Otroška železnica, vredna tri milijone

MC6802_005: Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

 

Več kot dve leti je Franc Krelj gradil svojo miniaturno železnico, v katero je vložil več kot tri tisoč nemških mark. Izjeme napor je februarja 1968 dobil poplačan s člankom v Ljubljanskem dnevniku, kjer so izpostavili, da je navdušencev nad miniaturnimi železnicami vedno več kljub pogosto precej visokim stroškom, ki jih imajo ljubitelji s tem konjičkom.

MC6802_004: Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

 

“Zanimivost svoje vrste je kajpak predvsem v dejstvu, da je Franc Krelj preprost možakar, občan, ki vsekakor nima visokih dohodkov ne fakultetne izobrazbe; takšne železnice pa smo doslej predvsem videvali v sobah tistih občanov, ki ob koncu leta prijavijo dokajšnje zneske davkariji,” so pokomentirali pri Ljubljanskem dnevniku.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 16. februar 2018)

Advertisements

Z domačo opremo prvič v Himalajo – alpinistične hlače Aleša Kunaverja iz tekstilne zbirke Muzeja novejše zgodovine Slovenije

Slovenci zelo radi obiskujemo gore in tako rekoč vsak Slovenec nosi v sebi tiho željo, da bi vsaj enkrat v življenju stal na vrhu Triglava. Zato tudi ni nič čudnega, da imamo toliko aktivnih planincev, planinskih društev, alpinističnih odsekov in vrhunskih, tudi svetovno znanih alpinistov. Leta 1960 so v takratni Jugoslaviji dozorele razmere, da se je tudi jugoslovanska alpinistična odprava podala na pot v Himalajo, da bi si tu nabrala novih izkušenj in se pridružila drugim narodom, ki so že desetletja osvajali in osvojili najvišje vrhove sveta.

Alpinistične hlače , ki jih je nosil Aleš Kunaver med prvo jugoslovansko himalajsko odpravo na Trisul, Indija, leta 1960. Foto: Sašo Kovačič, Muzej novejše zgodovine Slovenije

 

Naša odprava je imela na voljo bistveno manjša sredstva kot si si jih lahko privoščili najbolj priznani alpinistični narodi sveta in zato je bilo pred odhodom vloženega ogromno truda, da so skrbno pripravili vso opremo in prehrano, ki sta poleg fizično sposobnega in izvežbanega moštva prvi pogoj za uspeh vsake ekspedicije[1]. Čeprav na uspeh odprave vpliva nešteto faktorjev, tako predvidljivih kot nepredvidljivih, je dobra oprema gotovo eden od ključnih pogojev za uspešno spopadanje v večinoma težkih in tudi surovih razmerah v Himalaji. »Skoro vsa opreme je bila izdelana doma, po naših načrtih in iz domačega materiala. Uvozili smo le tisto, kar pri nas ni bilo mogoče izdelati ali pa bi izdelava  bila za izdelovalca preveč nerentabilna.«[2] Praktično vsa oprema se je zelo dobro obnesla, tudi tista, ki jo je izdelala šivilja v domači kuhinji. »Domača oprema je tako prestala v Himalaji ognjeni krst in s ponosom lahko napišemo na vrsto naših kvalitetnih izdelkov simbol najvišje kakovosti »Preizkušeno v Himalaji««.[3]

 

Aleš Kunaver na Kamniškem sedlu, kjer so pred odhodom na Trisul leta 1960 preizkušali opremo. Foto: eden od članov odprave, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Aleš Kunaver na Kamniškem sedlu, kjer so pred odhodom na Trisul leta 1960 preizkušali opremo. Foto: eden od članov odprave, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

 

V prispevku se bomo omejili na alpinistične hlače, ki jih je Muzeju novejše zgodovine Slovenije podarila Dušica Kunaver, nosil pa jih je njen pokojni mož Aleš Kunaver, član prve jugoslovanske odprave v Himalajo in pozneje vodja šestih jugoslovanskih odprav v Himalajo in Hindukuš. Aleš je bil mož, ki je zelo zaslužen, da so jugoslovanski alpinisti iz himalajskih začetnikov v le 15 letih zrasli v najboljše alpinistično moštvo na svetu.

Aleš Kunaver  na nedeljskem družinskem izletu v Bohinju leta 1974. Foto: Dušica Kunaver, hrani  Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Aleš Kunaver na nedeljskem družinskem izletu v Bohinju leta 1974. Foto: Dušica Kunaver, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

 

Na odpravi na Trisul v Indiji so jugoslovanski alpinisti uporabljali več vrst hlač: t. im. kombinirane hlače, vetrne hlače in puhaste hlače. V Muzeju hranimo Kunaverjeve kombinirane hlače, ki jih je iz domačega volnenega štruksa izdelala tovarna Kroj iz Ljubljane. »Hlače so izdelane tako, da jih lahko uporabljamo kot »pumparice« ali pa nam segajo do čevljev. Krojene so tako, da so razmeroma zelo ohlapne. Zapenjajo se navzkrižem, tako da so hlače še vedno tople, čeprav jih razpnemo. Zadaj in na kolenih so hlače dvojne, na koncu hlačnic pa je 20 cm dolgi volneni rokavec. Blago je odlično, saj je skoraj nepremočljivo in se nanj ne prijema sneg, kroj pa je univerzalen.«[4]

Hlače smo razstavili na razstavi, ki jo je Muzej novejše zgodovine Slovenije pripravil ob 30-letnici tragične smrti Aleša Kunaverja (4. 11. 2014–12. 1. 2015) – linki na razstavo, opazimo pa jih lahko tudi na nekaj posnetkih iz fotografske zbirke Aleša Kunaverja z okrog 5.800 barvnimi diapozitivi, ki jih je Muzeju podarila družina Kunaver.

 

hlače-KA_156

Aleš Kunaver (1. z leve) med dostopom na Trisul, Indija, leta 1960. Foto: eden od članov odprave, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

 

Aleš Kunaver pa je zapisal: »…  Nikdar tudi ne bi zmogli vrhunskih dosežkov, če ne bi imeli za seboj industrije z izdelki vrhunske kakovosti. Za vse naše odprave od leta 1960 dalje je vsa oprema domača, dopolnjujejo jo morda le posamezni uvoženi predmeti, na primer kisikove maske.« [5]

Alpinistične hlače , ki jih je nosil Aleš Kunaver med prvo jugoslovansko himalajsko odpravo na Trisul, Indija, leta 1960. Foto: Sašo Kovačič, Muzej novejše zgodovine Slovenije

Besedilo in fotografije pripravila Jožica Šparovec, višja kustosinja

Članek je bil objavljen v rubriki Kabinet čudes, ki jo vodi in ureja časopisna hiša Delo.

________________________________________________________________________________

Opombe:

[1] Kunaver Aleš, Mahkota Ante, Poročilo o opremi himalajske ekspedicije, v: Planinski vestnik, št. 11, 1960, str. 535

[2] Prav tam, str. 535

[3] Prav tam, str. 542

[4] Prav tam, str. 538

[5] Makalu: prvič prvi v Himalaji (Aleš Kunaver s prijatelji himalajci, ur. Dušica Kunaver in Brigita Lipovšek), samozal. D. Kunaver, 2006, str. 161

 

Izredno stanje na Trojanah

Močan ciklon, ki je v začetku februarja 1968 zajel Slovenijo, je številne kraje odrezal os sveta. Kot je poročal Ljubljanski dnevnik, je bil zaradi močnega sneženja in vetra trojanski klanec ves čas na meji prevoznosti.

MC6801: Pot na Vransko. Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

MC6801: Pot na Vransko. Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

 

 

“Če ne bi včeraj ves dan na odseku, dolgem približno 500 metrov, pri bencinski črpalki na Vranskem neprestano čistili snežni buldožerji, bi morali ta odsek ceste zapreti,” je poročal časnik. Ob tem je postregel z dobro novico, da se bosta sneg in mraz čez nekaj dni na srečo polegla.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 9. februar 2018)

LAČNI KULTURE?

Vabljeni, da se nam v sredo, 8. februarja 2018 pridružite.

Za vas samo pripravili prav posebno dnevno ponudbo.

Lačni kulture_Kulturni dan v MNZS_8.2.2018-page-001

POVABILO NA JAVNO VODSTVO

vabilo

Blejsko jezero počasi le zmrzuje

Začetek leta 1968 so zaznamovale obilne snežne padavine, nizke temperature, številne prometne nesreče in druge nevšečnosti.

MC6801: Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

MC6801: Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

 

A vse le ni bilo tako črno. Prebivalci in obiskovalci Bleda so se na primer lahko veselili zamrznjenega jezera, ki je v zadnjih letih pravzaprav prava redkost. “Že prejšnji teden so bili dani vsi pogoji, da bi jezero zamrznilo, vendar je bilo v nedeljo precejšnje neurje, ki je razburkalo jezersko gladino, da ni mogla zamrzovati. Sedaj jezero že zmrzuje in bo po mnenju domačinov zamrznilo v naslednjih dveh dneh,” so o razmerah na Bledu konec januarja poročali v Ljubljanskem Dnevniku.

Dodali so, da so najbolj neučakani blejski šolarji, ki “skoraj ne morajo dokončati, da bi jezero popolnoma zamrznilo, in hodijo vsak dan preizkušat debelino in trdnost ledu.”

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek 2. februar 2018)

Kako se je skozi čas spreminjala Čopova ulica v Ljubljani

Novinarka spletnega portala Siol1NET, Neža Mrevlje se je v prteklem tednu sprehodila po zgodovini verjetno najbolj poznane slovenske ulice – Čopove ulice v Ljubljani.

Slk 1-624: Čopova ulica v Ljubljani, obdobje med obema svetovnima vojnama. Foto: neznan, hrani: MNZS.

Slk 1-624: Čopova ulica v Ljubljani, obdobje med obema svetovnima vojnama. Foto: neznan, hrani: MNZS.

Kot je zapisala je “Čopova ulica prestala najrazličnejša obdobja. Komercialni značaj, ki ga ima še danes, je imela tudi že v 19. stoletju, ko so prostoru Čopove ulice pravili kar ljubljanski bazar.”

DE5801/2: Prodaja lesenih izdelkov na Čopovi, september 1970. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNZS.

DE5801/2: Prodaja lesenih izdelkov na Čopovi, september 1970. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNZS.

Povabilo k branju članka, ki je priložen s klikom na tem mestu. Članku pa smo se s fotografijami pridružili tudi mi.

FS5080/33: Ljubljana, junij 1949. Foto: Božo Štajer, hrani: MNZS.

FS508033: Ljubljana, junij 1949. Foto: Božo Štajer, hrani: MNZS.

DE2824/4: Čopova ulica, julij 1964. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNZS.

DE2824/4: Čopova ulica, julij 1964. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNZS.

Ljubljana. Foto: Svetozar Guček, hrani: MNZS.

Ljubljana. Foto: Svetozar Guček, hrani: MNZS.

DE7352/7: Ljubljana pred novim letom, december 1982. Foto: Dragan Arrigler, hrani: MNZS

DE7352/7: Ljubljana pred novim letom, december 1982. Foto: Dragan Arrigler, hrani: MNZS

Čopova ulica v Ljubljani. Foto: Svetozar Guček, hrani: MNZS.

Čopova ulica v Ljubljani. Foto: Svetozar Guček, hrani: MNZS.