Zbirka Edija Šelhausa

Obsega obdobje od 1937 do 1991
Skrbnica: Jožica Šparovec

Opus, ki ga je ustvaril Edi Šelhaus, je izredno bogat in težko najdemo fotografa, ki bi zajel podoben pomemben del zgodovine Slovencev v dolgem obdobju okrog 60 let. Njegov celoten fond, ki je ocenjen na okrog 150.000 posnetkov, je shranjen v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani in sicer v štirih različnih zbirkah.
Šelhausova pomembna fotografska pot se je pričela med 2. svetovno vojno, ko je postal fotoreporter v partizanski foto sekciji in ko je fotografiral večinoma po Beli Krajini, na Kočevskem, Notranjskem in na Primorskem ter celo do Zadra. Ti posnetki, okrog 1.000 originalnih črno-belih negativov, večinoma v formatu 6 x 9 cm, ki jih Muzej hrani že skoraj 60 let, so del zbirke, poimenovane Zbirka Tekoče gradivo, ki zajema tudi posnetke drugih partizanskih fotoreporterjev. Šelhausovi posnetki so podobe življenja večinoma civilnega prebivalstva v zaledju na osvobojenih ali delno osvobojenih območjih, med drugim partizanskih šol na Kočevskem (dokumentiral je večino partizanskih šol na Kočevskem – delovanje teh partizanskih šol je bilo v okupirani Evropi namreč izjema), evakuacije ranjencev in civilnega prebivalstva iz partizanskih letališč v Beli krajini, prebivalcev v vaseh ob Kolpi – internirancev na ruševinah svojih domov, partizanskih letališč in zavezniških letal, gledaliških predstav v Beli Krajini, vsakdanjih prizorov iz partizanskega življenja, prevoza partizanov in vozil preko Kolpe, zavezniške pomoči in proglasitve prve povojne slovenske vlade idr.

Del Šelhausovih posnetkov (skupaj 906) sodi v fotografsko zbirko, imenovano Zbirka Foto Slovenija. To so posnetki iz časa neposredno po koncu vojne – med drugim osvoboditve ter raznih manifestacij iz Trsta in Gorice, iz osvobojene Dalmacije, sprejemov partizanov v raznih slovenskih krajih, porušenih domov in povojne izgradnje, raznih zborovanj, mitingov in kongresov, dogodkov ob prihodu članov zavezniške razmejitvene komisije leta 1946 na Tržaško in ob tem pogreba dveh civilnih žrtev v Škednju pri Trstu, ki sta padli zaradi nasilja civilne italijanske policije.

Največji del Šelhausovih posnetkov, okrog 150.000 originalnih posnetkov, povečini črno-belih, pa tudi barvnih negativov formatov leica, 6×6 in 6×9 cm, ter barvnih diapozitivov raznih formatov, ki jih je Edi Šelhaus leta 2000 podaril Muzeju novejše zgodovine Slovenije, sodi v Fond Edija Šelhausa. Zbirka posnetkov, ki zajemajo obdobje med koncem druge svetovne vojne in 2009, obsega več kot 60 let fotografovega ustvarjanja. Prikazuje malone vsa področja življenja slovenskega naroda v obdobju po 2. svetovni vojni, večinoma od 1945 do 1973, v manjši meri pa vse do samostojne Slovenije. Poleg raznih posnetkov iz zgodovine Slovencev na temo politike, kulture, športa, družbenega, družabnega, gospodarskega ali vsakdanjega življenja naj omenimo posnetke iz Tržaškega ozemlja iz prvih nemirnih povojnih let boja Slovencev za priključitev slovenskega Primorja s Trstom in Gorico k Jugoslaviji, posnetke iz 70-tih let o boju Koroških Slovencev za svoje pravice, posnetke, ki ponazarjajo pot Slovenije k osamosvojitvi, izmed posnetkov na temo kulture je potrebno omeniti tiste iz prvih slovenskih in jugoslovanskih festivalov popevk in jazza, prvih televizijskih oddaj, razne posnetke znanih osebnosti (Arthur Miller, Agatha Christie, Ivo Andrić, Fran Saleški Finžgar, Jože Tisnikar, Veno Pilon, Louis Armstrong, Edvard Kocbek, Stane Sever, Frane Milčinski Ježek, Dušan Pirjevec-Ahac in mnogi drugi), posnetke iz sveta športa, tudi iz svetovnih in evropskih prvenstev ter olimpijskih iger kot tudi posnetke na temo reševanja zavezniških letalcev, sestreljenih nad slovenskim ozemljem, na temo živali in vsakdanjega življenja, saj je zelo rad spremljal tudi navadnega, malega človeka, ter celo na temo foto humorja. Za njegovo delovanje je bilo zelo značilno, da je bil mojster tako fotografije kot besede in je mnogo foto zgodb, ki jih je ustvaril v svojem življenju, opremil s svojimi posnetki in jih nadvse zanimivo in mnogokrat duhovito opisal v svojih knjigah (Več na Biografija, nagrade in razstave Edija Šelhausa).

Precejšen del Šelhausovih posnetkov – okrog 35.000 negativov formata leica ali 6 x 6 cm – sodi v četrto zbirko, Zbirko časopisne hiše Delo, ki obsega 610.000 posnetkov fotoreporterjev časopisne hiše Delo, ki je zbirko l. 2009 podarila Muzeju. Ta del Šelhausovih posnetkov je namreč do leta 2009 ostal še na matični hiši Delo, del filmov pa je Šelhaus po odhodu v pokoj iz srajčk na Delu izločil in s tem ravno tako otežil dokumentiranje, ker vsebina v srajčkah več ni bila popolna.
Dokumentiranje celotne Šelhausove zbirke povojnih posnetkov še poteka, saj je Šelhaus gradivo muzeju postopno predajal. Tako je do sedaj popisanih in dokumentiranih okrog 70.000 posnetkov, med temi pa so nekateri posnetki bolj natančno, drugi pa manj dokumentirani. Posebnost Šelhausove zbirke je, da je bilo gradivo pred prevzemom različno urejeno ozr. neurejeno. Del filmov je bil shranjen v posebnih srajčkah, na katerih je bila vsebina opisana le zelo na kratko, velikokrat le z enim podatkom ali pa brez njih. Velik del posnetkov ni bil shranjen v srajčkah s podatki, pač pa je bilo več filmov zvitih v kolut brez podatkov, tako da je dokumentiranje zelo oteženo in zamudno in marsikaj ni in ne bo mogoče ugotoviti. Poleg tega je Šelhaus žal precej filmov tudi razrezal na koščke in jih sortiral v več različnih kuvert, s tem pa je zelo otežil dokumentiranje, saj je precej podatkov tako izginilo in ni bilo več mogoče sestaviti celote. Velik del gradiva pa je v Muzej prišel še po Šelhausovi smrti in šele sedaj bo postopoma mogoče dobiti pregled nad celotno zbirko. Kljub vsemu je Šelhaus po predaji gradiva od leta 2000 požrtvovalno sodeloval s kustosinjo Jožico Šparovec pri dokumentiranju svojih posnetkov in pri pripravi tematskih razstav svojih posnetkov (Več na Biografija, nagrade in razstave Edija Šelhausa), dokler mu je zdravje to dopuščalo, bil tako neprecenljiv in nezamenljiv vir podatkov in zgodb in je s tem precej olajšal dokumentiranje posnetkov. Kustosinjo je opozarjal tudi na svoje knjige in prispevke, kjer so bile objavljene njegove fotografije in prav prebiranje Šelhausovih knjig, časopisov, revij in drugih publikacij je pri dokumentiranju Šelhausovih posnetkov najbolj pomembno. Za ugotavljanje vsebine posnetkov pa se je potrebno ves čas obračati tudi na poznavalce iz raznih strok in druge vire.

Prispevek Edija Šelhausa k ohranjanju slovenske zgodovine je nedvomno velik in zelo pomemben, kar priča tudi dejstvo, da so njegovi posnetki tako iz vojnega kot tudi povojnega časa velikokrat objavljeni v raznih publikacijah, monografijah, časopisih, revijah, učbenikih, enciklopedijah, na raznih razstavah, na televiziji in v filmih – za ponazoritev in raziskovanje raznih tem se njegovih fotografij poslužujejo različne javnosti in mediji.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: