v Šleziji. Jožefa Krevelj je tretja z leve. Last družine Mikulič

 

Družina Krevelj je bila jeseni 1943 premeščena v taborišče Gieboldehausen na Hannoversko. Pred odhodom so Grundmannovi Jožefi podarili majhen rjav kovček, ta jo je pozneje spremljal na vseh poteh njenega življenja. O teh je veliko pripovedovala svoji družini in sinu Zlatku.

 

Pogled v drugo sobo razstave Slovenski izgnanci 1941-1945. Foto Sašo Kovačič

Pogled v drugo sobo razstave Slovenski izgnanci 1941-1945. Foto Sašo Kovačič

 

V novem taborišču je morala Jožefa takoj delat v tovarno cigar. Iz življenja v meščanski hiši je bila pahnjena v kruti svet taboriščnega vsakdana, kjer se je srečala s pomanjkanjem, z lakoto in napornim delom. Ker je bil njen oče strasten kadilec, je iz tovarne zanj skrivoma tihotapila cigare in jih shranjevala v svoj mali kovček. Nekoč se je mlajši brat Bini igral s taboriščnimi otroki in vlačil kovček po dvorišču. Kovček se je odprl in cigare so se razsule naokoli. K sreči je vse minilo brez posledic, saj so takoj priskočili odrasli izgnanci, hitro pospravili cigare v kovček in nevarni dogodek potlačili.

Rjavi kartonski kovček je Jožefa avgusta 1945 vzela s seboj na pot domov. Sledilo je težko povojno življenje, polno pomanjkanja. Z njo je na delo, kamor je kmalu odšla, romal tudi kovček, v katerem je vsako nedeljo domov nosila hrano in druge dobrine, ki jih je šestčlanski družini Krevelj po vojni močno primanjkovalo.

__________________________________

Zbirka slovenski izgnanci v enoti Brestanica

V zbirki slovenski izgnanci v enoti Brestanica so inventarizirani muzejski predmeti in drugo muzejsko gradivo, zbrano na terenu od leta 2013, ko smo začeli intenzivno pripravljati novo razstavo o slovenskih izgnancih; na gradu smo jo odprli oktobra 2014. Zbirka, ki se vsako leto povečuje, obsega 443 inventariziranih predmetov. Gre za skromne, a po drugi strani izredno pomembne predmete, ki so del zgodbe izgnancev 1941–1945.

________

Besedilo in fotografije pripravila Irena Fürst, vodja enote Brestanica, kustosinja

Predmet se uvršča v razstavo (R)evolucija muzeja: 1948-2018, ki je do 6. januarja 2019 na ogled v našem muzeju. Vljudno vabljeni.

 

Julijska tekma skakalcev v Mostecu

Konec julija 1968 je Ljubljanski dnevnik poročal  s trening tekme smučarskih skakalcev, ki je potekal na skakalnici v ljubljanskem Mostecu. Kot je zapisal novinar, je bila takrat s plastično maso pokrita skakalnica že precej dotrajana.

Mostec, Ljubljana. Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS

Mostec, Ljubljana. Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS

 

 

V skokih se je pomerilo 35 skakalcev iz članskih in mladinskih vrst. “Tekma članov je bila, čeprav je bilo vse skupaj bolj  namenjeno rekreaciji kot pa posebnim pripravam, precej zanimiva,” je ugotovil novinar in pojasnil, da je prva tri mesta zasedla trojica vojakov Jugoslovanske ljudske armade. Rekordu skakalnice, ki je meril 37,5 metra, se na tekmi ni uspelo približati nobenemu od skakalcev. Še najbližje je prišel Ludvik Zajc, ki je skočil 35 metrov, vendar pri tem padel.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek 27. julij 2018)

Žetev pšenice ob Vodnikovi cesti

Že leta 1968 nenavaden prizor žetve pšenice ob Vodnikovi cesti s stolpnicami v gradnji v ozadju je danes le še bolj zanimiv.

MC6807: Žetev pšenice na Vodnikovi cesti. Ljubljana, julij 1968. Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

MC6807: Žetev pšenice na Vodnikovi cesti. Ljubljana, julij 1968. Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

 

“Vajeni smo pogledov na nove stolpnice in bloke, okrog njih pa na nabite parkirne prostore in garaže, pa morda še na urejene zelenice in otroška igrišča. Redka pa je za Ljubljano podoba z Vodnikove ceste, kjer tik ob blokih pada snop za snopom zrele pšenice,” je novinar Ljubljanskega dnevnika julija 1968 opisal prizor, ki ga je fotograf Marjan Ciglič ujel v svoj objektiv. Vodnikova cesta sicer še danes ohranja nekoliko vaški značaj, a na poljih že dolgo ne raste pšenica, temveč kvečjemu vila bloki.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 20. julij 2018)

Vojaški signalni rog 5. dragonskega polka

Lastnik signalnega roga je bil štajersko-koroško-kranjski dragonski polk št. 5, ki je bil že leta 1721 ustanovljen kot kirasirski polk, leta 1867 pa je postal dragonski polk. Od srede stoletja do prve svetovne vojne je bil njegov častni pokrovitelj ruski car Nikolaj 1., kot polkovni dan pa je praznoval 16. oktober, dan bitke pri Leipzigu v napoleonskih vojnah leta 1813. Leta 1883 so polku dodelili nova naborna območja na Celjskem, Koroškem, Kranjskem in Primorskem. Po narodni strukturi so ga tako večinoma sestavljali slovenski in nemški vojaki.

Signalni rog 5. dragonskega polka, medenina, d. 30,5 cm; inv. št. 7909/1; Kovček signalnega roga, les, usnje, žamet, železo, 34 x 13 x 24 cm; inv. št. 7909/2. Foto: arhiv MNZS.

Signalni rog 5. dragonskega polka, medenina, d. 30,5 cm; inv. št. 7909/1; Kovček signalnega roga, les, usnje, žamet, železo, 34 x 13 x 24 cm; inv. št. 7909/2. Foto: arhiv MNZS.

 

V zadnjem obdobju pred prvo svetovno vojno so bili sedeži polkovnih poveljstev in posameznih divizionov ter eskadronov v Mariboru, Gorici, Slovenski Bistrici, Gradcu in Ljubljani. Avgusta 1914 je skupaj s celotnim 3. korpusom avstro-ogrske armade odšel v vzhodno Galicijo, kjer je v spremenjenih razmerah prve svetovne vojne doživel svoj ognjeni krst, sodeloval v konjeniških bitkah in pozneje kot pehota delil usodo avstro-ogrske vojske. Po jesenskem umiku proti prelazu Dukla v Karpatih in v bojih za trdnjavsko mesto Przemysl so ga začeli uporabljati kot pehotno enoto in njegovi vojaki so se vse bolj spreminjali v pešake.

Signalni rog 5. dragonskega polka, medenina, d. 30,5 cm; inv. št. 7909/1; Kovček signalnega roga, les, usnje, žamet, železo, 34 x 13 x 24 cm; inv. št. 7909/2. Foto: arhiv MNZS.

Signalni rog 5. dragonskega polka, medenina, d. 30,5 cm; inv. št. 7909/1; Kovček signalnega roga, les, usnje, žamet, železo, 34 x 13 x 24 cm; inv. št. 7909/2. Foto: arhiv MNZS.

 

Med vojno so civilne oblasti v znak zahvale in za zasluge na bojišču vojaškim enotam podeljevale različna priznanja, med njimi tudi slavnostne vojaške signalne rogove. To so bili pomembni propagandni dogodki z namenom utrjevanja borbenega duha, zvestobe cesarski hiši in povezovanja vojske s prebivalci v zaledju. Tridesetega novembra 1916, kmalu po smrti cesarja Franca Jožefa, je signalni rog dobil kranjski 17. pehotni polk.

 

 

Razglas je poročal o dogodku:  »V polnem prepričanji, da se bode domači polk, kakor že skoro poldrugo stoletje, tudi v bodoče, zvest sveti prisegi, junaško in v zavesti svojih dolžnosti bojeval za cesarja in domovino, sem imenoval svojega ljubega sina, cesarjeviča, njegovim imetnikom. Upam, da bodo enako onim vrlim Kranjcem, ki stoje v slave polnemu boju ob sovražniku, tudi oni rojaki, ki so ostali na rodni grudi, zastavili svoje najboljše moči v prid domovini, da z božjo pomočjo srečno dobojujemo težki boj. Pritrjujem, da sme pešpolk >Cesarjevič< sprejeti in uporabljati od mestne občine poklonjeni mu srebrni signalni rog.« Podarjeni signalni rog, ki ga danes hrani Narodni muzej Slovenije, ima vgravirane verze pesnika Jovana Vesela Koseskega: »Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencev ne gane!« Isti verzi krasijo tudi polkovni spomenik na Monte Chiesi, ki so ga 22. julija 1916 postavili vojaki 1. bataljona 17. pehotnega polka. Signalni rog ima tudi slovenski in nemški napis »Junaški cesarjeviči, pehoti št. 17. Posvetila mestna občina Ljubljanska. Der tapferen Kronprinz, Infanterie No. 17. Gewidmet von der Stadtgemeinde Laibach.« V zaledju bojišča ob reki Piavi je ljubljanski župan v imenu Mestne občine Ljubljana 17. aprila 1918 rog podaril 2. gorskemu strelskemu polku.

Signalni rog 5. dragonskega polka, medenina, d. 30,5 cm; inv. št. 7909/1; Kovček signalnega roga, les, usnje, žamet, železo, 34 x 13 x 24 cm; inv. št. 7909/2. Foto: arhiv MNZS.

Signalni rog 5. dragonskega polka, medenina, d. 30,5 cm; inv. št. 7909/1; Kovček signalnega roga, les, usnje, žamet, železo, 34 x 13 x 24 cm; inv. št. 7909/2. Foto: arhiv MNZS.

 

Mestna občina Maribor pa je za zasluge v vojni že 11. septembra 1916 srebrni signalni rog podarila 5. dragonskemu polku. Lepo ohranjeni signalni rog z originalnim kovčkom in z vrvico v državnih barvah ima nemški napis: »Den todesmutigen Schützern unseres geliebten Vaterlandes zur Kaiserfeier 1916 gewidmet von der Stadtgemeinde Marburg, Dem K. u. k. Drag. Drag Reg. nr. 5. Neustrašnim braniteljem naše ljube domovine ob cesarjevem prazniku 1916 posvetila mestna občina Maribor, C. in k. dragonskemu polku št. 5.« Na isti slovesnosti so podobne signalne rogove dobili tudi 47. pehotni polk, 26. domobranski pehotni polk in 6. polk poljskih havbic.«

____________________________________________________________________________________________

Besedilo in fotografije pripravil mag. Marko Štepec, muzejski svetovalec

Predmet se uvršča v razstavo (R)evolucija muzeja: 1948-2018, ki je do 6. januarja 2019 na ogled v našem muzeju. Vljudno vabljeni.