Prvi potniški vlak iz Divače v Koper

 

Enotirna proga na odseku med Prešnico in Koper, ki je obalo železniško povezala s celino, je bila zgrajena med letom 1965 in 1967, sprva izključno kot tovorna proga za potrebe Luke Koper. Otvoritev je bila 2. decembra 1967, ko je v Koper iz Ljubljane peljal slavnostni vlak.

 

MC6712. Foto: Marjan Ciglič

MC6712. Foto: Marjan Ciglič

 

Po poročanju Ljubljanskega dnevnika so gostje v Divači imeli krajšo slovesnost in pogostitev. Veselje se je nadaljevalo tudi v Kopru, kjer je prihod vlaka pričakala navdušena množica. Po zgodovinskih virih je bila proga decembra 1975 elektrificirana. Prvotni povezavi do luke je leta 1979 sledila še zgraditev potniške postaje Koper.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 8. december 2017)

Advertisements

Utrinki iz včerajšnje otvoritve KUBA 1978

 

Utrinki iz otvoritve Kuba 1978. Foto: Sarah Bervar, hrani: MNZS.

 

Včeraj smo preživeli prijeten večer v družbi fotografa Toneta Stojka.

Preko nove fotografske razstave Porumenela fotografija:  Kuba 1978, smo tako ponovno odstrli del zares bogatega fotografovega opusa in se s pomočjo fotografij vrnili v čas 11. svetovnega festivala mladih in študentov.

 

 

 

Veseli bomo če si vzamete čas in si v teh prazničnih dneh ogledate razstavo.

KUBA 1978

 

V torek, 5 decembra 2017 ob 18.00 uri prijazno vabljeni na predstavitev fotografske razstave in pogovor z avtorjem Tonetom Stojkom

 

24068791_1492988917436735_9200816706511960963_o

 

Fotografska razstava Porumenele fotografije: Kuba 1978, odstira del bogatega opusa dolgoletnega fotografa revije Mladina Toneta Stojka, ki ga je poleti 1978, v času 11. svetovnega festivala mladih in študentov, ustvaril na Kubi. 
Preplet večinoma črno – belih fotografij obiskovalca popelje tako v vrvež kubanskih ulic kot v intimo zgradb ob njih; med nastopajoče slovenske in jugoslovanske umetnike na festivalu, kjer so se družili mladi iz različnih družbenih sistemov in za govorniški oder dolgoletnega kubanskega vodje.
Fotografsko izjemno zabeležena »barvitost« karnevalskega dogajanja razvidna tudi s črno – belih fotografij, koncertno razpoložena Janez Bončina – Benč in skupina September ter impozanten portret Fidela Castra je le nekaj motivov z razstave, ki je nedvomno vredna ogleda.

 

Vabljeni torej v našo družbo, v torek 5. decembra 2017 ob 18.00.

Več o dogodku, si lahko preberete s klikom na povezavo.

Pozdrav ladijskih siren vlaku

Fotoreporterja: Svetozar Busić, Sašo Bernardi

Kraj: Koper, pristanišče Luke Koper

Dogodek: odprtje železniške proge Koper–Prešnica

Dan: sobota, 2. december 1967

 

2 FSII2062_129: Koper, 2. december 1967. Foto: Sašo Bernardi, hrani: MNZS

Koper, 2. december 1967. Foto: Sašo Bernardi, hrani: MNZS

 

»Iz hladnega, meglenega ljubljanskega jutra se je danes ob 7. uri izključil rdeči elektromotorni vlak. Na njem je visel napis: izredni vlak Ljubljana–Koper. To je bil prvi vlak, ki je v zgodovini naše republike peljal potnike na obalo slovenskega morja.«[1]

 

Drugega decembra 2017 bo minilo petdeset let od slovesnega odprtja železniške proge Koper–Prešnica. Proga, dolga 31 kilometrov, zgrajena zgolj v pičlih dveh letih, je slovenske investitorje[2] stala 14 milijard, torej dobrih 400 milijonov starih dinarjev za kilometer proge. A kot so takrat dodali novinarji: »… je gradnja potekala natančno po načrtu in se zato ni po nepotrebnem dražila, …«[3] Malce drugačna zgodba, kot ji te dni, ob načrtih za gradnjo drugega tira koprske železnice, sledimo v novinarskih poročanjih.

 

1 DE3887_292: Dograditev še zadnjega kilometra tirov na železniški progi Prešnica–Koper, julij 1967. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNZS

Dograditev še zadnjega kilometra tirov na železniški progi Prešnica–Koper, julij 1967. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNZS

 

Slovesno odprtje ter prej že samo gradnjo so s svojimi fotoaparati spremljali številni fotoreporterji. V fotografsko zapuščino Muzeja novejše zgodovine Slovenije sta največ fotografij gradnje in odprtja prispevala dva fotoreporterja. Zapuščina Svetozarja Busića, fotoreporterja časopisne hiše Delo, šteje sedeminosemdeset posnetkov. Za potrebe takratnega Urada za informacije pri vladi LRS pa je gradnjo dokumentiral tudi fotograf Sašo Bernardi. Število ohranjenih posnetkov, podpisanih z njegovim imenom, je zavidljivih sto šestinpetdeset.

 

2 FSII2062_129: Koper, 2. december 1967. Foto: Sašo Bernardi, hrani: MNZS

Koper, 2. december 1967. Foto: Sašo Bernardi, hrani: MNZS

 

Prve reportažne fotografije, posnete julija 1967, prikazujejo eno izmed zadnjih faz gradnje koprske izredno tehnično zahtevne proge: »Na progi sta dva zelo dolga predora: zanigrajski je dolg 602 m, dolski 621m. Zgrajenih je bilo tudi 6 mostov in 21 križanj s cestami, kar je pomenilo 5 nadvozov in 16 podvozov. In ker je proga potekala tudi vzdolž strmin, je bilo treba izkopati 1,200.00 kubičnih metrov zemlje oz. kamenja. To je prva alpska proga, najbolj strma, kar jih imamo v Sloveniji[4] so zapisali novinarji. Kot pričajo ohranjene fotografije, so si čas za slavje ob koncu gradnje vzeli tudi graditelji. Ko so zadnji kilometer proge priključili v končni seštevek tirov, so jo slavnostno okrasili.

 

3 DE3893_276: Prihod prvega vlaka, ki je v koprsko pristanišče iz Ljubljane na otvoritveno slovesnost pripeljal pomembne državnike, Koper, 2. december 1967. Foto: Svetozar Busič, hrani: MNZS

Prihod prvega vlaka, ki je v koprsko pristanišče iz Ljubljane na otvoritveno slovesnost pripeljal pomembne državnike, Koper, 2. december 1967. Foto: Svetozar Busič, hrani: MNZS

 

Prvi vlak je na novo progo testno zapeljal septembra 1967. »Tistega jutra v septembru je v dolini le malokdo lahko spal. Dolgotrajno zavijanje sirene je odmevalo od Slavnika do obale[5] je pisalo v tedniku Tovariš. »Najbolj se spominjam milijonov isker izpod koles prvega vlaka,« je novinarjem na dan uradnega odprtja proge pripovedovala Amalija Trošt, prebivalka Zanigrada. »Stari ljudje so se križali, da bi zavore ne popustile. Tak strah je zdaj seveda že davno mimo. Zdaj si najbolj želimo, da bi nam zgradili postajo[6] je še dodala.

 

4 DE3950_251: Slovesno okrašena lokomotiva, pripravljena na prvo uradno vožnjo, Koper, 2. december 1967. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNZS

Slovesno okrašena lokomotiva, pripravljena na prvo uradno vožnjo, Koper, 2. december 1967. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNZS

In končno je napočil čas, ko so progo predali v obratovanje in s tem dejanjem na stežaj odprli okna koprskega pristanišča v svet. V uvodu omenjeni rdeči elektromotorni vlak je prav do Luke pripeljal malo pred deseto uro. Bila je to neuradna otvoritvena vožnja, s pomočjo katere so iz Ljubljane na slovesnost pripeljali vidnejše goste. Medtem ko je na železniškem tiru čakala tista »prava«, z zastavami in s kompozicijo nekaj vagonov okrašena lokomotiva Kennedyjevka, je sledilo nekaj govorov. Predsednik predsedstva CK ZKS Albert Jakopič je prerezal trak in s tem simbolično odprl začetek obratovanja. »Med igranjem godbe na pihala[7] in tuljenjem siren v pristanišču zasidranih ladij, se je prvi vlak počasi premikal med skladišči na prvo vožnjo po uradni otvoritvi proge[8]

 

5 FSII2067_162: Zbrana množica obiskovalcev v Luki Koper, Koper, 2. december 1967. Foto: Sašo Bernardi, hrani: MNZS

Zbrana množica obiskovalcev v Luki Koper, Koper, 2. december 1967. Foto: Sašo Bernardi, hrani: MNZS

 

Na dan slovesnega odprtja se je po novi progi v Luko Koper pripeljal tudi predsednik Josip Broz Tito s spremstvom. Modri vlak je po novi progi skozi Divačo in Prešnico v koprsko pristanišče pripeljal točno ob 14. uri. Po obveznih pozdravih si je predsednik Tito na hitro ogledal pristaniške naprave, seznanili pa so ga tudi s prihodnjimi načrti. Državniški obisk je namreč trajal zgolj pičlih deset minut, nato pa se je predsednik s spremstvom z avtomobili odpeljal naprej proti Istri.[9]

 

6 FSII2067_184: Prihod Modrega vlaka, ki je na otvoritveni dan v Luko Koper pripeljal Josipa Broza – Tita, Koper, 2. december 1967. Foto: Sašo Bernardi, hrani: MNZS

Prihod Modrega vlaka, ki je na otvoritveni dan v Luko Koper pripeljal Josipa Broza – Tita, Koper, 2. december 1967. Foto: Sašo Bernardi, hrani: MNZS

 

Kakorkoli. »Napori so pozabljeni, ostali so zgolj rezultati, po katerih so zdaj slovenskemu gospodarstvu odprta vrata v svet. Vrata, ne samo okno …[10] so zapisali v Tovarišu. In rezultati naslednjih let so potrdili nujnost investicije. Leta 1968 je namreč ladijski pretovor prvič presegel milijon ton, dve leti pozneje pa so se količine pretovorjenega blaga že povsem približale dvema milijonoma. Že novembra leta 1968 je v koprskem pristanišču začel obratovati tudi terminal za naftne derivate, ki je nato skupaj s prometom južnega sadja še dolgo prevladoval v blagovni strukturi luškega prometa. [11]

 

7 FSII2067_152: Sprejem predsednika Josipa Broza – Tita v Luki Koper, Koper, 2. december 1967. Foto: Sašo Bernardi, hrani: MNZS

Sprejem predsednika Josipa Broza – Tita v Luki Koper, Koper, 2. december 1967. Foto: Sašo Bernardi, hrani: MNZS

 

Luka Koper se je tako v zgolj desetih letih od svojega nastanka preoblikovala iz neznanega pristanišča v za obalni promet moderno mednarodno luko. Prihod železnice v Luko je ta razvoj le še dodatno pospešil.

(Objavljeno v reviji Fotoantika, Slovenska revija za zgodovino in teorijo fotografije, št. 34, leto 2017, str. 29 – 32).

_____________________________________________________________________________________

Viri in literatura:

[1] Niko Isajevič, »Od Ljubljane do Kopra tudi po železni cesti«, Delo, 3. 12. 1967, str. 1.

[2] Investitorji železniške proge so bili izključno Luka Koper in nekateri drugi, saj republiško vodstvo in država gradnji železniške povezave nista bila naklonjena. Prav Luka Koper in omenjena železniška proga sta bila edina objekta pri nas, ki nista bila zgrajena iz proračunskih sredstev, temveč iz sredstev gospodarstva, ki je v obeh objektih prepoznal ekonomski interes (Delo, 3. 12. 2017, str. 2).

[3] Željko Kozinc, »S polno paro na morje«, Tovariš, 12. 12. 1967, str. 17.

[4] Kozinc, str. 15.

[5] Prav tam.

[6] Prav tam.

[7] Godba je zaigrala slavnostno koračnico »Slovenci kremeniti«. v: Kozinc, str. 12.

[8] Gustav Guzelj, »Pozdrav ladijskih siren vlaku«, Delo, 3. 12. 1967, str. 15.

[9] Prav tam.

[10] Kozinc, str. 15.

[11] Livio Jakomin (ur), Luka Koper: 50 let izkušenj za nova obzorja: Predstavitvena monografija ob 50-obletnici Luke Koper, Koper 2007, str. 22–26.

Nagrade najmlajšim sodelavcem Ljubljanskega dnevnika

Dnevnik je imel od nekdaj posluh za bralce, ki ji je vedno znal tudi primerno nagraditi.

MC6711_3: Foto: Marjan Ciglič, hrani MNZS.

Foto: Marjan Ciglič, hrani MNZS.

 

Dolga leta so v Ljubljanskem dnevniku objavljali posebno rubriko mladih avtorjev z imenom Mlade njive in vsako leto so nadobudnim sodelavcem podelili tudi posebne nagrade. Tako je bilo tudi novembra 1967, ko so jih povabili v prostore Mladinske knjige, kjer jim je nagrade izročil urednik Mladih njiv Ferdo Godina.

Zbrane je takrat nagovoril tudi urednik Ljubljanskega dnevnika Slavko Beznik.

VESNA

V veliki unionski dvorani v Ljubljani je bila na dan Jugoslovanske ljudske armade, 22. decembra 1953, premiera prve slovenske filmske komedije »Vesna«. Film je s simpatično zgodbo gimnazijcev med pripravami na maturo, polno nedolžnih zapletov in nevsiljivega humorja, in svežim filmskim pristopom navdušil mlado občinstvo.

Z »Vesno« je v slovenskem filmskem prostoru nedvomno zavel povsem nov veter. V času, ko je sicer mlada slovenska filmska produkcija izgubljala svojo politično vlogo[i], je film prinesel nekaj hollywoodskega glamurja, iz glavnih igralcev pa ustvaril zvezde[ii].

Izdelali so tudi sinhronizirano nemško različico.[iii] Film so namreč prodali tudi na zahod, v Avstrijo in Zvezno republiko Nemčijo, od koder je na povabilo direktorja Triglav filma Branimirja Tume prišel tudi Vesnin režiser, Čeh František Čap. Prvotni scenarij partizanskega pesnika Mateja Bora je tudi v Cannesu nagrajeni režiser nekoliko predelal in film režiral, glasbo je napisal skladatelj in vodja Plesnega orkestra Radia Ljubljana, Bojan Adamič.

Bolj kot del razdvojene slovenske filmske javnosti je bilo leta 1954 nad »Vesnino« filmsko svežino navdušeno občinstvo na 1. filmskem festivalu v Pulju. Podelilo ji je nagrado za najboljši film, Čap je za svoj slovenski prvenec prejel nagrado kritike za najboljšega režiserja.

Za publiciteto filma »Vesna« so takrat in ob poznejših predvajanjih poskrbeli tudi plakati. Po osnovni predlogi so jih tiskali po potrebi, za predvajanje v drugih jugoslovanskih republikah tudi v več jezikovnih različicah.

IMG_5878

Pri distributerju Vesna film Ljubljana (do leta 1954 Podjetje za razdeljevanje filmov) je bil zaposlen tudi avtor Vesninega plakata Benedikt (Bene) Kušar,[iv] čigar podpis K BENE zasledimo v desnem zgornjem robu predstavljenega plakata. Kot fotografski zanesenjak in nepoklicni oblikovalec je plakate po zakonitostih hollywoodskega oblikovanja komercialnih plakatov v medvojnem obdobju ustvarjal z značilno osrednjo, narisano podobo glavnega/ih filmskega/ih lika/ov.[v] Opisane značilnosti lahko razbiramo tudi z Vesninega plakata iz sedemdesetih let preteklega stoletja[vi].

Na živo rumeni osnovi so črno-beli portreti glavnih moških likov, navihanih filmskih prijateljev, Sama (Franek Trefalt), Sandija (Janez Čuk) in Krištofa (Jure Furlan), ki želijo s čim manj truda opraviti maturo. Desni rob plakata obvladuje barvna silhueta filmske Vesne, prikupne hčere strogega učitelja matematike, ki jo je upodobila študentke gradbene fakultete Metka Gabrijelčič.

BŠ56_010_OB

Igro mladih amaterskih igralcev so odlično dopolnili izkušeni šolani igralci. Metka Bučar kot skrbna mama bratov Kocjan, Stane Sever kot Vesnin oče, Elvira Kralj kot Vesnina teta Ana in vsestranski Frane Milčinski Ježek, ki je v Vesninem nadaljevanju poskrbel za besedila pesmi kot nekoliko nervozni slikar Trpin. Imena obojih zavzemajo osrednji del plakata.[vii]

Film »Vesna« je verjetno prav zaradi prikaza vsakdanjih problemov slovenske mladeži, ki ne stremi le za socialistično družbo pomembnimi cilji in jih izpolnjuje, doživela tak uspeh. Film, narejen v skladu s filmskimi in ne z državnimi zakoni, je čez štiri leta dočakal tudi nadaljevanje – film »Ne čakaj na maj«.

[i]Slovenska novejša zgodovina 2: Od programa Zedinjene Slovenije do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino in Mladinska knjiga, 2005.

[ii] Zdenko Vrdlovec: Zgodovina slovenskega filma, Radovljica: Didakta, 2010: 243.

 [iii] Iz delavnic »Triglav filma«, v: Ljudska pravica, 4. 11. 1953: 6.

[iv] Poleg letakov in reklamnih prospektov je oblikoval tudi filmske plakate za 54 slovenskih in tujih filmov v distribuciji Vesna filma.

[v] Podatke o Benu Kušarju je prijazno posredovala Metka Dariš, vodja muzejskega oddelka Slovenske kinoteke.

[vi] Zbirka plakatov, letakov in transparentov, Muzej novejše zgodovine Slovenije.

[vii] S plakata se lahko razberejo tudi producent – TRIGLAV FILM, distributer – VESNA FILM LJUBLJANA in tiskarna – Tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani.

 

Pripravljeni na sneg

Še v vsako zimo so kumunalni delavci vstopili prepričani, da jih sneg ne more presenetiti. Tako je bilo tudi jeseni 1967, ko so reporterja Ljubljanskega dnevnika povabili na ogled voznega parka in zimske mehanizacije. Novinar je zapisal, da so tovornjaki Cestnega podjetja Ljubljana že naloženi s soljo in peskom za posipanje, v nekaj minutah pa lahko nanje namestijo tudi snežne pluge. “Devet takih plugov, ki jih bodo namontirali pred težke kamione, bo pozimi med sneženjem in po njem neprestano krožilo po mestnih ulicah, tako da se avtomobilistom ni treba bati prehodih nevšečnosti,” so zapisali v Ljubljanskem dnevniku.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 24. november 2017.)