Münchenski olimpijski utrinki 1972

Znani slovenski vojni in povojni fotoreporter Edi Šelhaus je v svoji bogati karieri v domovini in tujini na celuloidni trak posnel okrog 150.000 različnih fotografij. Med njimi jih je več deset tisoč o športu, njegovi priljubljeni temi. Spremljal je najrazličnejša tekmovanja, med njimi tudi evropska in svetovna prvenstva ter olimpijade.

Obiskal je tri zimske olimpijske igre (v Grenoblu leta 1968 ter Innsbrucku leta 1964 in 1976) in letne igre v Münchnu leta 1972. Zanimivo in skoraj neverjetno je, da je na zimskih olimpijadah fotografiral tako rekoč ilegalno, brez potrebnih dovolilnic. Uradno akreditiran je bil le na letnih olimpijskih igrah v Münchnu. To je lahko uspelo le fotoreporterju takšnega kova, kot je bil Edi Šelhaus, s pogumom in z izkušnjami, pridobljenimi tudi v burnih povojnih letih na Tržaškem, ko je kot filmski snemalec delal v nevarnih okoliščinah. Pri tem so mu pomagala tudi srečna naključja. Na zimskih igrah v Innsbrucku leta 1964 so mu delno pomagali akreditirani jugoslovanski kolegi, od katerih je dobival vabila na sprejeme. Ker je povsem naključno nosil podobno kučmo kot ruski kolegi, so ga, ko se jim je pridružil, vsi imeli za njihovega, s tem pa so se mu odprla vsa vrata. Na naslednjih igrah v Innsbrucku leta 1976 je imel manj sreče – slovesno odprtje je sicer lahko posnel, ker si je pomagal s fotoreporterskim trakom z napisom Press s tekmovanja za pohorsko »zlato lisico«, ki je bil na las podoben uradnemu traku na igrah v Innsbrucku. Kaj več pa mu zaradi izredne zastraženosti iger ni uspelo. V Grenoblu leta 1968 so mu gostoljubje ponudili kolegi z Dela in s Sportskih novosti, žimnico za ležišče pa so mu pomagali prenesti policaji, ki so postali njegovi prijatelji in ga niso spraševali za dovolilnico.

Tik pred upokojitvijo leta 1972 je Edi Šelhaus na jubilejne 20. poletne olimpijske igre v München kot fotoreporter z akreditacijsko številko 3915 odpotoval z vsemi potrebnimi dovolilnicami. V ekipi so bili še novinarja Jože Dekleva in Henrik Übeleis, v vlogi komentatorjev pa poznavalca gimnastike in košarke Miro Cerar in Ivo Daneu. Šelhausova naloga je bila zahtevna in odgovorna, saj je moral med 26. avgustom in 11. septembrom 1972 poleg spremljanja različnih dogodkov in tekmovanj narediti še čim boljše posnetke slovenskih in jugoslovanskih športnikov, zlasti tistih, od katerih so pričakovali dobre rezultate, obenem pa posnete filme redno z vlakom pošiljati v Ljubljano. Na začetku iger, ko še ni vozil olimpijski vlak in ni bilo drugih možnosti, je posnete filme predal kar dvema rojakoma na rednem vlaku za Ljubljano. Kurir na ljubljanski postaji je opisana potnika zaman iskal in Šelhaus je moral vse še enkrat posneti; tako se je žal nekaj filmov izgubilo. Šelhaus je s fotoaparatom obširno dokumentiral tudi odhod slovenskih in jugoslovanskih športnikov z letališča Brnik, kjer se je ustavilo Jatovo letalo, da so vanj vstopili še slovenski športniki.

Vseh prizorišč dogodkov in tekmovanj na igrah v Münchnu zaradi prekrivajočih se terminov in oddaljenosti ni bilo mogoče obiskati in spremljati, zato se je Šelhaus vsak dan sproti posvetoval, katerim športnim dogodkom naj da prednost. Spremljal je predvsem dogajanja, povezana z nastopi slovenskih in jugoslovanskih športnikov, v preostalem času pa tudi drugih. Novinar Jože Dekleva ga je med drugim opozoril, naj fotografira Natašo Urbančič, ki da lahko v metu kopja pripravi presenečenje. Imel je prav, saj je v finalu dosegla odlično peto mesto, najboljšo slovensko posamezno uvrstitev na igrah. Tako je Šelhaus posnel precej fotografij Nataše Urbančič med tekmovanjem in tudi prostim časom. Domače športnike je spremljal v olimpijski vasi, na treningih in prizoriščih športnih dogodkov. S kanuisti se je Šelhaus vozil v oddaljeni Augsburg in se že spotoma seznanil s podrobnostmi prej zanj precej neznanega športa. Predzadnji dan iger, 10. septembra, je bil še zlasti naporen in stresen, saj je bila bera jugoslovanskih medalj skromna, v dveh precej oddaljenih dvoranah pa bi moral spremljati dve pomembni tekmi, v katerih so se Jugoslovani borili za zlati medalji. Mate Parlov je v finalni boksarski tekmi dovolj hitro, že v drugi rundi, premagal Kubanca Gilberta Carillia in osvojil zlato medaljo, tako da je Šelhaus lahko posnel podelitev medalj, ujel pa je tudi začetek rokometne tekme med Jugoslavijo in Češkoslovaško. V enem samem dnevu je tako doživel zmagoslavje ob obeh zlatih jugoslovanskih medaljah. Poleg dogajanja ob obeh zlatih medaljah je Šelhaus na igrah zabeležil še veselje dveh jugoslovanskih dobitnikov medalj, in sicer v rokoborbi, kjer je srebrno medaljo osvojil Josip Čorak, bronasto pa Milan Nenadić.

Poleg številnih prijetnih, razburljivih, zanimivih športnih in drugih dogodkov in trenutkov pa je Šelhaus na celuloidni trak zabeležil tudi tragedijo, ki je za 24 ur prekinila igre in pretresla svet. Deseti dan iger, 5. septembra zgodaj zjutraj, je skupina palestinskih komandosov pod imenom Črni september vdrla v olimpijsko vas, ubila dva člana izraelske ekipe in zajela devet izraelskih športnikov, sodnikov in trenerjev. Drama je trajala ves dan in še ponoči naslednjega dne ter se končala z grozljivo bilanco: umrlo je 17 ljudi, od tega 11 članov izraelske ekipe, pet palestinskih komandosov in en nemški policist. Policija, ki je takoj po napadu agresorjev zaprla dostope do prizorišča tragedije, je le dovolila, da so fotografi in filmarji lahko snemali z nasprotne vzpetine, a ti kljub najsodobnejšim aparatom in teleobjektivom poleg policije, ostrostrelcev na strehah, oklepnih vozil v olimpijski vasi in občasnih zamaskiranih komandosov za okni ter posameznih helikopterjev niso uspeli posneti nič drugega. Šelhaus, ki je tudi prežal na razplet dogodkov, si je pomagal s kolegom s Sportskih novosti, s katerim sta, da bi posnela čim boljše fotografije, sestavila svoje teleobjektive. Dan po tragediji je bila na velikem stadionu, kjer so vihrale na pol droga spuščene zastave, velika žalna slovesnost v počastitev spomina na žrtve prve takšne tragedije v zgodovini olimpijskih iger. Igre so se nadaljevale, čeprav brez pravega veselja in olimpijskega čara, in se z zamudo enega dne tudi končale. Z odločitvijo o nadaljevanju iger so želeli pokazati, da se ne bodo uklonili anarhiji, in sporočiti, da se politika ne sme vmešavati v šport, še zlasti pa ne v olimpijske igre.

Edi Šelhaus je z olimpijskih iger v Münchnu prinesel okrog 5.000 posnetkov različnih športnih tekmovanj, največ atletskih. Ob doseganju odličnih rezultatov ter svetovnih in olimpijskih rekordov je posnel tudi številne športnike, med njimi nekatere legendarne, kot so bili Lasse Virén, Valerij Borzov, Mark Spitz, Shane Gould, Olga Korbut, Ljudmila Turiščeva, Heide Rosendahl, Kipchoge Keino, Renate Stecher, Ljudmila Bragina in mnoge druge. Fotografiral je vseh 24 slovenskih športnikov, ki so nastopali v atletiki (v metu kopja in diska, v skoku v višino in v tekih), gimnastiki, kajaku in kanuju, košarki, kolesarstvu, veslanju, judu in dvigovanju uteži. Tako je zabeležil metalko kopja Natašo Urbančič, metalca diska Zdravka Pečarja, judoista Stanka Topolčnika, telovadce Janeza Brodnika, Milenka Kersniča, Miloša Vratiča, Draga Šoštariča in Marijo Težak, veslače Miloša Janšo, Marka Mandiča, Jureta Potočnika in Jožeta Berca, skakalko v višino Bredo Babošek, dvigovalca uteži Jožeta Urankarja, tekača Mira Kocuvana, košarkarja Vinka Jelovca, kanuista Toneta Hočevarja in Damjana Prelovška, kajakaše Janeza Andrejašiča, Petra Guzlja, Dušana Tumo in Franca Žitnika ter kolesarja Jožeta Valenčiča in Janeza Zakotnika. Med jugoslovanskimi športniki naj omenimo košarkarje Krešimirja Čosića, Nikolo Plečaša, Damirja Šolmana, Ljubodraga Simonovića in trenerja Ranka Žeravico, boksarja Mateja Parlova in Zvonka Vujina, tekača Vero Nikolić in Daneta Korico, rokoborca Milana Nenadića in Josipa Čoraka, atletinjo Djurdjo Fočić in rokometno reprezentanco.

Edi Šelhaus je poleg dogajanj na velikem olimpijskem stadionu in drugih prizoriščih v svoj objektiv ujel številne zanimive dogodke in trenutke iz zakulisja iger in vsakdanjega življenja v olimpijski vasi. Zanj je bilo značilno, da je vedno iskal posebnosti in neobičajne trenutke, kar je poročanje o dogodku še dodatno popestrilo in naredilo bolj zanimivo. Posnel je tudi nekaj posebnih gostov olimpijade, svetovnih športnih legend, med njimi Jesseja Owensa, Abebe Bikilo in Emila Zatopeka.

Na razstavi, ki je bila posvečena 40-letnici letnih olimpijskih iger v Münchnu, smo predstavili manjši izbor 64 fotografij iz obsežne zbirke Edija Šelhausa. Za boljši pregled nad olimpijskim dogajanjem ter vtis o njem so si obiskovalci lahko v video projekciji ogledali še okrog 280 fotografij o igrah v Münchnu iz Šelhausove zbirke, v dveh vitrinah pa smo predstavili tudi nekaj dodatnega dokumentarnega gradiva – Šelhausove dovolilnice za fotografiranje na igrah, Olimpijsko Delo, Šelhausove objave o igrah v Münchnu v publikacijah in drugo gradivo na temo olimpijskih iger. Dodatno so si obiskovalci lahko ogledali televizijsko oddajo iz l. 1972 o olimpijskih igrah v Münchnu in slovenske športnike na pripravah pred odhodom na igre, Muzej pa je pripravil še film o najstarejšem še živečem olimpijcu Marku Račiču in njegovimi spomini na olimpijske igre v Münchnu l. 1972 ter Londonu l. 1948.

Ob razstavi, ki je doživela lep odmev pri medijih in publiki, smo pripravili tudi srečanje in pogovor z udeleženci olimpijskih iger, ki se ga je udeležilo osem udeležencev iger, med njimi štirje nosilci medalj, tudi dva z iger v Londonu leta 2012: Miro Cerar, Luka Špik, Rajmond Debevec, Aljoša Žorga, Marko Račič, Peter Guzelj, Tone Hočevar in Dušan Tuma.

Avtorica: Jožica Šparovec

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: