MUZEJ NOVEJŠE ZGODOVINE SLOVENIJE
Oddelek za dokumentarno fotografijo
FOND ALEŠA KUNAVERJA
Muzej novejše zgodovine Slovenije je letos pridobil še eno pomembno fotografsko zbirko. Z darilno pogodbo z dne 29. 1. 2014 je namreč Dušica Kunaver s svojimi otroki Muzeju novejše zgodovine Slovenije podarila obsežno zbirko okrog 5.800 večinoma barvnih diapozitivov iz zapuščine po pokojnem možu in očetu Alešu Kunaverju (rojen 23. 6. 1935 v Ljubljani, umrl 2. novembra 1984 v helikopterski nesreči nad Blejsko Dobravo), ki je bil zaslužen slovenski alpinist in vodja šestih jugoslovanskih himalajskih odprav, snemalec prvih slovenskih himalajskih filmov, konstruktor alpinistične opreme, predavatelj in publicist.
Aleš Kunaver je slovenski himalajizem popeljal v sam vrh sodobnega alpinizma. Leta 1960, ko se je kot član udeležil prve slovenske odprave v Himalajo (Trisul, Indija), so bili še himalajski začetniki, leta 1975 pa so slovenski alpinisti pod njegovim vodstvom že posegli v sam svetovni vrh, preplezali prvenstveno smer v južni steni Makaluja in dosegli vrh – 8475 m ter svetovni rekord v doseženi višini brez kisika (Marjan Manfreda). Leta 1981, ko so preplezali prvenstveno smer do roba 3300 m visoke južne stene osemtisočaka Lhotseja, četrte najvišje gore na svetu, so njihov dosežek v svetu ocenili kot najtežji poseg do tedaj v Himalaji.
Med podarjenimi diapozitivi so posnetki iz pionirskega obdobja slovenskega himalajizma – iz šestih jugoslovanskih odprav v indijsko in nepalsko Himalajo in ene odprave v Hindukuš, Afganistan (Aleš Kunaver je bil vodja šestih odprav), med leti 1960 in 1984 in sicer jih lahko razdelimo v naslednje sklope:
- leta 1960 odprava na Trisul, Indija (cilj Trisul I. 7120 m, dosežena vrhova Trisul II in III),
- leta 1968 odprava v Hindukuš, Afganistan (doseženih pet vrhov, najvišji 6902 m),
- leta 1969 odprava na Anapurno II, Nepal (7937 m, osvojili tudi vrh Anapurne IV),
- odprava na Makalu, Nepal (8463 m) – leta 1972 dosegli 8100 m v južni steni, leta 1975 osvojili vrh
- leta 1981 odprava na Lhotse, Nepal (8516 m) – dosegli vrh južne stene, ca 8100 m, poskus do vrha končali na 8300 m
- leta 1984 odprava na Manaslu, Nepal (8165 m) – osvojili vrh
- posnetki iz vzhodnega Nepala iz konca leta 1962 in začetka 1963, ko si je Aleš Kunaver z novinarjem Zoranom Jerinom ogledoval možne cilje bodočih slovenskih alpinističnih odprav
- posnetki gradnje Šole Aleša Kunaverja za nepalske alpinistične vodnike – Šerpe v Manangu in izvajanja tečajev med leti 1979 in 1984
- razni posnetki iz slovenskih in evropskih gora in mest ter
- razni posnetki iz Nepala, Indije in Afganistana, ki prikazujejo pokrajino, favno in floro ter življenje in kulturo tamkajšnjega prebivalstva.
Avtor večine posnetkov je Aleš Kunaver, nekaj posnetkov pa so naredili tudi nekateri drugi člani omenjenih odprav.
Portret Aleša Kunaverja
Aleš Kunaver kot vodja odprave v Hindukušu leta 1968. Foto: eden od članov odprave.
Aleš Kunaver na razstavi o odpravi na Anapurno leta 1969 v Modni hiši po vrnitvi z odprave. Foto: Kazimir Drašlar?
Aleš Kunaver na nedeljskem družinskem izletu v Bohinju med leti 1972 in 1975. Foto: Dušica Kunaver.
Trisul, 1960
Alpinist in akademski kipar Marjan Keršič-Belač na poti proti vrhu Trisula III. Foto: Aleš Kunaver.
Tabor II je stal na višini 6300 m, na desni je vrh Trisula III. Foto: Aleš Kunaver.
Vrh Trisula III (6170 m) je bil ves zguban in leden. Na njegov vrh so se 7. 6. 1960 prvi povzpeli (prvenstveni vzpon) Marjan Keršič-Belač, Aleš Kunaver in Ante Mahkota. Foto: Aleš Kunaver.
Prečenje Nepala, 1962-1963
Kathmandu je mesto stoterih templjev v čast neštetim hindujskim bogovom . Foto: Aleš Kunaver.
V Nepalu na budističnem ozemlju popotnika ob poti spremljajo neštete molilne zastavice, maniji – kamni z vklesanimi molitvami, čorteni (kapelice), molilni mlini, ki želijo popotniku srečno pot in že pogled na zastavice ali vrtenje molilnih mlinov pomeni za popotnika opravljeno molitev. Foto: Aleš Kunaver.
Nepalci svoje kašče domiselno postavijo na kolih, da zaloge obvarujejo pred škodljivci. Foto: Aleš Kunaver.
Nepal je gorata pokrajina, zato domačini delajo terase in tako pridobijo zemljo za pridelavo hrane, npr. riža, ajde, ječmena, prosa, repe ali krompirja. Foto: Aleš Kunaver.
Mlačev riža na nepalskih terasah. Foto: Aleš Kunaver.
Čez reke so domačini zgradili viseče mostove, a mnoge med njimi porušijo narasle reke ali pa so zelo poškodovani, tako da je prečenje velikokrat izredno tvegano. Foto: Aleš Kunaver.
Popotniki imajo pod košatim drevesom pipalom dobrodošlo senca in kraj za počivanje. Foto: Aleš Kunaver.
Hindukuš, 1968
Odprava na poti proti Hindukušu z Imvejevima kombijema, v ozadju piramidasta vulkanska gora Demavend (5671 m, najvišji vrh Irana, na katero so se povzpeli na povratku. Foto: Aleš Kunaver.
Do vasice Hamdut je odprava pripotovala s kamionom, nato je za prenos tovorov do gora najela nosače. Foto: Aleš Kunaver.
Štirje člani odprave v Hindukuš v baznem taboru – z desne: vodja odprave Aleš Kunaver, Franc Štupnik-Cicko, Tone Sazonov-Tonač in Stane Belak-Šrauf. V času od 4. Do 18. avgusta so osvojili pet vrhov po prvenstvenih smereh. Foto: Kazimir Drašlar.
Kazimir Drašlar-Mikec in Franc Štupnik-Cicko na Lunku na poti na najvišji vrh, ki ga je osvojila odprava – Lunko-i-Dosore (6902 m) in sicer so po dogovoru nanj stopili skupaj z Avstrijci. Foto: Aleš Kunaver.
Spominski posnetek: na desni Anton Sazonov-Tonač, član jugoslovanske odprave, na levi član avstrijske odprave. Obe odpravi sta bili leta 1968 sočasno v gorah Hindukuša. Foto: Stane Belak-Šrauf?
Stane Belak- Šrauf na poti na vrh brez imena, ki so ga poimenovali Koh-i-Džašin (5902 m) – prvenstvena smer 18.8.1968. Foto: Franc Štupnik-Cicko
Anapurna, 1969
Dostop do Anapurne skozi ozko sotesko ob reki Marsiandi je bil zelo težaven in na nekaterih mestih zelo nevaren. Foto: Aleš Kunaver.
Nekaj članov odprave na Anapurno – od leve spredaj: Matija Maležič, botanik dr. Tone Wraber, Anton Sazonov-Tonač, novinar Zoran Jerin, Lojze Golob-Lojz, od leve zadaj: Klavdij Mlekuž, zdravnik dr. Jože Andlovic in Kazimir Drašlar-Mikec. Foto: Aleš Kunaver.
Kazimir Drašlar (desni) in Matija Maležič v taboru VI v dopoldnevu 22. 10.1969 po povratku z vrha Anapurne II (na posnetku v ozadju desno). Foto: Aleš Kunaver.
Makalu, 1972
Počitek odprave med potjo na Makalu. V sredi vodja Aleš Kunaver, desno od njega zadaj vrh Makaluja. Foto: Aleš Kunaver.
Preko deroče reke Arun je bil viseči most preslab, zato so tovor prepeljali z zasilno žičnico. Foto: Aleš Kunaver.
Na veliki strmini Makaluja je bilo težko najti prostor za postavitev šotora. Foto: Aleš Kunaver.
Janko Ažman si na višini 7000 m zavezuje derezo – na taki višini je z rokavicami to težko, brez njih pa nevarno početje. Ažman je bil leta 1972 v navezi z Matijo Maležičem prvi Jugoslovan, ki je prestopil višino 8000 m. Ta naveza je dosegla višino 8200 m, nato pa so morali zaradi hudega sneženja zapustiti goro. Foto: Aleš Kunaver.
Zdravnik Borut Pirc zdravi pomrznjene prste Marjana Manfrede-Marjona, ki si je moral v hudem vetru in mrazu v steni popraviti derezo, a mu je medtem roka zmrznila. Foto: Aleš Kunaver.
Makalu, 1975
Vodja odprave Aleš Kunaver na gori Makalu v taboru I. Foto: član odprave.
Pri taboru IV – 7500 m v strmi steni Makaluja. Foto: Aleš Kunaver.
Po osvojitvi vrha Makaluja se je Stane Belak-Šrauf kot prvi Slovenec na vrhu osemtisočaka 15.10.1975 skupaj z Alešem Kunaverjem Romanom Robasom povzpel še na vrh Trekking Peaka (6150 m – prvenstveni vzpon). Foto: Aleš Kunaver.
Uspešna odprava, ki je preko južne stene Makaluja prišla na vrh, se vrača z gore. Foto: Aleš Kunaver.
Aleševa šola za nepalske gorske vodnike v Manangu, 1979 – 1984
Pogled na poslopje prve alpinistične šole v Nepalu (v Manangu pod Anapurnami), imenovane tudi Šola Aleša Kunaverja, ki je bil pobudnik ustanovitve te šole l. 1979 in organizator njene gradnje. Foto: Aleš Kunaver
Uradno odprtje prve alpinistične šole v Nepalu (v Manangu pod Anapurnami), imenovane tudi Šola Aleša Kunaverja (Kunaver prvi z leve) 13. 11. 1980. Foto: Danilo Cedilnik?
Prvi tečaj (pouk prve pomoči) v šoli za nepalske alpinistične vodnike v Manangu jeseni 1979. V ozadju alpinist in eden od prvih inštruktorjev Danilo Cedilnik-Den. Foto: Aleš Kunaver
Inštruktorji v šoli za nepalske alpinistične vodnike v Manangu, spredaj četrti z leve Aleš Kunaver, pobudnik ustanovitve šole in organizator njene gradnje. Foto: Den Cedilnik.
Nepalski tečajniki med praktičnim delom opravljanja tečaja za gorske vodnike, 1979–1984. Foto: Aleš Kunaver
Lhotse, 1981
Z razgledne točke so opazovali dogajanje v do tedaj še nepreplezani južni steni Lhotseja, čez katero so neprestano grmeli plazovi. Na posnetku Vanja Matijevec (desni) in Filip Bence. Foto: Aleš Kunaver.
Plezalec vstopa v kamin nad taborom IV nad 7400 m v steni Lhotseja, kjer so neprestano grmeli plazovi. Foto: Aleš Kunaver.
Vodja odprave Aleš Kunaver je bil ves čas v radijski zvezi s prijatelji v steni, obenem pa je z njimi tovoril opremo v tabore v steni. Foto: eden od članov odprave.
Manaslu, 1984
Spominska plošča Nejcu Zaplotniku in Anteju Bućanu, ki sta umrla 24. 4. 1983 pod ledenim plazom med vzponom na Manaslu. Na desni je obeležje Poljaku, še eni žrtvi gore. Foto: Aleš Kunaver.
Pogled proti vrhovoma, na levi Manaslu, na desni Peak 29 in na zatrep, skozi katerega je zgrmel ledeni plaz, pod katerim je na mestu nekje v sredini fotografije našel smrt Nejc Zaplotnik. Foto: Aleš Kunaver.
Vodja Šerp Ang Phurba v južni steni Manasluja na višini ca 4800 m. Foto: Aleš Kunaver.
: Edo Retelj, eden od hrvaške naveze v mini odpravi na Manaslu na mestu tabora I iz leta 1983. Drugi član je bil Stipe Božić, v slovenski navezi pa sta bila Aleš Kunaver in Viki Grošelj. Foto: Aleš Kunaver.
Viki Grošelj in Stipe Božić na višini ca 5000 m na Manasluju. Ker jim je plaz odnesel večino opreme, sta na vrh lahko šla le dva. Aleš Kunaver je dal prednost prijatelju in mu odstopil svojo opremo, čeprav je vedel, da je bila to njegova zadnja priložnost za vrh nad 8000 m. Foto: Aleš Kunaver.
Šotor Aleša Kunaverja, v katerem je kot zaščitnica vršni navezi preživotaril tri dni, skoraj brez hrane in z malo tekočine, ki jo je pridobil s pomočjo svečke in predelane plinske bombice, saj je svoj kuhalnik dal vršni navezi. Ko se je Stipetu Božiću zlomil cepin, je Aleš svoj cepin in še nekaj hrane in opreme navezi prinesel na višino 7000 m. Foto: Aleš Kunaver.
