Biografija Edija (Edvarda) Šelhausa (15.8.1919, Podkraj – 6.3.2011, Medvode)

Edi Šelhaus je ena od legend slovenskega vojnega in povojnega fotoreporterstva. Rodil se je 15. 8. 1919 v Podkraju nad Vipavo. Prva leta otroštva je preživel v Trstu. Ker so zaradi fašizma slovenske šole so ukinjali, so starši njega in brata leta 1924 poslali na šolanje v Šentvid pri Ljubljani, kjer je bil pet let gojenec Zavetišča svetega Jožefa pod vodstvom nun. Tudi oče Janko (Ivan) in mati Julijana, ki sta bila oba fotografa, sta se leta 1930 zaradi fašizma preselila v Jugoslavijo; mama je pričela fotografsko obrt v Škofji Loki, oče pa kmalu zatem v Zagrebu, kjer je v letih 1931-32 odprl svoj atelje Foto Jadran. Iz zavetišča v Šentvidu se je Edi preselil v škofijsko klasično gimnazijo, a je moral šolanje zaradi bolezni po dveh zaključenih letih šolanja opustiti. V materini oskrbi v Škofji Loki je ozdravel in po odločitvi staršev postal vajenec v njenem fotografskem ateljeju. Tudi Ediju sta starša namenila, da se bo izučil za fotografa. Pri materi je pričel samostojno fotografirati in že tu se je v njem začel prebujati fotoreporterski instinkt, medtem ko ga družinsko fotografiranje v maminem ateljeju ni preveč veselilo. Drugi del vajeništva v obdobju od 1.11.1933 do 25.3.1935 je nadaljeval pri očetu v Zagrebu. Pomočniški strokovni izpit je opravil pri Zbornici za obrt in industrijo v Ljubljani pri znanem predvojnem fotografu Pogačniku dne 7. 10. 1937. Do vpoklica v jugoslovansko vojsko v Skopje leta 1940 je čas preživljal deloma pri mami, deloma pri očetu in drugod. V Skopju je postal fotograf vojnega letalstva, zaradi težke operacije pa je bil odpuščen domov.
V začetku druge svetovne vojne je pomagal mami v ateljeju, kamor so tako partizani kakor nemški gestapovci in policisti nosili razvijat filme in tu so naskrivaj izdelovali dvojnike fotografij (Fond Sandija Jesenovca), ki so jih naročali okupatorji in tako so se ohranili edinstveni posnetki požiga Dražgoš in streljanj talcev. Ko je Edi spomladi leta 1943 dobil poziv v nemško vojsko, je namesto tja raje odšel v partizane. S sabo je vzel tudi fotoaparat, vendar je bilo fotografiranje precej oteženo in nevarno, ti začetni filmi, kot tudi aparat, pa so se uničili. Leta 1944 je bil težje ranjen in poslan v Belo Krajino, kjer je čakal na prevoz v Bari. Na partizanskem letališču Podzemelj pri Črnomlju ga je opazil član propagandne komisije France Brenk, ki je skupaj s profesorjem Franjom Veselkom postavljal na noge partizansko foto sekcijo. Edi Šelhaus je dobil fotoaparat, ki ga je zamenjal za puško in tako postal vojni fotoreporter. Področje njegovega dela je bilo v Beli Krajini, na Kočevskem in Notranjskem. Iz tega obdobja se je ohranilo okrog 1.000 dragocenih posnetkov, večinoma iz življenja v zaledju v že osvobojenih ali deloma osvobojenih krajih.

V začetku maja 1945 je posnel osvoboditev Trsta, 5. maja proglasitev prve slovenske vlade v Ajdovščini, 10. maja pa prihod slovenske vlade v osvobojeno Ljubljano. Po osvoboditvi je fotografiral prizore udarniškega dela za obnovo domovine, jeseni 1945 pa ga je slovensko filmsko podjetje poslalo nazaj v Trst, da bi za jugoslovanske Filmske novosti in slovenski Filmski obzornik snemal na filmski trak razburljive dogodke na ozemlju Cone A. Tako je posnel več tisoč metrov filmskega traku o dramatičnih povojnih dogodkih na Tržaškem, obenem je s fotografijami sodeloval pri tržaških časopisih Primorski dnevnik, L’Unità, Il Lavoratore in Delo. Po marcu 1948 (spor z Informbirojem) je prenehal delati kot filmski snemalec. Da se je preživljal, je po l. 1948 v Trstu odprl foto atelje Foto Edi. Vse te izkušnje so pomembno vplivale na njegovo fotografijo, ki je bila dinamična, v nasprotju s t.i. statično fotografijo, ki je prevladovala v nekdanji Jugoslaviji do konca petdesetih let.

Junija 1955 se je vrnil v Jugoslavijo, k mami v Škofjo Loko. Sprva ji je pomagal pri delu v ateljeju, fotoreporterska žilica pa mu ni dala miru in 15.1.1958 se je zaposlil pri Slovenskem poročevalcu, kasneje Delu in Tovarišu. Poleg matične hiše (Delo in Tovariš) je objavljal svoje prispevke v različnih revijah in časnikih, predvsem Ljubljanskem in Nedeljskem dnevniku, v Sloveniji in Jugoslaviji. V obdobju od leta 1958 do 1973, ko se je upokojil, je bil »leteči fotoreporter«, vse dni na lovu za aktualnimi dogodki v Sloveniji, bivši Jugoslaviji in tudi tujini.

Po upokojitvi ni miroval in je ostal vse do konca, tako kot se je sam imenoval, »fotoreporter v copatah«. Poleg spremljanja aktualnih dogodkov, občasnega objavljanja svojih prispevkov s fotografijami v raznih časopisih in drugih publikacijah ter beleženja motivov za svojo dušo se je lotil tudi pisanja knjig. Izšlo je devet knjig Edija Šelhausa, tri v soavtorstvu, ena je izšla posthumno. Štiri od teh knjig so na temo reševanja zavezniških vojnih ujetnikov in sestreljenih letalcev, tri knjige na temo živali, v eni je objavljen izbor njegovih fotografij, v dveh pa izbrane foto zgodbe, ki opisujejo njegovo življenje in delo.(Več o njegovih knjigah glej v: Bibliografija, nagrade in razstave Edija Šelhausa).

Svoje fotografije je razstavljal doma in v tujini in prejel več pomembnih nagrad, med njimi Petkovo nagrado in Tomšičevo nagrado za življenjsko delo, za svoje filmsko delo, za prispevke na Tržaškem, pa je v Gorici v Italiji prejel nagrado Darka Bratina.(Več o Šelhausovih nagradah glej v: Bibliografija, nagrade in razstave Edija Šelhausa). Leta 2007 je Jurij Gruden o njegovem življenju in delu posnel dokumentarni film Edi Šelhaus – »Bil sem zraven«.

Leta 2000 je Šelhaus svoj obsežen povojni fotografski opus okrog 150.000 originalnih negativov in diapozitivov podaril Muzeju novejše zgodovine Slovenije (Fond Edija Šelhausa), kjer so bili shranjeni že njegovi posnetki iz 2. svetovne vojne in tik po njej, Muzej pa je iz tega gradiva, tudi z njegovim sodelovanjem, pripravil že sedem tematskih razstav z mnogimi gostovanji. (Več o razstavah Šelhausovih fotografij glej v: Bibliografija, nagrade in razstave Edija Šelhausa).

Edi Šelhaus je umrl 6. marca 2011 v Domu starejših v Medvodah, kjer je preživel štiri leta in pol, in v tem času tako rekoč vse do svoje smrti s svojimi prispevki in sodelovanjem v uredniškem odboru bogatil glasilo Doma starejših Jesensko cvetje.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: